Jedro

Zakonodajalec je pogoje za uveljavljanje pravice do brezplačne pravne pomoči določil v ZBPP, ki se glede dohodkov in premoženjskega stanja upravičencev navezuje na ZSV. Pri omogočanju do dostopa do brezplačne pravne pomoči se tako v skladu z navedenimi predpisi šteje, da je preživetje omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki v višini dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Po ZSV pa se pri določitvi minimalnega dohodka upoštevajo le sredstva, potrebna za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, in sicer v višini, ki omogoča preživetje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Organ za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Murski Soboti zvrnil tožničino prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obsegu oprostitve plačila predujma za izvedenca zdravstvene stroke v pravdni zadevi opr. št. P 581/2008, ki teče pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti. Organ za brezplačno pravno pomoč v izpodbijani odločbi navaja, da je do brezplačne pravne pomoči upravičena oseba, ki glede na svoj finančni položaj brez škode za svoje socialno stanje ne bi zmogla stroškov sodnega postopka. Po določbi 13. člena ZBPP pa se šteje, da je socialno stanje prosilca ogroženo, če mesečni dohodek prosilca ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve. V postopku je bilo ugotovljeno, da je prosilka prijavljena v gospodinjski skupnosti skupaj s sinom A.A. Ker je imenovani že polnoleten in se ne šola, ga prosilka ni več dolžna preživljati, zato se v skladu s 23. členom ZBPP ne šteje za družinskega člana. Posledično je prosilko šteti za samsko osebo v smislu drugega odstavka 23. člena ZBPP. Iz potrdila ZPIZ izhaja, da je prosilka v obdobju zadnjih treh mesecev pred vložitvijo prošnje prejela pokojnino v višini 1.345,02 EUR, invalidnino za telesno okvaro v višini 171,20 EUR ter dodatek za pomoč in postrežbo v višini 428,04 EUR, pri čemer pa se dodatek za pomoč in postrežbo ne šteje v lasten dohodek prosilke. Na podlagi predložene dokumentacije je organ ugotovil, da je v relevantnem obdobju znašal povprečni mesečni dohodek prosilke 505,41 EUR in je tako presegal znesek dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 453,60 EUR. S tem pa tožnica po ugotovitvah tožene stranke ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Tožnica v tožbi navaja, da ji številke členov, ki jih citira tožena stranka, ne pomenijo ničesar, ker jih ne razume. Razume pa, da ji je bila odklonjena brezplačna pravna pomoč zaradi nizko postavljenega cenzusa. Sprašuje se, ali takšen cenzus zadostuje za normalno človeka dostojno življenje. Prav tako meni, da ji Ustava RS daje pravico, da živi dostojno življenje ter da ji je omogočeno, da pride do svoje pravice. Njen primer se vleče že deset let pri čemer sodišče odloči enkrat tako, drugič drugače. Meni, da je odločitev v izpodbijani odločbi posledica odločitve posameznika, ki ima osebno nekaj proti njej. Če bi morala živeti z cenzusom, ki ga navaja organ, še mesečnih obveznosti ne bi mogla poravnati v celoti, kaj šele, da bi ji ostalo kaj za življenje. Od nezgode dalje se ne more več pobrati. Nihče ne vidi njene notranje bolečine, saj ni kaj videti ali potipati, le strašno boli. Sedaj tablete uravnavajo njeno občutje, izražanje, obnašanje ter je le senca, ki spominja na nekoč čudovitega človeka. Sodišče je štelo, da je tožnica s tožbo smiselno predlagala odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po določbah Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/2004-UPB1, št. 23/2008, ZBPP) se brezplačna pravna pomoč lahko dodeli, če prosilec izpolnjuje s tem zakonom določene pogoje. Navedeni pogoji se nanašajo na finančni položaj stranke (subjektivni pogoj) ter na zadevo, za katero prosilec prosi za brezplačno pravno pomoč (objektivni pogoj). Oba pogoja pa morata biti izpolnjena kumulativno. Glede finančnega pogoja 13. člen ZBPP določa, da so do brezplačne pravne pomoči upravičene osebe, ki glede na svoj finančni položaj in finančni položaj svoje družine brez škode za svoje socialno stanje ne bi zmogli stroškov sodnega postopka oziroma stroškov nudenja pravne pomoči. Pri tem pa se šteje, da bi bilo socialno stanje prosilca in njegove družine ogroženo, če mesečni dohodek prosilca (lastni dohodek) ne presega dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve (minimalni dohodek). Ta pa sedaj po predpisih o socialnem varstvu znaša 453,60 EUR.

Zakonodajalec je torej finančni kriterij do upravičenja do brezplačne pravne pomoči omejil z višino minimalnega dohodka. Na navedeni cenzus sta pri odločanju o dodelitvi brezplačne pravne pomoči vezana tako Organ za brezplačno pravno pomoč, kakor tudi sodišče, zato sodišče ne more kot relevanten šteti tožničin ugovor, da je cenzus določen prenizko. Pravica do brezplačne pravne pomoči posredno izhaja iz Ustave RS, ki v 23. členu določa pravico do sodnega varstva. V okviru navedene pravice mora država omogočiti dejansko in učinkovito izvajanje te pravice. To med drugim predpostavlja, da osebam slabega premoženjskega stanja višina sodnih stroškov ne sme predstavljati nepremostljive ovire za dostop do sodišča. Vendar pa je pri tem treba upoštevati tudi določbo 15. člena Ustave RS, ki določa, da je z zakonom mogoče predpisati način uresničevanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kadar tako določa ustava, ali če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine. V skladu s tem je tako zakonodajalec določil pogoje za uveljavljanje pravice do brezplačne pravne pomoči z ZBPP. Ta pa se glede dohodkov in premoženjskega stanja upravičencev navezuje na Zakon o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 3/2007, ZSV). Pri omogočanju do dostopa do brezplačne pravne pomoči se tako v skladu z navedenimi predpisi šteje, da je preživetje omogočeno, če so upravičencu zagotovljeni dohodki v višini dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Po ZSV pa se pri določitvi minimalnega dohodka upoštevajo le sredstva, potrebna za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb, in sicer v višini, ki omogoča preživetje. Višina minimalnega dohodka po ZSV sedaj znaša 226,80 EUR, medtem ko ZBPP kot kriterij za ugotavljanje socialne ogroženosti prosilca določa dvakratnik navedenega zneska, torej znesek 453,60 EUR.

Po določbi 22. člena ZBPP je sicer mogoča tudi izjemna odobritev brezplačne pravne pomoči, če dohodek prosilca ne presega dvakratnega zneska iz drugega odstavka 13. člena istega zakona (907,20 EUR), če je prošnja utemeljena z družinskimi razmerami, zdravstvenim stanjem prosilca ali z izrednimi finančnimi obveznostmi, ki ga bremenijo ali z drugimi razlogi, na katere ni mogel oziroma ne more vplivati in se je zaradi tega znašel v položaju materialne ogroženosti, vendar mora prosilec navedene okoliščine uveljavljati že v prošnji in jih tudi izkazati. Tožnica je sicer v vlogi navedla, da ima velike stroške zaradi posebne prehrane ter potne stroške za zdravniške preglede v drugem kraju, vendar so te navedbe povsem pavšalne in z ničemer izkazane. V zvezi z izjemno odobritvijo brezplačne pravne pomoči pa tudi ni mogoče upoštevati stroškov, ki jih je tožnica navedla v svoji vlogi ter se nanašajo na obveznosti iz naslova vračanja kredita, avtomobilskega zavarovanja, dodatnega zdravstvenega zavarovanja ter stroškov kurjave, elektrike, TV. Prav tako teh izdatkov ni mogoče upoštevati pri ugotavljanju višine dohodkov, ki zagotavljajo preživetje. ZBPP namreč izrecno določa, da se finančna ogroženost prosilca ugotavlja le na podlagi njegovih dohodkov in dohodkov družinskih članov, zato na samo višino dohodkov ne vplivajo stroški, ki jih ima tožnica s preživljanjem oziroma druge obveznosti, ki jih mora poravnavati na podlagi kreditne pogodbe oziroma sklenjenega zavarovanja. Glede na višino tožničinih prejemkov iz naslova pokojnine, kot so razvidni iz potrdila ZPIZ, pa je tudi po presoji sodišča tožena stranka pravilno ugotovila, da tožnica ne izpolnjuje finančnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči, zato je utemeljeno zavrnila njeno prošnjo. Kolikor pa tožnica meni, da izpolnjuje pogoje za izjemno odobritev brezplačne pravne pomoči, pa lahko ponovno vloži prošnjo, pri čemer pa mora v vlogi te okoliščine navajati in jih tudi izkazati.

Glede na navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato je tožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, ZUS-1).