Jedro

ZST-1 v 16. členu določa najvišjo vrednost spora, od katere se odmeri sodna taksa, v višini 500.000,00 EUR. Ne glede na to, za koliko vrednost spora presega navedeni znesek, je sodna taksa enaka (navzgor omejena). Glede na navedeno tako ni pomembno, ali je seštevek poslovnih deležev presegal znesek 1.000.000,00 EUR, saj bi bila sodna taksa odmerjena v enaki višini tudi, če bi tožeča stranka v tožbi kot vrednost spora navedla višji znesek (dejanski seštevek poslovnih deležev).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper plačilni nalog I Pg 12/2022-45 z dne 4. 7. 2022 (I. točka izreka) in toženi stranki naložilo plačilo sodne takse v višini 6.525,00 EUR, v roku 15 dni po pravnomočnosti sklepa (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep je tožena stranka vložila pritožbo iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter višjemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovoru ugodi ter izpodbijani plačilni nalog razveljavi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zakon o sodnih taksah (ZST-1) določa, da se sodne takse plačajo od vrednosti zahtevka oziroma predmeta, če je ta ocenljiv, oziroma od vrednosti, določene po tem zakonu (prvi odstavek 19. člena). Za ugotavljanje vrednosti zahtevka oziroma predmeta se smiselno uporabljajo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), če ni v tem zakonu (ZST-1) določeno drugače (drugi odstavek 19. člena). Če se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarni znesek, je v skladu z drugim odstavkom 44. člena ZPP odločilna vrednost spornega predmeta, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Če se pojavi utemeljen sum, da je stranka vrednost predmeta oziroma zahtevka ocenila prenizko, sodišče po uradni dolžnosti s sklepom določi pravo vrednost potem, ko jo na primeren način preveri. Tudi na ugovor druge stranke, da je navedena vrednost zahtevka oziroma predmeta nepravilna, sodišče na ta način določi pravo vrednost za plačilo takse (prvi odstavek 31. člena). V skladu s tretjim odstavkom 44. člena ZPP se mora sodišče o vrednosti spornega predmeta prepričati na hiter in primeren način, pri tem pa mora izhajati iz tožbenih trditev.

5. Navedeno je pri odmeri sodne takse upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Tožeča stranka je v okviru tožbe navedla vrednost spornega predmeta v višini 1.000.000,00 EUR, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo kot primerno. Pri presoji primernosti vrednosti spornega predmeta je upoštevalo nominalne vrednosti poslovnih deležev tožene stranke v družbi A. d. o. o., kot jih je navedla tožeča stranka v tožbi. Ugotovilo je, da je ta imetnica treh deležev, ki skupno presegajo vrednost 1.000.000,00 EUR, in je zato vrednost spornega predmeta pravilno določena.

6. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je že samo ugotovilo, da je skupni seštevek poslovnih deležev višji od 1.000.000,00 EUR in bi zato moralo upoštevati drugi in tretji odstavek 44. člena ZPP ter samo po uradni dolžnosti določiti pravilno vrednost. Vendar z navedenimi pritožbenimi navedbami ne more uspeti. ZST-1 namreč v 16. členu določa najvišjo vrednost spora, od katere se odmeri sodna taksa, v višini 500.000,00 EUR. Ne glede na to, za koliko vrednost spora presega navedeni znesek, je sodna taksa enaka (navzgor omejena).1 Glede na navedeno tako ni pomembno, ali je seštevek poslovnih deležev presegal znesek 1.000.000,00 EUR, saj bi bila sodna taksa odmerjena v enaki višini tudi, če bi tožeča stranka v tožbi kot vrednost spora navedla višji znesek (dejanski seštevek poslovnih deležev). Ker pritožnica konkretizirano ne pojasni, zakaj sicer uporabljeni način določitve višine vrednosti spornega predmeta z upoštevanjem tožbenih trditev o nominalni vrednosti poslovnih deležev ne bi bil primeren, pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje o vrednosti spornega predmeta ocenjuje kot pravilno.

7. Kot neutemeljene se tako izkažejo tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče v obravnavani zadevi moralo uporabiti tretji odstavek 30. člena ZST-1, ki določa, da če vrednosti predmeta postopka ni mogoče določiti niti v skladu s prvim odstavkom tega člena, v postopkih pred okrožnimi sodišči ta znaša 3.500,00 EUR. Pritožnica tudi sicer ne pojasni, zakaj meni, da so izpolnjeni pogoji za uporabo tega odstavka.

8. Pritožbene navedbe, da vrednost spora ni pravilno določena, se tako izkažejo kot neutemeljene. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

1 Glej Prilogo 1 ZST-1, v skladu s katero sodna taksa s količnikom 1,0 po tabeli iz 16. člena za vrednost spora 500.000,00 ali več znaša 2.175,00 EUR.