Jedro

S posekom na golo na določeni površini je kaznivo dejanje uničevanja gozdov dokončano in nadaljnje škodljive posledice, ki iz tega izvirajo, na primer erozija tal, zaradi katere je bilo onemogočeno naravno pomlajevanje, ne predstavljajo več dejstev, ki bi predstavljala element kaznivega dejanja in v zvezi s katerimi bi bilo za obstoj kaznivega dejanja potrebno ugotoviti obstoj obdolženčeve krivde.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženca se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazni spremeni tako, da se izrečena kazen zniža na 1 (en) mesec zapora, sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega kaznivega dejanja uničenja gozdov po I. odst. 157. čl. KZ RS. Izrečena mu je bila kazen dva meseca in 15 dni zapora, v plačilo pa naloženi stroški kazenskega postopka.

Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov čl. 363 ZKP pritožil obdolženčev zagovornik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje razveljavi, podrejeno pa, da spremeni odločbo o kazenski sankciji in izreče milejšo sankcijo.

Pritožba je deloma utemeljena.

Prvostopno sodišče utemeljeno ni sledilo obdolženčevemu zagovoru, da je moral izvršiti večino poseka zaradi viharja, ki je podrl veliko dreves, saj je ugotovilo, da je obdolženec sekal na golo od 10.8. do 5.10.1990, vihar, ki je res povzročil veliko škodo, pa je bil 14.7.1991. Zatrjevanje, da je določeno količino lesa posekal obdolženčev brat je ovrglo prvostopno sodišče z ugotovitvijo, da je prav ta obvestil gozdarsko inšpekcijo, da obdolženec seka na golo, to pa je očitno storil iz razloga, da obdolžencu prepreči nadaljnjo škodljivo ravnanje. Navajanje, da v času storitve kaznivega dejanja lastništvo gozdne parcele ni bilo urejeno, je ovrženo z obtoženčevim zagovorom na glavni obravnavi, ko je povedal, da je bila parcela, katere solastniki so bili obdolženec, njegova mati in brat, v naravi že razdeljena, je pa takrat še pred sodiščem tekel razdružitveni postopek. Ne glede na navedeno pa je vprašanje lastništva irelevantno, kaznivo dejanje uničevanja gozdov lahko stori vsakdo, tudi lastnik gozda.

Pritožbeno zatrjevanje, da prvostopno sodišče obdolžecu ni dokazalo, da je bilo dejanje storjeno z direktnim naklepom, očitno izhaja iz stališča, češ da je obravnavano dejanje moč storiti samo s takšno obliko krivde, ki pa naj ne bi bila dokazana. V zvezi s tem je treba povedati, da je kaznivo dejanje uničevanja gozda moč storiti v treh izvršitvenih oblikah: krčenje gozda, sekanje na golo ali kakšno drugačno uničevanje. Res je pri prvih dveh oblikah že po naravi stvari težko predpostavljati drugačno obliko krivde kot direktni naklep, medtem ko tretja izvršitvena oblika dopušča tudi eventualni naklep. V obravnavani zadevi je obdolžencu dokazan posek na golo, saj je na določenem območju posekal vsa drevesa, tega pa seveda ni mogel storiti drugače kot z direktnim naklepom. Z izvršenim golosekom pa je obdolženec že dokončal dejanje, vse nadaljnje posledice, ki so tudi opisane v sodbenem izreku, izvirajo iz prejšnjega ravnanja. Krivdni odnos do teh nadaljnjih posledic je v bistvu pomemben le za vprašanje, ali je te posledice moč očitati obdolžencu kot obteževalne okoliščine.

Pritožnikovo sklicevanje, da obdolženec ni prejel upravnih odločb, s katerimi se je od njega zahtevalo, da mora sanirati stanje, povzročeno z golosekom, ne more ovreči ugotovitve, da je bil obdolženec s temi odločbami seznanjen, pa kljub temu ni ravnal v skladu s tistim, kar so mu nalagale. Obdolženčev zagovornik se sklicuje v zvezi s tem tudi na pogodbo, ki jo je obdolženec sklenil s podjetjem J. Ta pogodba naj bi dokazovala, da je obdolženec poskrbel za sanacijo. V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je bila pogodba sklenjena skoraj leto dni po tem, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje, z njo pa je obdolženec navedeno podjetje zavezal, da poseka les, ga izvleče do kamionske ceste in ga odkupi in ni šlo za delo, kakršno se navaja v pritožbi.

Na podlagi navedenega sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prvostopno sodišče dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo ter tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, pri čemer ni bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka.

Pritožba tudi neutemeljeno napada odločbo o kazni. Gozdni inšpektor je stanje na hribu, ki ga je obdolženec na golo posekal, označil kot katastrofo, pri čemer obdolženec tudi v daljšem času po izvršenem dejanju ni storil ničesar, da bi posledice odpravil. Ob teh okoliščinah je prvostopno sodišče kljub obdolženčevi dosedanji nekaznovanosti izreklo zaporno kazen. Pri višini izrečene kazni pa je sodišče druge stopnje upoštevalo olajševalne okoliščine, ki jih zagovornik uveljavlja v pritožbi in sicer, da je obdolženec oče 5-letnega otroka, ki je bolehen in da bi daljša zaporna kazen lahko pomenila eksistenčno stisko za celotno obdolženčevo družino. Na navedeno sodišče druge stopnje opira oceno, da bo tudi krajša zaporna kazen dosegla namen kaznovanja.

V skladu z navedenimi razlogi je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v odločbi o kazni spremenilo na podlagi določila I. odst. 387. čl. ZKP, v ostalem pa je pritožbo potem, ko je ocenilo, da ni utemeljena, le-to zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu z določilom čl. 384 ZKP.