Jedro

Glede na to da je pri tožniku do dokončne odločbe podana zmanjšana delovna zmožnost in da njegovo zdravstveno stanje terja stvarne razbremenitve pri delu in da je v okviru svojega poklica zmožen opravljati delo višjega sodelavca I z omejitvami v polnem delovnem času, je pri tožniku do dokončne odločbe toženca podan dejanski stan iz 3. alineje drugega odstavka 63. člena v zvezi s 94. členom ZPIZ-2, izpolnjeni pa so tudi pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki jih je ugotovil že toženec v predsodnem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: "Odpravita se odločbi tožene stranke št. ... z dne 31. 3. 2017 in št. ... z dne 25. 10. 2016. Tožeča stranka se razvrsti v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in se ji prizna pravica do premestitve na drugo delovno mesto, pretežno sedeče delo, vsaj 2/3 delovnega časa z možnostjo dviga celotne leve spodnje okončine od podlage pri sedenju, v preostalem času s hojo na krajši razdalji po ravnih površinah s polnim delovnim časom od 29. 8. 2016 dalje.

O pravici in višini nadomestila za invalidnost bo odločila tožena stranka s posebno odločbo.

Delodajalec A. je dolžan tožeči stranki zagotoviti pravico do premestitve na drugo delovno mesto.

Kontrolni pregled bo potreben v roku 60 dni po prejemu te sodbe.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 597,52 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila."

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 31. 3. 2017 in št. ... z dne 25. 10. 2016 ter zadevo vrnilo toženi stranki v novo upravno odločanje (I. točka izreka). Obenem je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.195,05 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe in pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Citira prvi odstavek 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) in poudarja, da nobeden od pogojev določenih v citirani določbi niso izpolnjeni. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v predmetnem sodnem postopku v celoti izvedlo dokazni postopek, zaslišalo tožnika, izvedlo dokaz s sodnim izvedencem ter druge dokaze, je s tem ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva, ki sodišču omogočajo sprejem meritorne odločitve tako glede kategorije invalidnosti kot tudi glede pravic, ki gredo tožniku iz tega naslova. Tako ni mogoče govoriti o situaciji iz 1. alineje prvega odstavka 82. člena ZDSS-1, prav tako pa tudi ne o situaciji iz 2. in 3. alineje te določbe. Sodišče prve stopnje v danem primeru ni odločilo o temelju zahtevka ter toženi stranki vrnilo zadevo v novo odločanje zgolj o višini tožbenega zahtevka, niti ni pri izdaji izpodbijanih odločb odločalo po prostem preudarku. Sklicuje se na obsežno in enotno sodno prakso in poudarja, da so socialni spori spori polne jurisdikcije in da sodna praksa dosledno sledi drugemu odstavku 81. člena ZDSS-1 ter izjeme v 82. členu istega zakona tolmači restriktivno. Poleg tega je po mnenju tožene stranke v socialnih sporih o strogi vezanosti na tožbeni zahtevek mogoče govoriti zgolj v primeru denarnih zahtevkov. V konkretnem primeru se sodišče prve stopnje neutemeljeno sklicuje na to, da bi z meritornim odločanjem prekoračilo tožbeni zahtevek in da bo tožena stranka v okviru novega upravnega postopka upoštevala novo zdravstveno stanje tožnika. Morebitna poslabšanja ali izboljšanja zdravstvenega stanja po dokončnosti presojanih odločb so zgolj predmet novih postopkov. Zato pritožba nasprotuje tudi materialnopravno napačnemu napotku sodišča prve stopnje, da mora v ponovljenem postopku odločiti o tem, ali je pri tožniku podana zmanjšana delovna zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta. Tožena stranka namreč lahko v ponovljenem postopku ponovno odloča le o prvotnem predlogu za priznanje pravic iz naslova invalidnosti in pri tem ne more upoštevati morebitnih sprememb v zdravstvenem stanju tožnika. To pa pomeni, da bi tožena stranka ponovno lahko ugotavljala zmanjšano delovno zmožnost tožnika na dan 29. 8. 2016 oziroma do 31. 3. 2017. 3. V odgovoru na pritožbo tožnik prereka pritožbene navedbe in vztraja, da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi popolno in pravilno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, v postopku pa je prišlo tudi do kršitve določbe 82. člena ZDSS-1. 6. Predmet sodne presoje sta odločbi toženca št. ... z dne 31. 3. 2017 in št. ... z dne 25. 10. 2016. Sporno v tej zadevi pa je, ali je pri tožniku podana invalidnost ali ne.

7. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje enkrat že odločilo s sodbo in sklepom ter odpravilo odločbi tožene stranke št. ... z dne 31. 3. 2017 in št. ... z dne 25. 10. 2016 in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 965,03 EUR v roku 8 dni od vročitve sodbe in pod izvršbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila. Tožbo v delu, s katerim tožnik zahteva priznanje pravice do dela na delu, na katerem dela, vključno z delom na terenu, to je višji sodelavec I, 8 ur dnevno, 40 ur tedensko, brez omejitev od 1. 3. 2017 dalje pa je zavrglo.

8. V pritožbenem postopku je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo (I. in II. točka izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z določenimi konkretnimi napotki o izvedbi dokazov. V razveljavitvenem sklepu opr. št. Psp 423/2018 z dne 24. 1. 2019 je pritožbeno sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da je potrebno dopolniti dokazni postopek z dopolnitvijo izvedenskega mnenja in z zaslišanjem izvedenca razčistiti vprašanje tožnikove invalidnosti do 31. 3. 2017, upoštevaje tožnikov poklic. Pri tem naj se izvedenec opredeli do podanih pripomb obeh strank in po predočenju pogojev dela, na delovnem mestu, na katerem tožnik dela (višji svetovalec I), ter njegove izobrazbe (univerzitetni diplomirani inženir gozdarstva) pojasni, ali so oziroma zakaj so pri tožniku potrebne omejitve v smeri pretežno sedečega dela vsaj 2/3 delovnega časa z nekoliko dvignjeno levo spodnjo okoliščino od podlage pri sedenju in v preostalem času s hojo na krajše razdalje po ravnih površinah.

9. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje postopalo skladno z določbo 362. člena ZPP in izvedlo vse predlagane dokaze. Za razjasnitev dejanskega stanja je izvedlo dokaz z izvedencem specialistom ortopedom prim. dr. B.B.. Na podlagi celotne dokumentacije, tožnik pa je bil tudi osebno pregledan, je sodni izvedenec menil, da je pri tožniku od 29. 8. 2016 zaradi posledic bolezni podana III. kategorija invalidnosti, ker ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela, to je višji sodelavec I. S polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti, je zmožen opravljati delo v svojem poklicu oziroma delo na drugem delovnem mestu, pretežno sedečem delu vsaj 2/3 delovnega časa z možnostjo dviga celotne leve spodnje okončine od podlage pri sedenju v preostalem času s hojo na krajše razdalje po ravnih površinah. Na takšnem mnenju je izvedenec vztrajal tudi na zaslišanju, ki ga je sodišče prve stopnje izvedlo glede na pripombe obeh strank. Ugotovil je, da gre pri tožniku za diabetično sklepno bolezensko okvarjeno levo stopalo po Charcotu, da je pri njem podano stanje po okvari sprednje križne vezi in notranjega polmesečastega hrustanca levega kolena ter stanje po odlomu leve kolčne ponvice in glave leve stegnenice ter sladkorno bolezen druge vrste. Stanje po sprostitvi medialnih živcev v obeh zapestjih zaradi utesnitvenega sindroma v zapestnem kanalu obojestransko se je po operativnih posegih izboljšalo in je bilo v redu, moč prijema z rokama je bila le neznatno okrnjena. Diabetično stopalo pa je prešlo v kronično fazo, vendar pa so bile tožnikove težave bistveno manjše kot v letih 2015 in 2016. Dne 14. 2. 2017 je bil tožnik zaradi prehodnih težav z levim kolenom artroskopsko operiran. Do 31. 3. 2017 (datum dokončne odločbe toženca) je koleno že popolnoma zrehabilitiral. Izvedenec je menil, da glede na zdravstveno stanje tožnika, slednji ne potrebuje časovne razbremenitve pri delu, utemeljene pa so bile stvarne razbremenitve.

10. Vse navedeno je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in izvedensko mnenje v celoti sprejelo. Na podlagi takšnega mnenja je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi štelo za nepravilni in nezakoniti in zadevo na podlagi 82. člena ZDSS-1 vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje.

11. Pod pogoji določenimi v 82. členu ZDSS-1 sodišče lahko vrne zadevo toženi stranki v ponovno upravno odločanje. Vendar sodišče prve stopnje v konkretnem primeru iz razlogov, ki jih je navedlo, v določbi 82. člena ZDSS-1 za vrnitev zadeve toženi stranki, na kar utemeljeno opozarja pritožba, ni imelo nobene podlage. Pritožba pravilno opozarja na to, da bi toženec v ponovljenem postopku edino lahko ugotavljal dejansko stanje do dokončne odločbe oziroma dejansko stanje, ki je obstajalo v postopku, ki je predmet sodne presoje, ne pa eventuelno izboljšanje zdravstvenega stanja. Pritožba prav tako pravilno poudarja, da je že sodišče prve stopnje, ki je izvedlo dokaz z izvedencem samo ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva za odločitev. Gre za pravno relevantna dejstva za ugotovitev ali sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti in ali je utemeljen tožbeni zahtevek oziroma ali je pri tožniku prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti ali ne oziroma do invalidnosti.

12. Na podlagi dokaza z izvedencem je sodišče samo ugotovilo, da tožnik časovne razbremenitve pri delu ne potrebuje. Že iz tega razloga je pravilno štelo, da izpodbijani odločbi nista pravilni in zakoniti. S prvostopno odločbo z dne 25. 10. 2016 je namreč toženec tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do dela na delu, na katerem dela, to je višji sodelavec I s krajšim delovnim časom od polnega 4 ure dnevno, 20 ur tedensko od 29. 8. 2016 dalje. Z drugostopno odločbo z dne 31. 3. 2017 pa je odločil glede časovne razbremenitve enako in dodal še stvarne razbremenitve pri delu. Hkrati je (že) sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da je pri tožniku do dokončne odločbe prišlo do invalidnosti in da je potreben kontrolni pregled. Izvedenec je poleg tega, da je tožnik do dokončne odločbe zmožen opravljati pretežno sedeče delo vsaj 2/3 delovnega časa z nekoliko dvignjeno levo spodnjo okončino od podlage pri sedenju in v preostalem času s hojo na krajši razdalji po ravnih površinah menil, da bi bil pri tožniku potreben kontrolni pregled in ponovna ocena invalidnosti. Pojasnil je, da se po končani akutni fazi bolezni pri diabetičnem stopalu zdravstvene težave kljub dokončnemu stanju lahko tudi bistveno zmanjšajo oziroma izboljšajo do te mere, da dovoljujejo opravljanje večine dnevnih in fizičnih aktivnosti in da bi to lahko preveril oziroma ugotovil toženec, če bi predvidel kontrolni pregled. Pojasnil pa je tudi, da so pri tožniku potrebne stvarne razbremenitve in da je do dokončne odločbe pri njem podana zmanjšana delovna zmožnost in sicer iz razloga, ker gre pri diabetičnem stopalu za kronično bolezensko stanje, ki se sicer lahko tudi povsem umiri in ne dela težav, vendar so pričakovani tudi nadaljnji zagoni bolezni in poslabšanja zdravstvenega stanja, še posebej, če gre za slabo urejeno sladkorno bolezen (kar sicer pri tožniku ni podano) in tudi pri preobremenitvi prizadetega stopala v fizičnem smislu. Stvarne omejitve so bile po mnenju izvedenca potrebne iz preventivnih razlogov zaradi možnosti novega zagona bolezni diabetičnega stopala.

13. Vse navedeno je povzelo tudi sodišče prve stopnje, zlasti, da bi pri tožniku zadoščale stvarne razbremenitve pri delu, da bi se ohranjalo zdravstveno stanje tožnika in se invalidnost ne bi poslabševala. Vendar pa je sodišče prve stopnje na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo in sicer določbo 63. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2), nepravilno pa je uporabilo tudi določbo 82. člena ZDSS-1 in štelo, da dejansko stanje ni popolno ugotovljeno in da je ne glede na mnenje izvedenca, da je pri tožniku potreben kontrolni pregled, v okviru tega postopka potrebno ugotoviti pri tožniku izboljšanje zdravstvenega stanja, ker spremembe v zdravstvenem stanju tožnika do datuma dokončne odločbe niso bile povsem trajne. Torej bi tožena stranka v novem postopku pri tožniku ugotavljala spremembe oziroma izboljšanje zdravstvenega stanja po dokončni odločbi, kar pa je v nasprotju tudi z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom ZDSS-1, ne glede na definicijo invalidnosti določeno v 63. členu ZPIZ-2. V določbi 81. člena je primarno uzakonjeno meritorno sojenje. Ker gre za spore polne jurisdikcije, se s sodno odločbo presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih aktov in odloči o materialnopravni pravici, o kateri je bilo odločeno v predsodnem upravnem postopku oziroma, ki jo uveljavlja tožeča stranka.

14. Glede na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki je sprejelo mnenje sodnega izvedenca, da je pri tožniku do dokončne odločbe podana zmanjšana delovna zmožnost in da njegovo zdravstveno stanje terja stvarne razbremenitve pri delu in da je v okviru svojega poklica zmožen opravljati delo višjega sodelavca I z omejitvami v polnem delovnem času, je pri tožniku do dokončne odločbe toženca podan dejanski stan iz 3. alineje drugega odstavka 63. člena v zvezi s 94. členom ZPIZ-2, izpolnjeni pa so tudi pogoji za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja, ki jih je ugotovil že toženec v predsodnem postopku. Ob predhodno sicer pravilni odpravi izpodbijanih odločb toženca, je pritožbeno sodišče v skladu s 5. alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zaradi jasnega izreka odpravilo izpodbijani odločbi toženca z dne 31. 3. 2017 in z dne 25. 10. 2016 in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do premestitve na drugo delovno mesto z omejitvami pretežno sedečem delu vsaj 2/3 delovnega časa z nekoliko dvignjeno levo spodnjo okončino od podlage pri sedenju in v preostalem času s hojo na krajše razdalje po ravnih površinah s polnim delovnim časom od 29. 8. 2016 dalje. Hkrati je odločilo, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločil toženec s posebno odločbo, ter da bo A. tožniku zagotovil pravico do premestitve na drugo delovno mesto. Posebej pa je odločilo, da je pri tožniku potreben kontrolni pregled v roku 60 dni po prejemu te sodbe, to je v skladu z določbo 94. člena in smiselno uporabo določb ZPIZ-2 v zvezi z izpolnitvenim rokom izvršljive odločbe.

15. Čeprav je toženec s pritožbo uspel, pred tem pa je že sodišče prve stopnje pravilno štelo izpodbijani odločbi z dne 31. 3. 2017 in z dne 25. 10. 2016 za nepravilni in nezakoniti, je pritožbeno sodišče tožeči stranki v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP priznalo sorazmerni del stroškov postopka, ki po višini niso sporni, to je v višini 50 % od zneska 1.195,05 EUR, kar znaša 597,52 EUR in jih v takšni višini v 15 dneh od prejema te sodbe naložilo v plačilo toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V skladu z določbo 155. člena ZPP pa pritožbeno sodišče tožniku ni priznalo stroškov odgovora na pritožbo, saj z njim ni v ničemer pripomogel k razjasnitvi sporne zadeve.