Jedro

Tožnik ne izpolnjuje pogojev iz 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV za oprostitev oz. vračilo davka na motorna vozila za vozilo Peugeot 807, ker je bilo kupljeno pred potekom 3-letnega obdobja, v katerem je tožnik že uveljavljal pravico do vračila davka na motorna vozila.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Davčni urad Ljubljana (v nadaljevanju organ prve stopnje) tožnikovemu zahtevku za vračilo davka na motorna vozila, ni ugodil. 2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik 24. 4. 2014 vložil zahtevek za vračilo davka na motorna vozila za vozilo znamke Peugeot, tip in model 807, številka šasije ..., nabavljeno za prevoz družin, ki imajo tri ali več otrok. K zahtevku za vračilo davka na motorna vozila je tožnik priložil račun o nabavi vozila, ki je bil izdan s strani podjetja A. Leipzig, št. računa 004 z dne 19. 3. 2014. Organ prve stopnje je najprej preveril ali je tožnik v preteklem obdobju že koristil pravico vračila davka na motorna vozila in ugotovil, da je bil tožniku davek na motorna vozila nazadnje vrnjen z odločbo Davčnega urada Ljubljana DT 4243-308/2011-1 (08141-15) z dne 14. 4. 2011 za vozila Fiat Ulysse, številka šasije .... Iz navedene odločbe je razvidno, da je bilo vozilo za katerega je bil tožniku vrnjen davek na motorna vozila, nabavljeno 29. 3. 2011. Tožnik je torej v obdobju treh let, t.j. v času od 29. 3. 2011 do 29. 3. 2014 nabavil dve vozili in pri obeh uveljavljal pravico do vračila plačanega davka na motorna vozila. To pomeni, da skladno z določbo 2. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV), ne izpolnjuje pogojev za oprostitev oz. vračilo davka na motorna vozila za vozilo Peugeot 807, ker je bilo kupljeno pred potekom 3-letnega obdobja, v katerem je tožnik že uveljavljal pravico do vračila davka na motorna vozila.

3. Pritožbeni organ je pritožbo tožnika zavrnil in potrdil odločbo prvostopenjskega organa ter dodal, da račun o nakupu vozila predstavlja tisto dejstvo, ki je za presojo upravičenosti do vračila davka na motorna vozila relevantno. Besedila zakonske določbe: „ki ga največkrat enkrat v treh letih kupi eden od roditeljev“ ni mogoče razlagati širše ter dovoliti interpretacije, po kateri se čas nakupa v drugi državi članici ne izenači z časom nakupa vozila na domačem trgu. Namen takšne ureditve je v tem, da se zagotovi enaka obravnava vseh upravičencev do oprostitve. Odločanje o oprostitvi plačila davka na motorna vozila na podlagi širše razlage, ki bi lahko temeljila na različnih predpisih ter različnih kriterij in pogojih, ne bi zagotavljala enake obravnave upravičenosti do oprostitve. Do oprostitve so upravičeni le davčni zavezanci, ki izpolnjujejo pogoje pozitivne zakonodaje, ki ureja konkretno področje, zato pritožbeni organ ne more pritrditi tožniku, da je šele z odmero in plačilom davka nastal dejanski dogodek nakupa predmetnega vozila.

4. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja. Navaja, da je ravnal v dobri veri in je vozilo v Sloveniji začel uporabljati šele s plačilom davka na motorna vozila in z registracijo, kar pa se je oboje zgodilo po preteku treh let, odkar je tožnik kupil vozilo (v Sloveniji) in zanj zahteval vračilo davka na motorna vozila. Tožnik navaja, da je dejansko opravil nakup vozila pred pretekom treh let od prejšnjega nakupa, vendar z bistveno razliko, da je bil nakup opravljen izven Slovenije, to je v drugi državni članici EU. Ker se je zavedal, da lahko dobi davek na motorna vozila povrnjen le za eno vozilo v obdobju treh let, je zato 31. 3. 2014, po preteku treh let, pri Davčnem uradu Novo mesto plačal 14,60 % davek na motorna vozila in s tem pridobil pravico do registracije in dejanske uporabe vozila. Tožnik meni, da ker je bilo vozilo pridobljeno iz druge države članice, ni bilo dano v promet v Sloveniji z datumom nakupa, ampak šele s plačilom davka na motorna vozila in registracijo. Meni, da je v neenakopravnem položaju tako v primerjavi s kupci, ki kupijo vozilo v Sloveniji, kot tudi s kupci, ki vozilo uvozijo iz tretje države. Nadalje navaja, da se nakup v drugi državi EU, ali v tretji državi, pri katerem nakupna cena ne vsebuje davka na motorna vozila ne more enačiti z nakupom v Sloveniji. Glede na navedeno predlaga, da se tožbi ugodi, izpodbijana določba odpravi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

5. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja na razlogih v izpodbijani odločbi.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V konkretnem primeru je med strankama sporno ali je organ prve stopnje pravilno tožnikov zahtevek za vračilo davka na motorna vozila zavrnil in kot razlog za zavrnitev navedel, da je bilo novo motorno vozilo kupljeno pred potekom 3-letnega obdobja, v katerem je tožnik že uveljavljal pravico do vračila davka na motorna vozila.

8. V 2. točki prvega odstavka 5. člena ZDMV je določeno, da se davek od motornih vozil ne plačuje od vozil, ki so nabavljena za prevoz družin, ki imajo tri ali več otrok, in sicer od enega motornega vozila s pet ali več sedeži, ki ga največ enkrat v treh letih kupi eden od roditeljev v družini, ki ima tri ali več otrok, ki še niso dopolnili 18 let. Ta oprostitev se uveljavlja na podlagi dokazila o skupnem gospodinjstvu ob vložitvi napovedi pri davčnem organu ali ob vložitvi carinske deklaracije za sprostitev v prost promet pri carinskem organu oziroma z vložitvijo zahtevka za povračilo plačanega davka pri davčnem organu v treh mesecih od nakupa, v primeru uvoza pa pri carinskem organu v treh mesecih od uvoza. Davčni oziroma carinski organ vrne plačani davek iz tega zakona v 30 dneh po prejemu zahtevka. V prometno dovoljenje in register gospodinjstev se vpiše, da je za kupljeno vozilo uveljavljeno povračilo davka. Oseba iz prvega stavka te točke prvega odstavka 5. člena ZDMV motornega vozila ne sme prodati ali ga brezplačno ali kako drugače odtujiti pred potekom triletnega roka od dneva nakupa, sicer mora plačati razliko do polnega zneska davka, obrestovano po obrestni meri za zamudne obresti, določeni v posebnem zakonu.

9. Iz navedenega sledi, da tožnik nima prav, ko trdi, da izpolnjuje pogoje za vračilo plačanega davka na motorna vozila za vozilo, ki je predmet navedenega postopka, po 2. točki prvega odstavka 5. člena ZDMV. Do oprostitve so upravičeni le tisti, ki izpolnjujejo pogoje pozitivne zakonodaje, ki ureja konkretno področje. Iz dikcije 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV jasno izhaja, da je do vračila davka na motorna vozila oziroma do oprostitve plačila davka na motorna vozila upravičena le oseba, ki je vozilo nabavila za prevoz družine, ki ima tri ali več otrok, ki še niso dopolnili 18 let in ki ga največ enkrat v treh letih kupi eden od roditeljev v družini. Ker gre za oprostitev plačila davka na motorna vozila je to potrebno razlagati ozko, in sicer natančno tako, kot je določeno. V konkretnem primeru je nesporno nakup nastal, ko je bil izdan račun. Obravnavani račun pa ima datum 19. 3. 2014, kar pomeni, da je tožnik kupil vozilo pred potekom treh let od prvega nakupa. Tožnikovo razlogovanje, da ker je bilo vozilo pridobljeno iz druge države članice EU, ni bilo dano v promet v Republiki Sloveniji z datumom nakupa, ampak šele s plačilom davka na motorna vozila in registracijo tega vozila, ne izhaja iz zakona. Zato tudi po presoji sodišča takšno tolmačenje tožnika ni pravilno. Iz 2. točke prvega odstavka 5. člena ZDMV jasno izhaja besedna zveza: „enkrat v treh letih kupi“ in ni mogoča drugačna interpretacija oziroma širitev razlage, kot meni tožnik. Gre za to, da je zakonodajalec natančno predvidel in točno določil pogoje ki morajo biti izpolnjeni, da se davek od motornih vozil ne plačuje. Sodišče se strinja s toženo stranko, da tožnik ni izpolnil pogoja za oprostitev oziroma za vračilo davka na motorna vozila.

10. Ob takšnem dejanskem stanju tako tudi po presoji sodišča ni podlage za zaključek, da je tožnik upravičen do vračila davka na motorna vozila, zato je po ugotovitvi, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

11. Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.