Jedro

Sodba sodišča prve stopnje je obremenjena s številnimi absolutnimi bistvenimi kršitvami, obrazložitev sodbe je pavšalna, pomanjkljiva in vsebinsko prazna, tako da sodišče prve stopnje sploh ni zavzelo stališč do bistvenih materialnopravnih vprašanj. Zato je sodišče druge stopnje sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v II., III., VII. in IX. točki izreka, v drugi in tretji alineji V. točke izreka, v drugi alineji VI. točke izreka in v vseh delih VIII. točke izreka, razen zavrnitvenega dela VIII. točke izreka (glede zneska 20.218,50 EUR), ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka in izpodbijana odločitev:

1.Pravdni stranki sta razvezana zakonca, med katerima obstaja spor glede obsega skupnega premoženja in deležev na njem, toženka pa od tožnika dodatno zahteva še plačilo 124.338,56 EUR s pripadki.

2.Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bo zaradi jasnosti tožnika A. A., ki je obenem toženec po nasprotni tožbi, v obrazložitvi imenovalo tožnik oziroma pritožnik; toženko B. B., ki je obenem tožnica po nasprotni tožbi, pa toženka.

3.V zadevi pritožbeno sodišče odloča drugič. S sodbo in sklepom II Cp 39/2022 z dne 31. 1. 2022 je na podlagi pritožb obeh pravdnih strank prvostopenjsko sodbo v večinskem delu razveljavilo zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (predvsem zaradi številnih pomanjkljivosti obrazložitve) ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Sodišču prve stopnje je podalo jasna in konkretna navodila za nadaljnje delo.

4.Z izpodbijano sodbo in sklepom je prvostopenjsko sodišče: dopustilo spremembe nasprotne tožbe (I. točka izreka; ni predmet pritožbe); ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spada motorno kolo Honda (II. točka izreka); ugotovilo, da sta deleža tožnika in toženke na skupnem premoženju enaka in v presežku tožnikov zahtevek zavrnilo (III. točka izreka); ugotovilo, da v tožnikovo posebno premoženje spadata denarna zneska 33.000 in 30.000 EUR (IV. točka izreka; ni predmet pritožbe); zavrnilo tožnikov primarni zahtevek za ugotovitev, da njegovo posebno premoženje tvorijo: i) nepremičnine z ID znaki parcela 602/1, 601/1, 607/3 ter 602/3, vse k. o. ... (ni predmet pritožbe); ii) motorno kolo Honda; iii) denarni znesek 36.027 EUR (V. točka izreka); zavrnilo tožnikov primarni zahtevek: i) da mu je toženka v roku 15 dni od prejema sodbe dolžna izstaviti overjeno zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim toženka dovoljuje, da se pri njenem deležu do 1/2 na nepremičninah z ID znakom parcela 602/1, 601/1, 607/3 ter 602/3, vse k. o. ..., vknjiži lastninska pravica v korist tožnika do celote (ni predmet pritožbe); ii) da je tožnik med leti 2007 in 2015 kot darilo od staršev prejel 26.882,00 EUR (VI. točka izreka).

5.Nadalje je sodišče prve stopnje kot neutemeljenega zavrnilo tožnikov podredni tožbeni zahtevek (VII. točka izreka). O toženkinih zahtevkih po nasprotni tožbi je odločilo v VIII. točki izreka: i) ugotovilo je, da v skupno premoženje sodijo: a) tožnikovi prihranki pri Zavarovalnici X., d. d., po polici št. 0000 na dan 31. 10. 2016 v višini 8.845,49 EUR; b) povečanje vrednosti nepremičnine z ID znakom del stavbe Y-174-4 (stanovanje na naslovu C. 13 v J.) v obdobju med 2002 in 21. 10. 2016, ki znaša 19.563 EUR, pri čemer na toženko odpade 9.781,50 EUR; v presežku je toženkin zahtevek v tem delu zavrnilo; c) prihranki na tožnikovih transakcijskem in varčevalnem računu, odprtima pri Banki D., d. d., na dan 31. 10. 2016 v znesku 20.000 EUR; ii) ugotovilo, da sta deleža pravdnih strank na skupnem premoženju enaka;2 iii) tožniku naložilo plačilo 98.037,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 9. 2017 do plačila ter iv) plačilo 6.082,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2019 do plačila. Odločitev o stroških je pridržalo do pravnomočnosti (IX. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

6.Tožnik se zoper II. in III. točko izreka, zoper ii) in iii) alinejo V. točke izreka, zoper ii) alinejo VI. točke izreka ter VII. in VIII. točko3 izreka izpodbijane prvostopenjske odločbe pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da prvostopenjsko odločbo v izpodbijanem delu razveljavi ter na podlagi 355. člena ZPP o zadevi odloči samo, podredno pa, da prvostopenjsko odločbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo na podlagi 356. člena ZPP vrne v ponovno odločanje pred drugim sodnikom. Opredeljuje tudi svoje pritožbene stroške.

Med drugim navaja, da se sodišče ni opredelilo do izvedenih dokazov in ni opravilo celovite dokazne ocene. Zaradi pomanjkanja smiselne obrazložitve se odločitve ne da preizkusiti.

Napačna je ugotovitev sodišča glede časa trajanja zunajzakonske skupnosti. Sodišče je čas nastanka zunajzakonske skupnosti (2. 10. 2002) vezalo na dejstvo, kdaj je pritožnik pri toženki prijavil stalno prebivališče, pri tem pa je protispisno zavrnilo pritožnikov ugovor, da je stalno prebivališče pri toženki prijavil le zaradi višjega povračila potnih stroškov. Poleg tega je toženka sama navajala, da je v tistem času večkrat prišel k njej zgolj ob koncu tedna. Napačna je odločitev, da je del skupnega premoženja tudi motorno kolo Honda. Toženka ni prerekala navedb tožnika, da je bilo kupljeno iz njegovega posebnega premoženja. Poleg tega je bilo kupljeno že leta 2003, tj. še pred nastankom zunajzakonske skupnosti. Podobno velja za tožnikove prihranke pri Zavarovalnici X., d. d.; vplačila pred novembrom 2005 se zaradi napačne odločitve o trenutku nastanka zunajzakonske skupnosti ne morejo šteti za skupno premoženje. Sodišče tudi ni upoštevalo lastnega zaključka, da od maja do novembra 2005 stranki nista bili v zunajzakonski skupnosti, saj je kot skupno premoženje štelo tudi prihranke, s strani tožnika vplačane v tem obdobju. Pritožba nadalje obširno obrazloženo napada tudi ugotovitev, da skupno premoženje tvorijo prihranki na tožnikovih računih v znesku 20.000 EUR ter glede povečane vrednosti nepremičnine na C. 13.

Napačna je odločitev glede (enakih) deležev na skupnem premoženju, saj se sodišče ni opredelilo do velikega števila pravno relevantnih navedb pritožnika, o čemer pritožba podaja obširne navedbe. Sodišče je na podlagi dajatvenega zahtevka toženke neutemeljeno in samoiniciativno razdelilo skupno premoženje, čeprav je odločitev naslonilo na institut neupravičene obogatitve, vendar njegovih predpostavk ni konkretiziralo; razlogi sodbe si v tem delu nasprotujejo, poleg tega pa odločitve zaradi odsotnosti vsakršne obrazložitve sploh ni mogoče preizkusiti. Pritožba izpodbija tudi druge odločitve in razloge sodišča prve stopnje, kar bo povzeto v nadaljevanju, ko bo pritožbeno sodišče na te očitke odgovarjalo.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Uvodno in glede procesnih kršitev:

9.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba - kljub obsežnosti in gostobesednosti ter kljub jasnim in obsežnim napotkom v razveljavitvenem sklepu II Cp 39/2022 - vsebinsko skrajno šibka in v veliki meri prazna. Pritrditi gre pritožbi, da dokazna ocena prvostopenjskega sodišča ni prepričljiva, da je marsikje v celoti izostala ali je pomanjkljiva do te mere, da materialnopravne pravilnosti odločitve ni mogoče preizkusiti, kar je absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do številnih pritožnikovih pravno relevantnih navedb in ugovorov, kar pomeni absolutno bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pomanjkljivosti posameznih sklopov obrazložitve bodo predstavljene v nadaljevanju.

10.Pritožba graja pavšalno obrazloženo odločitev sodišča prve stopnje glede zavrnitve dokaznega predloga z vpogledom bančnih izpiskov toženke pri Banki E. V točki 12. obrazložitve izpodbijane odločbe sodišče prve stopnje navede le, da je "ostale dokazne predloge kot nepotrebne zavrnilo". Takšna zavrnitev dokaznega predloga ni razumno utemeljena in pomeni kršitev postopka. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev o zavrnitvi tega dokaznega predloga pravilna iz drugih razlogov. Ker toženka ni hotela predložiti navedenih izpiskov, se je sodišče prve stopnje odločilo, da jih bo pridobilo samo, vendar za tako postopanje ni bilo nobene pravne podlage (primerjaj prvi in tretji odstavek 226. člena ter 212. člen ZPP). Toženka bi kot komitentka bančne izpiske svojega računa (računov) brez dvoma lahko predložila, saj gre za dokaz iz njene spoznavne sfere. Če jih ni želela predložiti, lahko sodišče to dejstvo interpretira, upoštevaje vse okoliščine primera (primerjaj peti odstavek 227. člena ZPP).4

11.V izrek tudi ne sodijo pojasnila o dejanskih podlagah zahtevkov ipd., ki jih je sodišče prve stopnje nekritično pisalo (npr. [sicer neizpodbijana] IV. točka izreka; tretja alineja V. točke izreka). Poleg tega je napačna opisna zavrnitev zahtevkov (npr. v VI. točki izreka: "Zavrne se tudi del primarnega tožbenega zahtevka […] v zvezi z ugotovitvijo, da je tožnik v letih 2007-2015 prejel darilo od očeta in mame5 ..."), saj je sodišče na zahtevek vezano in ga ne sme po svoji presoji spreminjati ali celo (kot v tem primeru) poenostavljeno parafrazirati, temveč mora odločiti o zahtevku tako, kot se zahtevek glasi, najsi mu ugodi ali ga zavrne. Dovoljeni in zaželeni so le pravopisni in slovnični popravki ter izpuščanje delov zahtevka, ki vanj ne sodijo in nimajo nobenega pomena za vsebino zahtevka. Enako velja za "pojasnilo" v VII. točki izreka, kdaj je bil postavljen podredni zahtevek, in za "pojasnila" ter poračune vlaganj v drugi alineji 1. odstavka VIII. točke izreka. Napačna je tudi odločitev o stroških v IX. točki izreka, saj mora sodišče, tudi če si odmero stroškov pridrži za končno odločbo, v izreku prvostopenjske odločbe vedno odločiti o temelju stroškovne obveznosti (primerjaj četrti odstavek 163. člena ZPP).

12.Tudi sicer je nepravilen izrek, da se zahtevek "zavrne kot neutemeljen"; ker postane pravnomočen in zavezujoč le izrek odločbe (ne pa obrazložitev ali celo deli sodnega spisa), mora biti v izreku o zahtevku odločeno. Razvidno mora biti torej, kateri (kakšen) zahtevek je sodišče zavrnilo ali mu je ugodilo. Nasprotno ravnanje - tako, kot se je zadeve lotilo sodišče prve stopnje - pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj takšen izrek ni razumljiv.

13.Pravno nepravilno je tudi postopanje prvostopenjskega sodišča, ki je v izreku odločalo o tožnikovem podrednem tožbenem zahtevku in to kljub temu, da je odločalo o njegovem primarnem tožbenem zahtevku, ki mu je delno ugodilo. Če sodišče vsaj delno ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, o podredno postavljenem zahtevku ne sme odločati. Okoliščina, da je v konkretnem primeru sodišče prve stopnje podredni zahtevek zavrnilo (sicer iz izreka niti ni razvidno, kaj je bilo zavrnjeno), na zgoraj povedano ne vpliva.

14.Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev naslonilo na sledeče ugotovitve: i) da je zunajzakonska skupnost med pravdnima strankama nastala 2. 10. 2002; ii) da je tožnik toženki podaril polovico parcel, na katerih sta zgradila hišo; iii) da je bil namen toženkinega posojila v višini 180.000 CHF v gradnji skupne hiše; iv) da je toženka določeno posebno premoženje vložila v tožnikovo nepremičnino na C. 13; v) da sta pravdni stranki v skupnost prinesli približno enak del svojega posebnega premoženja, dohodki od dela pa so bili približno enaki.

15.Kot že uvodoma poudarjeno, tožnik v pritožbi graja te zaključke sodišča prve stopnje; graja dokazne ocene in obrazložitve miselne poti, ki je sodišče prve stopnje pripeljala do teh dejanskih ugotovitev ter iz njih izvirajočih pravnih posledic, je v največji meri utemeljena.

Glede nastanka zunajzakonske skupnosti:

16.Za obstoj zunajzakonske skupnosti morajo biti po določbi 12. člena tedaj veljavnega Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih6 kumulativno izpolnjeni trije pogoji: 1) med partnerjema mora obstajati življenjska skupnost; 2) ta skupnost mora trajati dalj časa in 3) ne smejo obstajati razlogi, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med partnerjema neveljavna. V sodni praksi je utrjeno stališče, da je življenjska skupnost v smislu 12. člena ZZZDR praviloma zveza, ki je notorna, (dolgo)trajna in stalna, tako, da partnerja v očeh drugih ljudi "veljata za moža in ženo." Na vprašanje, ali je obstajala taka zveza, je potrebno odgovoriti v vsakem konkretnem primeru posebej, ob upoštevanju vseh okoliščin in intenzivnosti konkretnega odnosa.

17.Utemeljene so pritožbene navedbe, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do izvedenih dokazov glede trenutka nastanka zunajzakonske skupnosti ter da odločitev v tem delu ni ustrezno obrazložena. Prvostopenjsko sodišče je izvedlo obsežen dokazni postopek, v katerem je med drugim zaslišalo pravdni stranki ter vrsto prič, vendar pa izvedenih dokazov ni ocenilo. Tako je pavšalna in v bistvu brez dokazne ocene obrazložitev, da je 9 prič potrdilo, da sta pritožnik in toženka skupaj preživljala dopuste; pritožnik v prvem odstavku na 4. strani ter na 5. strani pritožbe naniza več okoliščin in nedoslednosti v izpovedbah strank ter prič, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo in ki jih pritožbeno sodišče na tem mestu ne bo ponavljalo, upošteva pa naj jih sodišče prve stopnje v novem sojenju. Nerazumljiva je dokazna ocena priče F. F., glede katere sodišče prve stopnje v 28. točki obrazložitve zapiše, da je "tožnikova nova sopotnica in pred tem ni delila njunega skupnega življenja;"7

ni jasno, na katero njeno izpovedbo se to nanaša, pravzaprav pa tudi ni jasno, ali sodišče priči verjame (glede katerega dejstva?) ali ne. Sodba tudi ne utemelji stališča, da je za pristop k postopku oploditve z biomedicinsko pomočjo potreben obstoj zunajzakonske skupnosti.

18.Pritožnik je nadalje trdil in izpovedal, da je bil razlog za prijavo prebivališča na toženkinem naslovu višje povračilo za prevoz na delo. Izpostavlja tudi izpovedbo toženke, da je pritožnik imel "zastonj ljubico in hotelsko življenje" ter da je k njej prihajal zgolj konec tedna. To je le nekaj zatrjevanih dejstev in indicev, ki pa (lahko) imajo ključno vlogo pri zaključku, kdaj je nastala zunajzakonska skupnost. Ker se prvostopenjsko sodišče do teh okoliščin ni opredelilo oziroma se je opredelilo zgolj pavšalno, ker svojih ugotovitev ni naslonilo na izvedene dokaze (22., 23., 24. točka obrazložitve - kjer sodišče opisuje vsebino njunega odnosa) oziroma je odločitev obrazložilo zgolj navidezno in brez dokazne ocene (npr. 19. in 20. točka obrazložitve), navedeno predstavlja kršitev 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato je zaključek o tem, da naj bi zunajzakonska skupnost nastala že 2. 10. 2002, preuranjen.

19.Tudi ni jasno, na podlagi česa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnik že v letu 2002 izbral ime skupnega otroka. Razlogi v 28. točki (s katero sodišče prve stopnje očitno skuša odpraviti nekatere ugovore glede (ne)nastanka življenjske skupnosti), so nerazumljivi. Morda drži, da so "posamezne besede nepravilno povzete," vendar ni mogoče sprejeti razlage, da so take navedbe "motilo" ugotavljanja dejanskega stanja; če določene navedbe ali izpovedbe motijo sliko, ki si jo je o dejanskem stanju ustvarilo sodišče, se je sodišče dolžno do takih "motečih" navedb opredeliti in jih - če meni, da niso utemeljene - zavrniti s preverljivimi, logičnimi argumenti, ne pa zgolj s floskulo, da so moteče in zato posledično neupoštevne.

Glede obsega skupnega premoženja:

20.Vprašanje obstoja zunajzakonske skupnosti je pri ugotavljanju začetka ter prenehanja nastajanja in obsega skupnega premoženja predhodno vprašanje. Ker v konkretnem primeru prvostopenjsko sodišče (ponovno) ni ustrezno argumentiralo časa nastanka zunajzakonske skupnosti, je to posledično narekovalo razveljavitev določenih drugih odločitev, ki so neločljivo vezane na to ugotovitev. Tako je glede statusa motornega kolesa in prihrankov (ali in v kolikšni meri spadajo v skupno premoženje) odločitev odvisna od časa nastanka zunajzakonske skupnosti, saj na višino prihrankov vpliva dolžina obdobja, v katerem so se prihranki akumulirali. Odločitev o tem, ali je motorno kolo Honda (kupljeno leta 2003) skupno premoženje, je prav tako odvisna od časa nastanka zunajzakonske skupnosti, saj tožnik trdi, da je skupnost nastala šele leta 2005.

21.Prav ima pritožba tudi v delu, kjer graja odločitev prvostopenjskega sodišča, da skupno premoženje tvorijo pritožnikovi prihranki na tekočem in varčevalnem računu pri Banki D., d. d., v znesku 20.000 EUR. Sodišče prve stopnje to odločitev obrazloži v 35. točki obrazložitve, vendar je obrazložitev, da je toženka "v postopku dokazala ter podprla z ustreznimi dokazi, da gre tu res za prihranke iz dela in tako za skupno premoženje, zaradi česar je sodišče zahtevku toženke v tem delu ugodilo," zgolj navidezna in pravzaprav brez (preverljivih) razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče se ni opredelilo do številnih tožnikovih navedb tako glede narave kot tudi višine tega zneska (ki se v bistvenem nanašajo na izvor premoženja, ki predstavlja prihranke). S tem je prvostopenjsko sodišče zagrešilo kršitev iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

22.Smiselno enako velja tudi glede povečanja vrednosti pritožnikove nepremičnine na C. 13 v J., saj je tudi tu obrazložitev prvostopenjskega sodišča votla in brez preverljivih argumentov. Izpodbijana sodba po teoretičnem razčlenjevanju veljavnosti obogatitvenega principa pri nepremičninah v zgolj 3 stavkih povzame, da je sodišče v zadevi imenovalo sodnega izvedenca gradbene stroke G. G., ki je v okvirih trditvene podlage izdelal izvedensko mnenje glede povečane vrednosti pritožnikove nepremičnine, njegovo dopolnitev, bil pa je tudi zaslišan. Ugotovitvam sodnega izvedenca je sodišče sledilo in odločilo, da se je zaradi vlaganj v obdobju med letom 2002 in 21. 10. 2006 vrednost nepremičnine na C. 13 povečala za 19.563,00 EUR. Pri tem pa se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do številnih pripomb pritožnika, ki jih je podal tako zoper izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev kakor tudi zoper izpovedbo izvedenca. Ni se opredelilo do pritožnikovih ugovorov glede narave premoženja, iz katerega je financiral obnovo nepremičnine na C. 13, ni obrazložilo odstopanja med zatrjevano vrednostjo investicije in povečano vrednostjo nepremičnine, iz obrazložitve sodbe pa niti ne izhaja ugotovitev, ali je sodišče izvedenskemu mnenju sledilo ali ne (ter če - kateremu) ter v katerem delu. Sodba v isti sapi z izvedencem G. G. omenja tudi cenilca H. H., tako da niti ni jasno, kateremu od obeh je sodišče sledilo, in predvsem - zakaj. Sodišče prve stopnje obrazložitve tudi v tem delu ni povezalo z drugimi izvedenimi dokazi (zaslišanje strank in prič), zato tudi v tem delu v celoti manjka dokazna ocena.

Glede deležev na skupnem premoženju:

23.Pritožbene navedbe v zvezi z ugotovljenim deležem na skupnem premoženju so v celoti utemeljene. Pravilno izpostavlja, da je bil v zvezi s tem izveden obširen dokazni postopek ter da sta tako pritožnik kot toženka v zvezi s tem podala veliko navedb. Obrazložitev prvostopenjskega sodišča (39. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) je pomanjkljiva in brez dokazne ocene. Sodišče namreč po citiranju določb ZZZDR v zvezi z deleži na skupnem premoženju sklene, da pritožniku "glede na izvedene dokaze" ni uspelo izpodbiti zakonske domneve o enakih deležih na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje ugotavlja, kdo je imel večje dohodke, vendar slednjih zneskovno ne opredeli. Toženka naj bi v skupno premoženje vložila kredit v višini 180.000 CHF ter plačala strošek spremembe namembnosti, pridobivanja gradbene dokumentacije in komunalno takso, vse skupaj v višini 12.000 EUR. Na drugi strani je tožnik najel kredit v višini 30.000 EUR in vložil kmetijska zemljišča, vrednost katerih pa v izpodbijani sodbi ni navedena. Izostali so tudi razlogi o skrbi za dom in gospodinjstvo, prispevkih in delu za ohranitev skupnega premoženja.

24.Nadalje se sodišče prve stopnje ni opredelilo do obširnih navedb pritožnika, da so vložene kmetijske parcele vredne več (sodba nima razlogov o tem, koliko so vredne); da je bil njegov dohodek povprečno 20 % višji; da je opravljal vsa dela v zvezi s skupno hišo; da sta stranki vrednost darila (polovico nepremičnin) sporazumno ocenili na 55.000 EUR; da bi morali upoštevati 20.000 EUR, ki jih je tožnik prejel kot darilo staršev, 21.000 EUR, ki jih je prejel od matere in 30.000 EUR, ki jih je pridobil z oddajanjem nepremičnine na C. 13 v J. Pritožnik zato prvostopenjskemu sodišču utemeljeno očita kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe v tem delu ni mogoče vsebinsko preizkusiti, hkrati pa je utemeljena smiselno uveljavljana kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodišče ni opredelilo do vseh relevantnih ugovorov in navedb tožnika.

Glede dajatvenih zahtevkov toženke:

25.Pritrditi gre pritožbi tudi v delu, kjer graja odločitev o toženkinih dajatvenih zahtevkih na obogatitveni podlagi (190. do 198. člen Obligacijskega zakonika). Prvostopenjsko sodišče sicer citira zakonske določbe ter judikate in iz njih izvirajoča pravna stališča glede obravnavanja obogatitvenih zahtevkov v sporih v zvezi z delitvijo skupnega premoženja, vendar razumno ne pojasni, zakaj in v čem naj bi bila ta stališča uporabna v konkretnem primeru. Aplikativnost instituta neupravičene obogatitve v tej zadevi in konkretizacija njegovih predpostavk (obogatitev tožnika, prikrajšanje toženke, vzročna zveza med njima ter odsotnost pravnega temelja) izostaneta v celoti.

26.V zvezi z dajatvenim zahtevkom iz naslova plačil anuitet kredita se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da je odločitev prvostopenjskega sodišča nelogična in v nasprotju s samo seboj, saj sodišče prve stopnje v 40. točki obrazložitve navede, da dolgovani znesek iz tega naslova znaša 54.589,31 EUR, v 56. točki obrazložitve pa navede znesek 73.833,18 EUR. Obrazložitev je v nasprotju s samo seboj tudi v delu, kjer je sodišče prve stopnje - neobrazloženo - ugotovilo, da je toženka kredit iz posebnega premoženja odplačevala v 80 % (31. točka obrazložitve), čemur sledi odločitev (56. točka obrazložitve), da ji je tožnik dolžan plačati polovico plačanega kredita, iz česar je možno sklepati, da je toženka kredit v celoti odplačevala iz posebnega premoženja. V celoti manjka obrazložitev in utemeljitev poplačevanja toženkine kreditne obveznosti, prav tako obrazložitev (in vsakršna dokazna ocena) glede toženkinega dajatvenega zahtevka iz naslova tožnikovih prihrankov pri Zavarovalnici X., d. d., prihrankov na tožnikovih računih pri Banki D., d. d., ter iz naslova povečanja vrednosti pritožnikove nepremičnine na C. 13.

27.V celoti tudi manjka obrazložitev v zvezi z utemeljenostjo toženkinega dajatvenega zahtevka iz naslova plačila vhodnih vrat, garažnih vrat ter zaščitne folije. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do pritožnikovih ugovorov glede časa nakupa in glede neobstoja soglasja za nakup navedenih stvari. Pri dajatvenih zahtevkih toženke tudi niso obrazložene odločitve o zamudnih obrestih. Zaradi vsega navedenega pritožnik prvostopenjskemu sodišču tudi tu utemeljeno očita kršitev določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe v tem delu ni mogoče vsebinsko preizkusiti, poleg tega pa se sodišče ni opredelilo do vseh relevantnih ugovorov in navedb pritožnika.

Glede drugih pritožbenih očitkov:

28.Pritožba je nadalje utemeljena v delu, kjer graja protislovnost odločitve sodišča iz tretje alineje V. točke izreka (znesek 36.027 EUR, za katerega je tožnik trdil, da je njegovo posebno premoženje). Sodišče prve stopnje je ugotovilo (15. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da naj bi za ta del zahtevka tožnik ne imel pravnega interesa, ker da je to dejstvo (da naj bi šlo za njegovo posebno premoženje) nesporno; ta odločitev je vprašljiva in vsaj preuranjena, saj v zvezi z vlaganji v stanovanje na C. 13 tudi toženka uveljavlja različne zahtevke. Ker je denar generična stvar (in se torej ne da ugotoviti, kateri denar je bil vložen, temveč le, koliko ga je bilo vloženega), je tožnikov pravni interes za ugotovitev, kolikšen znesek posebnega premoženja je vložil v adaptacijo stanovanja, bržkone podan. Obrazložitev glede zneska 36.027 EUR je tudi v nasprotju s samo seboj, saj prvostopenjsko sodišče ta znesek enkrat šteje kot pritožnikovo posebno premoženje (15. točka obrazložitve), drugič pa kot skupno premoženje (v okviru odločitve o povečanju vrednosti nepremičnine na C. 13, kjer odloči, da je skupno premoženje tudi povečana vrednost iz naslova vlaganj že od leta 2002 do 2005 - kljub pritožnikovim ugovorom, da zunajzakonska skupnost tedaj še ni obstajala).

Odločitev pritožbenega sodišča in napotki za nadaljnje delo:

29.Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sodbo prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem delu razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Pritožbeno sodišče se je odločilo za razveljavitev, saj pravilnosti prvostopenjskih stališč glede izjemno velikega števila materialnopravnih in dejanskih vprašanj vsebinsko sploh ne more preizkušati, ker je v prvostopenjski sodbi opredelitev do njih popolnoma izostala, zato bi se - če bi hotelo samo sanirati kršitve - skorajda v celoti postavilo v vlogo prvostopenjskega sodišča. Če bi pritožbeno sodišče skušalo odpraviti kršitve, bi sámo prvič odločalo o vprašanjih, ki pomenijo samostojne pravne celote in ne v dejanskem ne v pravnem pogledu niso bila predmet argumentirane presoje prvostopenjskega sodišča (in posledično tudi stranki nista imeli možnosti pritožbeno vsebinsko izpodbijati argumentov prvostopenjskega sodišča v zvezi s temi vprašanji), s čimer bi pritožbeno sodišče nesorazmerno poseglo v pravico do pravnega sredstva oziroma ustavnopravno načelo instančnosti.

30.Tožnik v pritožbi predlaga, da se zadeva v primeru razveljavitve dodeli drugemu sodniku (356. člen ZPP). Glede na to, da je isti sodnik dvakrat zaporedoma storil iste eklatantne procesne kršitve (in to kljub natančnim in jasnim navodilom v prvem razveljavitvenem sklepu), bi bil takšen predlog povsem utemeljen. Vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodnik, ki je zadevo reševal na prvi stopnji, ne opravlja več sodniške službe, zato bo že po naravi stvari zadeva dodeljena drugemu sodniku. Zato pritožbeno sodišče v tem sklepu ni sprejelo formalne odločitve v smislu 356. člena ZPP.

31.Navodila za nadaljnje delo so razvidna iz prejšnjih odstavkov obrazložitve. Sodišče prve stopnje bo moralo narediti dokazno oceno v skladu z 8. členom ZPP, se kritično opredeliti do vseh navedb strank ter predloženih oziroma že izvedenih dokazov in svojo odločitev jasno in preverljivo obrazložiti. Ugotoviti bo moralo trenutek nastanka zunajzakonske skupnosti in njeno trajanje, vključno z morebitnimi prekinitvami. Nadalje se bo moralo obrazloženo opredeliti do izvedenih dokazov in relevantnih navedb strank v zvezi z naravo (ali gre za skupno premoženje ali za tožnikovo posebno premoženje) in višino prihrankov. V zvezi z vlaganji toženke v nepremičnino na C. 13 v J. se bo moralo najprej opredeliti, v katerem delu sledi izvedenskemu mnenju, odgovoriti na pripombe tožnika na izvedensko mnenje ter po potrebi dokazni postopek z izvedencem dopolniti, nenazadnje pa tudi obrazložiti, zakaj je tolikšna razlika med vlaganji toženke in povečanjem vrednosti nepremičnine.

32.Pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju bo treba napraviti primerjavo dohodkov iz dela skozi celotno obdobje trajanja (zunajzakonske in zakonske) skupnosti, upoštevati skrb za skupno gospodinjstvo in skupno premoženje. Ovrednotiti bo treba vložke posebnega premoženja pravdnih strank. V zvezi z dajatvenimi zahtevki toženke mora prvostopenjsko sodišče presoditi, ali so podani pogoji, da se o takem zahtevku odloči že v tem postopku - bodisi zato, ker obstajajo pogoji za (efektivno) delitev skupnega premoženja v pravdi, bodisi na obogatitveni podlagi. Morda bo potrebno materialno procesno vodstvo. Sodišče prve stopnje naj pazi tudi na pravilno oblikovanje izrekov.

33.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 10/2017 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP.

2Ta del izreka je povsem nepotrebno podvajanje odločitve v III. točki izreka.

3Pritožnik sicer navaja, da vlaga pritožbo zoper vse točke in alineje VIII. točke izreka, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik nima pravnega interesa za pritožbo zoper del VIII. točke izreka, s katerim je sodišče prve stopnje zavrnilo, kar je toženka zahtevala več (glede zneska 20.218,50 EUR), zato šteje, da tega dela odločitve tožnik ne izpodbija.

4Glede na to, da je sodišče prve stopnje v zvezi s temi listinami napovedalo, da jih bo samo pribavilo, bo moralo toženki ob predočenju drugačnega stališča, ki izhaja iz te drugostopenjske sodbe, omogočiti, da sporne listine, če želi, predloži sama.

5Pritožbeno sodišče še opozarja, da je izrek o zavrnitvi tega dela zahtevka tudi protispisen, saj iz (vsebinsko nejasne in nerazumljive) prve (in edine) alineje VI. točke izreka izhaja, kot da bi tožnik zahteval ugotovitev dejstev (prejem darila), kar pa ni skladno z zahtevkom, ki je (pravilno) postavljen na ugotovitev, da v tožnikovo posebno premoženje spada določen denarni znesek (primerjaj vlogo na redni št. 117). Pripis, da je bil ta denar darilo, v izrek ne sodi, kot je bilo že pojasnjeno, zato ga bo moralo sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju iz izreka izpustiti.

6Uradni list RS, št. 69/2004 in nadaljnji, v nadaljevanju ZZZDR.

7Pritožba med drugim izpostavlja izpovedbo F. F., da je tožnikova prijateljica že iz študentskih let.

8Pritožbeno sodišče pripominja, da je odločitev dveh oseb, da bosta imela skupnega otroka (in sta se zato celo pripravljena podvreči vsem nevšečnostim oploditve z biomedicinsko pomočjo), lahko močan indic, da živita v (dolgo)trajni, trdni, notorni življenjski skupnosti. Ni pa to edini možni zaključek, saj bi lahko šlo tudi za kaj drugega (npr. prijateljsko uslugo ženski, ki hoče imeti otroka, a se hkrati ne zvezati z moškim). Pa četudi je morda obstoj zunajzakonske skupnosti formalen pogoj za pristop k postopkom, je zelo verjetno, da zdravstvena ustanova obstoja tega pogoja podrobneje ne preverja, temveč se (najbrž) zadovolji z izjavo prosilcev. Zaključke o vsem tem bo moralo napraviti - in jih ustrezno argumentirati - sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju.

9Tožnikove navedbe glede povračila za prevoz na delo prvostopenjsko sodišče na primer zavrne z obrazložitvijo, da "je njegovo stališče neprepričljivo in življenjsko nelogično, saj je pritožnik dovolj izobražen, da se zaveda, da bi navedeno pomenilo hujše kršitve pogodbe o zaposlitvi" (21. točka obrazložitve), ugovore glede ne-skupnega življenja že od oktobra 2002 pa zavrne zaradi tega, ker je "toženka izpovedala drugače" (25. točka obrazložitve).

10Gre za utemeljitve sodišča, da 1) sta pravdni stranki skupaj preživljali dopuste in nasploh delovali kot mož in žena, kar so potrdile številne priče: I. I., K. K., L. L., …; 2) sodišče je sledilo navedbam toženke, ki so bile potrjene tudi z zaslišanjem njenega sina I. I., da se je skupno življenje pravdnih strank od maja 2001 …; 3) skupnost sta kasneje formalizirala s sklenitvijo zakonske zveze, kar so potrdile vse spredaj navedene priče, ki jih je predlagala toženka.

11Uradni list RS, št. 83/2001 in nadaljnji, v nadaljevanju OZ.

12Pomanjkanje pravnega interesa bi narekovalo zavrženje in ne zavrnitev.

13Primerjaj sklep VSRS Cp 15/2021 z dne 19. 5. 2021.

Zveza:

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1976) - ZZZDR - člen 12, 51, 51/2, 58, 58/2

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 163, 163/4, 212, 226, 226/1, 226/3, 227, 227/5, 339, 339/2, 339/2-8, 339/2-14, 354, 354/1, 356

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 190

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.