Jedro

Tujcu preneha delovno razmerje z iztekom delovnega dovoljenja ne glede na to, da se je med delom poškodoval in zato postal invalid III. kategorije ter ga je po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje R Slovenije tožena stranka dolžna razporediti na ustrezno delo. Zakon o zaposlovanju tujcev kot poseben predpis ne določa, da je delodajalec dolžan tujca obdržati na delu še po izteku delovnega dovoljenja. Prav tako pa tudi ni mogoče v tem primeru tujcu priznati pravice, ki jih za invalidne delavce določa ZDR v primerih, ko gre za trajno presežne delavce.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik trpi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika: da se razveljavita sklepa tožene stranke z dne 22.9.1994 in 15.11.1994, na podlagi katerih je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki (1. odst. izreka); da tožniku ni prenehalo delovno razmerje, ki mu še zmeraj traja, z vsemi pravicami in dolžnostmi iz delovnega razmerja, kar mu je dolžna tožena stranka priznati; za njega zahtevati delovno dovoljenje; poravnati vse denarne obveznosti, ki izvirajo iz dela in po delu, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dospetja vsakokratnega mesečnega zneska teh obveznosti do plačila in mu povrniti povzročene stroške, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od sprejetja prvostopenjske sodbe do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe (2. odst. izreka).

Sodišče je sodbo utemeljilo s tem, da je tožniku prenehalo delovno razmerje kot tujcu zaradi izteka delovnega dovoljenja na podlagi 13. in 16. člena Zakona o zaposlovanju tujcev (ZZT, Ur.l. RS št 33/92), zato ne more uveljavljati pravic iz Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93) kot trajno presežni delavec.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti ugodi pritožbi in razveljavi izpodbijano sodbo in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba povdarja, da je bila izpodbijana sodba sprjeta na podlagi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Tožnik se je dne 27.1.1993 hudo poškodoval na delu pri toženi stranki in je zaradi trajnih posledic nezgode postal invalid III. kat. ter ima po odločbi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (v nadaljevanju Zavod) z dne 4.10.1994 pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo in ga je tožena stranka dolžna obdržati na delu ter ga razporediti na dela in naloge določene v tej odločbi. Gled na to in 139. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur.l. št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) ter 18. člen Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG, Ur.l. RS št. 39/93), bi ga tožena stranka morala, ne glede na določbe ZZT, obdržati na delu. Navedene določbe ZPIZ in SKPG so specialni predpisi glede na določbe ZZT ter ob upoštevanju teh in zaščite invalidov tudi po mednarodnih konvencijah tožniku ne more prenehati delovno razmerje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka po 2. odstavku 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ št. 4/77 - 27/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis), na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti ter zato soglaša z izpodbijano sodbo in njenimi razlogi. V zvezi s pritožbenimi trditvami tožnika pa pritožbeno sodišče navaja: Pritožba neutemeljno očita sodišču prve stopnje, da je bila sodba sprejeta na podlagi zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov nedvomno pravilno ugotovilo dejansko stanje in med drugim tudi to, da se je tožnik poškodoval pri delovni nezgodi na delu pri toženi stranki in da je bil glede na poškodbe spoznan za invalida III. kat. s pravico do zaposlitve na drugem ustreznem delu pri toženi stranki. Vendar pa je tako kot tožena stranka tudi sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik sklenil delovno razmerje kot tujec za čas veljavnosti delovnega dovoljenja oz. od 23.9.1993 do 22.9.1994 ter, da mu je tožena stanka pred iztekom tega dovoljenja dne 20.9.1994 izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja dne 22.9.1994 na podlagi 1. alinee 13. člena v zvezi z 16. členom ZZT. Za sklenitev in prenehanje delovnega razmerja tujcu je potrebno uporabiti določbe ZZT, ki je lex specialis, saj je v njem tudi predpisana kazen za fizične in pravne osebe, ki bi kršile določbe o zaposlovanju tujcev. Ta zakon glede prenehanja delovnega razmerja tujcev invalidov ne napotuje na določbe ZDR, ki urejajo zaščito invalidnih oseb v postopku določanja trajno presežnih delavcev. Prav tako pa tudi ne v pritožbi zatrjevane določbe 139. člena ZPIZ in 18. člena SKPG. V teh dveh členih navedene pravice pa delavec tuj državljan lahko uveljavlja pri delodajalcu, v času delovnega razmerja na podlagi veljavnega delovnega dovoljenja, kasneje po prenehanju delovnega razmerja pa pri pristojnem Zavodu. Tožnik je zato v zmoti, da sta navedeni določbi ZPIZ in SKPG takšni specialni normi v primerjavi z ZZT, da zaradi njih tožniku ne bi smelo prenehati delovno razmerje. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 166. člena v povezavi z 154. členom ZPP odločilo, da je dolžan sam trpeti svoje stroške pritožbe.