Jedro

Tudi, ko gre za sestro, je možno uveljavljati davčno olajšavo, vendar samo, če zavezanec zanjo skrbi in je o tem izdana ustrezna odločba. Pri tem sta zakonska pogoja dva: dejanska in celostna skrb za osebo (v smislu njenega vzdrževanja), kakršna se sicer namenja otrokom, ter obstoj ustrezne pravne podlage zanjo. V konkretnem primeru v tej zvezi ni bila izdana nobena sodna odločba, ustrezne skrbi za sestro v smislu citirane določbe osmega odstavka 115. člena ZDoh-2 pa tudi ne izkazuje odločba CSD, po kateri je tožnik postavljen zgolj kot skrbnik za posebni primer - za razpolaganje s sestrinimi dohodki (pokojnino) ter za sprejemanje poštnih pošiljk in ne kot tisti (skrbnik), ki zagotavlja njeno celostno oskrbo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopni davčni organ je z izpodbijano odločbo tožniku za leto 2007 odmeril dohodnino v znesku 2 278,34 EUR ter odločil, da se mu vrne razlika med odmerjeno dohodnino in plačano akontacijo v višini 9,10 EUR.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je bila tožniku dohodnina odmerjena na podlagi uradnih podatkov in podatkov, ki jih je predložil zavezanec – tožeča stranka. Letna osnova je bila ugotovljena v skladu s 109. členom Zakona o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju: ZDoh-2) in zmanjšana za olajšave znaša 11 208,67 EUR. V skladu z lestvico iz prvega odstavka 122. člena ZDoh-2 je bila tožniku od davčne osnove 11 208,67 EUR odmerjena dohodnina, ki znaša 2 278,34 EUR in od odmerjene dohodnine odšteta med letom plačana akontacija, ki znaša 2 287,44 EUR. Ker je znesek odmerjene dohodnine na letni ravni manjši od zneska med letom plačane akontacije, se tožniku skladno s četrtim odstavkom 123. člena ZDoh-2 vrne razlika dohodnine.

Drugostopni davčni organ je tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnil kot neutemeljeno. V celoti se strinja z odločitvijo prve stopnje. Glede tožnikove zahteve, da se mu sestra A.A. prizna kot vzdrževani družinski član pa pojasni, da se po določbah osmega odstavka 115. člena ZDoh-2 sestra lahko šteje za vzdrževanega družinskega člana le pod pogojem, da zavezanec zanjo skrbi na podlagi sodbe sodišča. Ker tožnik takšne sodbe nima, za olajšavo niso izpolnjeni zakonski pogoji.

Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in smiselno predlaga njeno odpravo. Navaja, da je problem kompleksen in da se rešuje že dolga leta. Družinskim članom in varovanki pripada človeku dostojno življenje. Še posebej varovanki (sestri A.A.), ki se ji zdravje krha in ji ni mogoče finančno zagotoviti osnovnih svari, ki jih potrebuje. Bolezen je huda. Varovanka (sestra) ni sposobna samostojnega življenja in potrebuje stalnega spremljevalca pri vseh osnovnih življenjskih potrebah. Dobi le minimalna sredstva za preživetje, v ostalem je skrb na sorodnikih (starših) oziroma na tožniku. Zato prosi za rešitev problema in za davčno olajšavo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V konkretnem primeru tožnik tudi po presoji sodišča ne izpolnjuje pogojev za davčno olajšavo, ki jo je uveljavljal v davčnem postopku in ki jo uveljavlja tudi v tožbi. Sodišče sicer ne dvomi, da predstavlja skrb za sestro A.A. veliko obremenitev in številna odrekanja, kljub temu pa okoliščine, ki jih tožnik zatrjuje in dokazuje v svojih vlogah, ne zadostijo pogojem, ki jih so za uveljavljanje olajšave predpisani v 115. členu ZDoh-2 in ki so podlaga za izpodbijano odločitev.

Posebna olajšava iz 114. člena ZDoh-2 in s tem zmanjšanje letne davčne osnove za dohodnino se namreč prizna rezidentom, ki vzdržujejo družinske člane, na prvem mestu otroke. Za otroka pa se že spet na prvem mestu šteje lasten otrok, pa tudi posvojenec, pastorek oziroma otrok zunajzakonskega partnerja ter vnuk, pod pogojem, da ima zavezanec pravico do posebne olajšave za enega od njegovih staršev ali če zavezanec skrbi zanj na podlagi sodbe sodišča. Še druga oseba pa se šteje za otroka samo, če zavezanec zanjo skrbi na podlagi sodbe sodišča (osmi odstavek 115. člena ZDoh-2).

Tudi ko gre za sestro, kot je to v tožnikovem primeru, je torej možno uveljavljati olajšavo, vendar samo v primeru, če zavezanec zanjo skrbi in je o tem izdana ustrezna odločba. Pri tem sta zakonska pogoja dva: dejanska in celostna skrb za osebo (v smislu njenega vzdrževanja), kakršna se sicer namenja otrokom, ter obstoj ustrezne pravne podlage zanjo. Za takšno situacijo pa tudi po presoji sodišča, enako kot meni davčni organ, v konkretnem primeru ne gre, saj tožnik v razmerju do sestre nima položaja, ki ga zahteva zakon. V tej zvezi namreč ni bila izdana nobena sodna odločba, ustrezne skrbi za sestro v smislu citirane določbe osmega odstavka 115. člena ZDoh-2 pa tudi ne izkazuje odločba CSD, ki jo je predložil tožnik in po kateri je tožnik postavljen zgolj kot skrbnik za posebni primer - za razpolaganje s sestrinimi dohodki (pokojnino) ter za sprejemanje poštnih pošiljk in ne kot tisti (skrbnik), ki zagotavlja njeno celostno oskrbo. Iz podatkov, ki so v spisih, še celo sledi, da za sestro na prvem mestu skrbijo starši. To pa pomeni, da v konkretnem primeru niso izpolnjeni zakonski pogoji za uveljavljanje olajšave iz 114. člena ZDoh-2 s strani tožnika ter posledično, da je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.

Ker je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba zakonita, je tožbo na podlagi določb prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/2010) kot neutemeljeno zavrnilo.

Z ozirom na nesporno dejansko podlago za odločitev, je sodišče, na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1, odločilo brez glavne obravnave.