Jedro

V izreku inšpekcijske odločbe, na katero se nanaša popravni sklep, predmetni objekt ni opredeljen le z oznako (parcelno številko in katastrsko občino) zemljišča, na katerem je postavljen, temveč tudi z dimenzijami, opisom (vetrolov) in identifikacijo tedanjega investitorja oziroma lastnika. Po presoji sodišča ti podatki obravnavani objekt – in s tem dejansko voljo upravnega organa – opredeljujejo dovolj jasno za ugotovitev, da je šlo pri označbi parcele res le za pomoto pri zapisu te volje in ne morda za drugačno voljo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Gradbena inšpektorica Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, je z izpodbijanim sklepom popravila pomoto v odločbi Mestne uprave za inšpekcijske službe – urbanistične inšpekcije Ljubljana št. 356.2-502/94-6-KT z dne 14. 3. 1994 zaradi nelegalne gradnje, in sicer glede oznake parc. št. 147/7 k.o. ..., ki se pravilno glasi 147/17 k.o. ... V obrazložitvi navaja, da se popravljena odločba nanaša na odstranitev nelegalne gradnje na navedeni parceli, ki je bila očitno napačno označena. Ker je šlo za očitno pisno pomoto, je izdala izpodbijani sklep.

Drugostopenjski upravni organ je zavrnil tožničino pritožbo in v obrazložitvi navedel, da je bila navedena parcela v celotnem inšpekcijskem postopku označevana pravilno, le v odločbi je bila zapisana napačna parcelna številka. Poleg tega iz izreka odločbe izhaja, za kakšno vrsto nelegalnega objekta gre in kakšne so njegove dimenzije, zato drugostopenjski organ meni, da ni sporno, za kakšen objekt gre in kje se nahaja. To pomeni, da gre res za pisno napako, ki jo je prvostopenjski organ pravilno saniral z izpodbijanim sklepom.

Tožnica se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je bila prvotna odločba izdana „s prejšnjimi določili ZUP“ in je zdaj izpodbijani sklep v nasprotju z namenom 223. člena ZUP. Iz spisne dokumentacije izhaja, da je bil postopek voden „zoper“ parc. št. 147/7 in ne 147/17, kot trdi upravni organ, poleg tega pa je bila spremenjena tudi oznaka katastrske občine. Taka poprava posega v „postulate pravne varnosti“, vzpostavljene pred 17 leti. Sprememba katastrske občine in mesta izvršbe je takšna sprememba odločbe, ki je s sklepom o popravi pomote ni mogoče sanirati.

Tožnica ne ve, zakaj je bil ta sklep vročen njej, saj ni bila stranka v inšpekcijskem postopku. Upravni organ bi moral izvesti nov postopek zoper nove stranke. To, da je bil tožnici vročen sklep o popravi pisne pomote v pravnomočno končanem upravnem postopku, v katerem ni sodelovala, je absolutna bistvena kršitev določb ZUP. Nadaljnjo kršitev upravnega postopka vidi tožnica v tem, da ji skupaj s popravnim sklepom ni bila vročena tudi popravljena odločba.

Ne gre zgolj za spremembo številke, temveč za spremembo predmeta upravnega postopka, česar ni mogoče spremeniti s popravnim sklepom. Prej veljavni ZUP, na podlagi katerega je bila izdana popravljena odločba, odprave takšnih pomot po pravnomočnosti ni več dovoljeval. Toženka na tožbo ni odgovorila, sodišče pa je upravne spise, ki se nanašajo na zadevo, pridobilo iz svojega spisa I U 1875/2011. Tožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma navaja, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Glede tega ZUS-1 v drugem odstavku 5. člena določa, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

Po prvem odstavku 223. člena ZUP je popravni sklep namenjen popravi pomote v imenih ali številkah, pisne ali računske pomote ter druge očitne pomote v odločbi. Načeloma torej ne gre za sklep, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu, saj ne posega v tožnikov pravni položaj, možnosti za njegovo izpodbijanje v upravnem sporu pa tudi zakon ne določa. Vendar pa tožnik v obravnavani zadevi smiselno uveljavlja, da izpodbijani sklep zanj vzpostavlja obveznost, ki ne izhaja iz odločbe, na katero se ta sklep nanaša, in s tem posega v njegove pravice oziroma obveznosti. Sodišče je zato tožbo sprejelo v obravnavo.

Navedena določba 223. člena ZUP jasno opredeljuje doseg popravnega sklepa: namenjen je izključno popravi očitnih pomot. Pri pomoti gre za zmotni zapis dejansko izjavljene volje organa, s popravo takšne pomote pa se ne ustvarja ničesar novega in se odločba tudi ne dopolnjuje. S popravo zato ni mogoče popravljati zmotno izražene volje, do katere je prišlo npr. zaradi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ali zmotne uporabe materialnega predpisa (prim. tudi Androjna, Kerševan: Upravno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana, 2006, str. 429 in obširno sodno prakso, med drugim npr. sodbo VS RS I Up 1310/2003 z dne 12. 5. 2005 in X Ips 734/2005 z dne 1. 7. 2009).

V izreku inšpekcijske odločbe, na katero se nanaša izpodbijani sklep, predmetni objekt ni opredeljen le z oznako (parcelno številko in katastrsko občino) zemljišča, na katerem je postavljen, temveč tudi z dimenzijami, opisom (vetrolov) in identifikacijo tedanjega investitorja oziroma lastnika. Tudi po presoji sodišča ti podatki obravnavani objekt – in s tem dejansko voljo upravnega organa – opredeljujejo dovolj jasno za ugotovitev, da je šlo pri označbi parcele res le za pomoto pri zapisu te volje in ne morda za drugačno voljo. V nasprotnem primeru bi se namreč odločba po izdaji popravnega sklepa nanašala na povsem drug objekt kot pred tem, česar pa zaradi navedene individualizacije objekta v izreku odločbe ni mogoče trditi.

Da je bila z izpodbijanim sklepom res popravljena le pomota v zapisu oznake zemljišča, izhaja tudi iz drugih listin v spisu, npr. iz poročila o inšpekcijskem nadzoru z dne 16. 9. 2003, zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 18. 8. 2009 in zapisnika o ugotovitvah zemljiškoknjižnega stanja z dne 22. 7. 2010, v katerih sta navedeni enaka parcelna številka in katastrska občina kot v (kasneje izdanem) izpodbijanem sklepu. Iz teh listin izhaja še, da je obravnavani objekt vetrolov objekta na naslovu ..., prek česar je mogoče tudi iz katastrskih načrtov, ki so prav tako priloženi k upravnemu spisu, ugotoviti, da se dejansko nahaja na parceli, ki je navedena v izpodbijanem sklepu.

Po drugi strani tožnica ne navaja nobenih dejstev ali okoliščin, ki bi kazale na to, da se popravljena inšpekcijska odločba dejansko ne nanaša na objekt, kot je opredeljen (tudi) s popravljeno oznako parcele, temveč zgolj pavšalno trdi „da se je postopek vodil zoper parc. št. 147/7“. Glede na prej navedene okoliščine take navedbe ne dajejo podlage za sklepanje, da bi bilo z izpodbijanim sklepom poseženo v dejansko voljo upravnega organa, kot je bila izražena z popravljeno inšpekcijsko odločbo. V tem pogledu je torej izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen in zakonit. To pa hkrati pomeni tudi, da izpodbijani sklep ne posega v pravice in obveznosti tožnice, o katerih je bilo odločeno s popravljeno odločbo, in v resnici predstavlja zgolj procesni sklep, kot je bilo pojasnjeno že uvodoma. Kot je bilo prav tako že obrazloženo, takih sklepov v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati, zato sodišče ugotavlja, da so vse nadaljnje tožbene navedbe, ki se nanašajo na pravilnost tega sklepa, za odločitev v tej zadevi brezpredmetne oziroma jih v upravnem sporu ni mogoče obravnavati.

Tega v ničemer ne spremeni dejstvo, da je v uvodu izpodbijanega sklepa kot inšpekcijska zavezanka navedena tožnica. Njene morebitne obveznosti namreč ne izhajajo iz te navedbe oziroma iz izpodbijanega sklepa, temveč iz njenega pravnega položaja lastnice obravnavanega objekta in s tem pravne naslednice inšpekcijskega zavezanca iz izvršilnega naslova. Morebitno vprašanje tega pravnega nasledstva ni v ničemer predmet izpodbijanega popravnega sklepa.

Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je tožba neutemeljena, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.