Jedro

Za zagotovitev pravne varnosti je pomembna odločitev o vprašanju protipravnega ravnanja, obstoja vzročne zveze in krivde drugega toženca (Centra za socialno delo) ter posledično prve toženke (Republike Slovenije) za tožnici nastalo škodo.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja protipravnega ravnanja, vzročne zveze in krivde drugega toženca ter posledično prve toženke za tožnici nastalo škodo.

Obrazložitev

1. Tožnico kot socialno delavko pri drugem tožencu je 11. 5. 1999 v njeni pisarni napadel in poškodoval takrat neprištevni K. D., ki ga je tožnica kot stranko obravnavala že deset let. Sodišče prve stopnje je potem, ko je ugotovilo, da drugi toženec tožnici ni zagotovil varnih pogojev dela, naložilo obema tožencema nerazdelno plačilo odškodnine tožnici v znesku 10.432,32 EUR. Drugi toženec je krivdno odgovoren za tožnici nastalo škodo, prva toženka pa je odgovorna po drugem odstavku 49. člena Zakona o zavodih (ZZ, Uradni list RS št. 12/91 in nadaljnji) kot ustanovitelj zavoda. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama strank in razveljavilo zavrnilni del prvostopenjske sodbe glede zneska 12.518,78 EUR ter izrek o stroških, delno pa spremenilo odločitev o teku zamudnih obresti.

3. Prva toženka Republika Slovenija je zoper drugostopenjsko sodbo vložila predlog za dopustitev revizije, v katerem zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava in odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. V predlogu navaja dvoje spornih pravnih vprašanj.

4. Prvo vprašanje se tiče pasivne legitimacije prve toženke. Navaja, da tožnica ni bila zaposlena pri prvi toženki oziroma ni bila z njo v nobenem pravnem razmerju. Za odškodninske zahtevke iz delovnega razmerja je izključno pasivno legitimiran delodajalec. Sklicuje se na sodni odločbi VS RS II Ips 510/2002 in VIII Ips 39/94. 5. Kot drugo sporno pravno vprašanje postavlja prva toženka vprašanje protipravnega ravnanja, vzročne zveze in krivde drugega toženca in posledično prve toženke. Navaja, da se tožencu očita, da tožnici ni zagotovil varnih pogojev dela, vendar sodišči nista ugotavljali, katere konkretne opustitve naj bi bile v nasprotju z varnostnimi predpisi. Sodišči bi morali ugotoviti, ali so eventualne opustitve tožencev dejanski vzrok zatrjevane škode. Sodna praksa je večkrat poudarila, da tožena stranka ne odgovarja za vsak vzrok, ki lahko povzroči škodo v njeni sferi. Treba je ugotoviti, ali je med škodnim dogodkom in opustitvijo delodajalca podana pravno relevantna vzročna zveza. Očitek na račun drugega toženca je na ravni splošnih navedb in ni navedeno, katero zakonsko določbo je toženec kršil, noben predpis pa ni zahteval zaposlitve varnostnika niti tega, da bi morali biti delovni prostori zaklenjeni. Predpostavka protipravnosti zaradi opustitve dolžnega ravnanja je tudi predvidljivost nastopa negativne posledice in njena preprečljivost. K. D. in ostale stranke pred škodnim dogodkom niso kazale znakov agresivnosti do delavcev toženca. Zaklepanje prostorov ali zaposlitev varnostnika bi bilo v nasprotju z etiko socialnega dela in dostopnostjo službe socialne pomoči. Napad na tožnico je bil nenaden in nepričakovan, zato ni protipravne opustitve niti pravno relevantne vzročne zveze med opustitvijo in zatrjevano škodo. Predlog se v nadaljevanju sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča: II Ips 43/2001, II Ips 335/2003, II Ips 861/2007, II Ips 367/2004, II Ips 87/97, II Ips 217/97 in II Ips 109/98. 6. Predlog je delno utemeljen.

7. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je za zagotovitev pravne varnosti pomembna odločitev o vprašanju protipravnega ravnanja, obstoja vzročne zveze in krivde drugega toženca (Centra za socialno delo) ter posledično prve toženke (Republike Slovenije) za tožnici nastalo škodo. Zato je v tem delu dopustilo revizijo (tretji odstavek 367.c člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

8. Glede vprašanja pasivne legitimacije prve toženke pa niso podani pogoji iz 367.a člena ZPP. O odgovornosti države kot ustanovitelja zavoda za obveznosti zavoda, povezane z izvajanjem javne službe, obstaja sodna odločba II Ips 622/2006. Z odločbama, na kateri se sklicuje predlagateljica, pa ni izkazan odstop od sodne prakse, saj ne obravnavata odgovornosti ustanovitelja zavoda, temveč splošno, da delodajalec odgovarja za škodo, ki je nastala njegovemu delavcu na delu ali v zvezi z delom. Zato Vrhovno sodišče v tem delu predlogu za dopustitev revizije ni ugodilo.