Jedro

Tožena stranka je na podlagi ugotovitev inšpekcijskih pregledov pravilno zaključila, da je tožena stranka z vitaminskimi testi ustvarila vtis, da opravlja storitve, ki so povezane z zdravjem ljudi in da zato obstaja možnost, da so se potrošniki pod vplivom take zavajajoče informacije odločili za nakup prehranskih dodatkov v prodajalnah in lekarnah, kjer so se opravljale meritve, česar sicer ne bi storili. To, ali jim je s tem dejansko nastala škoda ali ne, je irelevantno, saj je element zavajajoče poslovne prakse že to, da možnost nastanka take škode obstaja, to pa je v danem primeru nakup prehranskih dodatkov, česar sicer potrošniki brez take poslovne prakse ne bi storili. Storitev tožeče stranke, torej vitaminski testi, je taka, da pri povprečnemu potrošniku ustvarja vtis, da gre za storitev povezano z zdravjem. Gre za zavajajočo poslovno prakso, ko celotna predstavitev storitve lahko zavaja povprečnega potrošnika, da gre za storitev, ki je povezana z zdravjem in ima za posledico, da ta sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel in gre s tem za izpolnitev abstraktnega dejanskega stanu iz 1. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP.1

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tržni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Nova Gorica (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je tožeči stranki z izpodbijano odločbo prepovedal uporabo zavajajoče poslovne prakse, ki jo vrši v prostorih 63 prodajaln z zdravo prehrano in lekarnah na območju Republike Slovenije. Celotno storitev "Vitaminski test" predstavlja tožeča stranka na spletni strani. Ta test se izvaja s pomočjo računalnika z nameščenim računalniškim programom, na katerega se priklopi aparatura "Quantum resonance magnetic analyzer", ki deluje na osnovi bioresonance, oziroma na podlagi magnetnih valov ter meri celično odstopanje. Potrošnikom se izda izpolnjen dokument "Analiza organov in pregled vitaminov in mineralov", pri tem pa ustvarja vtis, da se s tem aparatom opravlja storitve, povezane z zdravjem ljudi, čeprav ne gre za zdravstveno storitev. Na ta način se potrošnikom posreduje zavajajoče informacije glede narave in značilnosti storitev, tako da obstaja možnost, da potrošnik pod napačnim vtisom sprejme odločitev, da kupi prehranske dodatke v prodajalnah in lekarnah na mestu izvajanja meritev, česar sicer ne bi storil. Takšna poslovna praksa pa lahko povzroči oškodovanje potrošnikov, ne glede na krivdo podjetja.

2. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi svoje odločitve pojasnil, da je tržna inšpektorica po uradni dolžnosti opravila redni inšpekcijski nadzor na podlagi določb Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) pri podjetnici A.A., s.p. Ta je dne 4. 7. 2016 v prostorih prodajalne B. na ... izvajala meritve "Vitaminski test". Na podlagi rezultatov opravljenih meritev je potrošnikom svetovala nakup prehranskih dopolnil, storitev pa izvajala za tožečo stranko. Po mnenju Razširjenega strokovnega kolegija Ministrstva za zdravje ni mogoče podati mnenja kdo in kako bi lahko izvajal tovrstne storitve, saj ne gre za zdravstveno dejavnost. 3. V nadaljevanju odločbe prvostopenjski organ v celoti povzema obrazec, ki je priložen prijavi na test, poimenovan kot "Analiza organov in pregled vitaminov in mineralov" ter zapise v tem obrazcu predstavlja tudi z razliko v velikosti črk posameznega dela teksta. Predstavlja tudi vsebino spletnih strani www...org, www...., si. in www...si. Ugotavlja, da se vitaminski testi opravljajo s pomočjo računalnika z nameščenim računalniškim programom ter aparaturo "Quantum resonance magnetic analyzer", ki spada med wellness naprave. Meri se celično odstopanje na osnovi bioresonance, oziroma magnetnih valov, meritve pa se izvajajo tako, da potrošnik prime v roko sondo, kar traja minuto, nakar se izpolni dokument "Analiza organov in pregled vitaminom in mineralov". Tožeča stranka posluje s sedmimi poslovnimi partnerji, ki morajo za podjetje vsaj dvakrat mesečno izvajati analize telesa strank v trgovinah, s katerimi sodeluje. Stranke se naročajo vnaprej preko spletnega obrazca, prav tako jih na termine pregledov opozarjajo prodajalke v trgovinah, kjer se izvajajo meritve. Opravljene meritve se ne zaračunavajo, medtem ko se prehranski dodatki, ki se svetujejo potrošnikom, prodajajo preko blagajne v prodajalni, kjer se izvajajo meritve. Analiza se izpolni v enem izvodu ter izroči potrošniku.

4. Prvostopenjski organ meni, da s takim načinom poslovanja tožeča stranka zavaja potrošnike glede glavnih značilnosti storitve, in sicer glede narave in same izvedbe storitve. Celotna prestavitev storitve s pojasnilom, da kolikor se stranke odločijo za brezplačne kontrole, bodo pregledani ožilje, želodec, prebavni trakt, jetra, itd., kot tudi naročanje na preglede, prejem analize ter podatki na prijavnici, zavajajo potrošnike, ki upravičeno mislijo in pričakujejo, da tožeča stranka opravlja zdravstvene storitve. To ima za posledico, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, to je, da se odloči za nakup prehrambenih dodatkov, kar pa lahko povzroči oškodovanje potrošnikov.

5. Prvostopenjski organ poudarja, da se pri potrošnikih ustvarja vtis, da se opravlja storitev povezana z ugotavljanjem zdravstvenega stanja, pa čeprav so v končni analizi z veliko manjšimi črkami potrošniki opozorjeni, da je promocija informativne in izobraževalne narave ter ne nadomešča strokovnega nasveta ali osebnega posveta z zdravnikom, farmacevtom ali drugim zdravstvenim strokovnjakom. Tožeča stranka prestavlja in opravlja storitev na način, s katerim ustvarja vtis, da opravlja zdravstveno storitev in pri tem uporablja izrazoslovje, ki se običajno uporablja v komunikaciji v zdravstvu, kar v nadaljevanju prvostopenjski organ primeroma opisuje. Iz analize, ki jo sprejme potrošnik, izhaja, da gre za ugotavljanje analize delovanja organov in pregled vitaminov in mineralov v telesu, kar se praviloma opravlja v zdravstvenih ustanovah (v laboratorijih, rentgenu, ultrazvoku...). Kolikor se uporablja besedna zveza "analiza organov" povprečen potrošnik upravičeno pričakuje, da gre za diagnostiko, torej ugotavljanje in določanje bolezni. Na to napeljuje tudi slogan, ki ga tožeča stranka uporablja v razmerju do potrošnika, in sicer "Rešitev za zdravje 21. stoletja". Oglaševanje je namenjeno točno določeni ciljni skupini ljudi, ki so zaradi slabega zdravja in hendikepiranosti podvrženi dolgim čakalnim vrstam v zdravstvu, bi pa želeli čimprej izboljšati svoje zdravstveno stanje. Tožeča stranka s tem, ko z oglaševanjem potrošnike spodbuja k storitvi, ki prikaže različna odstopanja od normalnih rezultatov meritev, pri njih vzbuja vtis, da opravlja storitve, povezane z ugotavljanjem njihovega zdravstvenega stanja ter jim nato priporoča terapijo s prehranskimi dopolnili, ki jih na tržišče distribuira sama. Tožeča stranka namreč dejansko opravlja le trgovinsko dejavnost. 6. Prvostopenjski organ je tožečo stranko seznanil s svojimi ugotovitvami ter ji dal možnost, da se o njih izjavi, kar je ta tudi storila, vendar pa se prvostopenjski organ z njenimi pojasnili, ki jih v nadaljevanju predstavlja, ne strinja in ponovno pojasnjuje ključne poudarke svoje odločitve. V nadaljevanju citira določbo 4. člena ZVPNPP, ki opredeljuje nepoštene poslovne prakse podjetij v razmerju do potrošnikov ter določbo 5. člena tega zakona, ki določa kdaj je poslovna praksa zavajajoča. Pojasnjuje, da se po tej določbi šteje poslovna praksa za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična, pa tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je predstavljena informacija točna in zato potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. To je mogoče trditi tudi za poslovno prakso tožeče stranke in je zato prvostopenjski organ tožeči stranki izrekel ukrep po drugem odstavku 12. člena ZVPNPP, po katerem se prepove uporabo tovrstne prakse.

7. Tožeča stranka je zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) zavrnilo ter se pridružilo utemeljitvi prvostopenjskega organa. Meni, da je prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi tožeči stranki pravilno pojasnil kako njeno poslovno prakso vidijo in razumejo potrošniki in kakšen je njen vpliv na njihove odločitve o nakupu izdelkov. Odločitev temelji na ugotovitvah in dejstvih, ki izhajajo iz zapisnikov o inšpekcijskih pregledih ter ob tem zbranih dokazih. Ugotavlja, da ni mogoče slediti trditvi tožeče stranke, da je povprečnemu potrošniku jasno, da pri analizi ne gre za zdravstveno storitev in da ta ne nadomešča laboratorijskih in specialističnih izvidov, kot tudi da ne postavlja medicinskih diagnoz. Ni namreč pomembno ali se potrošniki zavedajo, da oglaševana storitev ni zdravstvena storitev, pač pa to, da tožeča stranka, pod vtisom opravljanja storitev povezanih z zdravjem, opravlja predvsem in zgolj trgovinsko dejavnost. V zadevi je bilo namreč ugotovljeno, da tožeča stranka pri svojem poslovanju ustvarja vtis, da opravlja dejavnost, ki je povezana z ugotavljanjem zdravstvenega stanja potrošnikov, to pa z namenom, da se ti odločijo za nakup njenih izdelkov, to je prehranskih dodatkov, kar vse je že pojasnjeno v izpodbijani odločbi. Opozorilo na obrazcu "Analiza organov in pregled vitaminov in mineralov", da gre za promocijo, ki je le izobraževalne narave in ne nadomešča pregleda pri zdravniku, je sicer namenjeno seznanitvi potrošnikov, vendar pa je zapisano v tako drobnem tisku, da ga potrošniki, glede na velikost ostalega besedila, z lahkoto spregledajo. Upoštevati tudi ni mogoče trditve tožeče stranke, da bioresonanco uradna medicina zavrača, saj je bistveno, kako to besedo razumejo potrošniki. Tožnica torej opravlja trgovinsko dejavnost, česar pa se potrošniki ne morejo zavedati, saj daje vtis, da opravlja povsem drugo dejavnost in zaradi česar potrošniki pričakujejo, da bodo dobili verodostojne podatke o stanju svojega telesa.

8. Drugostopenjski organ tudi ne sledi tožeči stranki, ki navaja, da v obrazložitvi ni pojasnjena zakonska podlaga za izrek ukrepa, saj je to prvostopenjski organ navedel in to tako v izreku kot tudi v obrazložitvi. Oškodovanja potrošnikov za izrek ukrepa ni treba dokazovati, pač pa zadošča že možnost oškodovanja, ta pa je v tem, da se potrošniki odločijo za nakup izdelka pod vtisom rezultatov testa. Prav tako tudi ni mogoče slediti tožeči stranki, ki navaja, da tudi drugi ponudniki ponujajo storitve in zdravila v prosti prodaji in ob tem pomembne podatke izpisujejo v izrazito majhni velikosti teksta, saj je treba obravnavati vsak konkretni primer posebej. Nepomembna je tudi trditev, da se je prvostopenjski organ oprl na mnenje Razširjenega strokovnega kolegija Ministrstva za zdravje, saj je njegovo mnenje le navedel, ni pa za odločitev bistveno niti nanj ni oprta odločitev. Prav tako ni mogoče slediti tožeči stranki, da je bil namen ukrepa onemogočanje opravljanja storitev, pač pa gre za ukrep, ki ga je inšpektorica izrekla skladno z zakonskimi določbami.

9. Tožeča stranka se z odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov. Tožeča stranka je družinsko podjetje, ki se že vrsto let ukvarja s prehranskimi dopolnili in zato s pomočjo strokovnjakov preučuje potrebe ljudi in jim na podlagi pregledov - analiz telesa pomaga pri izbiri ustreznih prehranskih dodatkov pod blagovnima znamkama ... in ... Analize izvajajo pogodbeni izvajalci z uporabo certificiranih aparatov za bioresonanco "Quantum resonance magnetic analyzer". Bioresonanca je veda, oziroma panoga, ki jo uradna medicina zavrača in torej ponujena ali opravljena tovrstna storitev že sama po sebi daje povprečno ozaveščenemu potrošniku vedeti, da ne gre za zdravstveno storitev. Te dejavnosti ni mogoče uvrstiti med zdravstveno dejavnost niti ne ustvarja videza zdravstvene dejavnosti, pač pa jo je mogoče uvrstiti v spekter tako imenovanih wellness storitev, kar smiselno izhaja tudi iz letaka "Analiza telesa in strokovno svetovanje" ter obrazca "Analiza organov ter pregled vitaminov in mineralov". Jasno je namreč zapisano, da se z meritvami ugotavlja kateri organi pregledanega potrošnika odstopajo od povprečja in na tej podlagi se lahko potrošnik odloči katere vitamine in minerale potrebuje za doseganje optimalnega stanja oziroma ravnovesja. Nikjer pa ni govora, da bi šlo za opravo zdravstvenega pregleda in diagnosticiranje, torej za zdravstvene storitve. Na letaku "Analiza organov ter pregled vitaminov in mineralov" je jasno in z dovolj velikimi črkami navedeno opozorilo, da ne gre za medicinski pregled. To pomeni, da tožena stranka potencialnim potrošnikom sporoča, da ne opravlja zdravstvenih storitev in zato ni mogoče govoriti o zavajajoči ali nepošteni poslovni praksi, kot je definirana v ZVPNPP. Nenazadnje daje tožeča stranka strankam tudi garancijo na zadovoljstvo, kar pomeni, da strankam, ki niso zadovoljne z izdelkom, vrača denar.

10. Tožeča stranka trdi, da niti prvostopenjski niti drugostopenjski organ zbranih dokazov nista ocenjevala nepristransko, tako kot to zahteva določba 10. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), pač pa sta odločala arbitrarno. Sprejeta odločitev je rezultat zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava kot tudi bistvenih kršitev določb postopka. Utemeljitev izpodbijane odločbe je nerazumljiva, kar pa drugostopenjski organ v svoji odločbi relativizira. Prvostopenjski organ trdi, da naj bi že povprečen potrošnik, zlasti potrošnik z načetim zdravjem, že ob branju besedne zveze "analiza organov" upravičeno pričakoval, da gre za diagnostično storitev, torej storitev, ki naj bi imela videz zdravstvene storitve, vendar pa takega zaključka ni podprl z nobenim dokazom in gre zgolj za hipotetiziranje. Opozorilo, da v primeru analize ne gre za zdravstveno storitev, je jasno zapisano z dovolj velikimi črkami, ki so berljive in so navedene pod tabelo, vendar še vedno v delu glavnega teksta. Primerjava z opozorili ob oglasih za avtomobile, zdravila v prosti prodaji in finančne storitve, ki so dejansko zapisana z nečitljivo velikostjo črk, kaže, da je stališče tožene stranke konstrukt, ki tožeči stranki onemogoča svobodno gospodarsko pobudo, zagotovljeno v 74. členu Ustave RS. Spregledati tudi ni mogoče dejstva, da se je postopek proti tožeči stranki pričel zaradi dela na črno, očitno pa je pri tem padla v nemilost inšpekcijskih organov.

11. Spregledati tudi ni mogoče dejstva, da se storitev opravi z aparatom za bioresonanco, ki jo uradna medicina zavrača in kar je povprečnemu potrošniku znano. Zaključek prvostopenjskega organa, da je, oziroma da bi lahko poslovna praksa tožeče stranke pri potrošniku povzročila, da sprejme odločitev o poslu, je zgolj rezultat prej opisanih hipotez, ki niso z ničemer dokazno podprte in je zato odločitev tožene stranke neutemeljena. Tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi ni navedla za kateri od konkretno taksativno naštetih primerov nepoštene oziroma zavajajoče poslovne prakse gre. Odsotnost konkretizacije načina zavajajoče poslovne prakse le še dodatno potrjuje, da odločbe prvostopenjskega organa ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka, ki jo zadevajo posledice odločbe, namreč ne more in ne sme biti prepuščena ugibanju katero konkretno ravnanje oziroma kršitev je bila razlog za izdajo izpodbijane odločbe. Tožena stranka se je tudi sklicevala na mnenje Razširjenega strokovnega kolegija Ministrstva za zdravje, vendar pa mnenja ni mogoče nikjer pridobiti in zato odločitve tudi iz tega razloga ni mogoče preizkusiti. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi ter inšpekcijski postopek ustavi, tožena stranka pa naj ji povrne stroške postopka.

12. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

K točki I izreka:

13. Tožba ni utemeljena.

14. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasnil vse razloge za svojo odločitev, to pa je dodatno argumentiral drugostopenjski organ ter se opredelil tudi do vseh pritožbenih navedb tožeče stranke. Sodišče zato zavrača njen očitek, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna, oziroma nerazumljiva, torej zavrača očitek o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu. Prav tako sodišče ugotavlja, da je tožena stranka dejansko stanje zadeve v celoti raziskala, svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila in zato zavrača tudi očitek tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijani odločbi v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami tožeče stranke pa še dodaja:

15. Poslovna praksa podjetij v razmerju do potrošnikov so vsa dejanja, opustitve, ravnanja, izjave ali tržno komuniciranje podjetij, vključno z oglaševanjem in trženjem, ki so neposredno povezani s promocijo, prodajo ali dobavo izdelka potrošnikom (4. alineja 3. člena ZVPNPP). Poslovna praksa je nepoštena, če nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelkom bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika, ki ga doseže ali mu je namenjena, ali povprečnega člana posebne ciljne skupine potrošnikov, če je namenjena posebni ciljni skupini potrošnikov (drugi odstavek 4. člena ZVPNPP), zavajajoča pa, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična (prvi odstavek 5. člena ZVPNPP). Poslovna praksa se za zavajajočo šteje tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev, ki je sicer ne bi sprejel, v primerih, navedenih v sedmih točkah prvega odstavka 5. člena ZVPNPP. Za inšpekcijski nadzor nad izvajanjem ZVPNPP so pristojni Tržni inšpektorat RS in drugi inšpekcijski organi v skladu s svojimi pristojnostmi (prvi odstavek 12. člena ZVPNPP). Če pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo te prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja (drugi odstavek 12. člena ZVPNPP).

16. Med strankama ni sporno, da tožeča stranka s pogodbenimi izvajalci v prodajalnah z zdravo prehrano in lekarnah, v katerih tudi trži svoje izdelke (prehranska dopolnila), predstavlja in izvaja storitev "Vitaminski test". Ta se izvaja s pomočjo računalnika z nameščenim računalniškim programom in aparaturo "Qurantum resonance magnetic analyzer", ki deluje na osnovi bioresonance, oziroma magnetnih valov. Meri se celično odstopanje od povprečja, ugotovljene rezultate pa potrošniki prejmejo na obrazcu "Analiza organov ter pregled vitaminov in mineralov". Sporno tudi ni, da je bioresonanca panoga, ki jo uradna medicina zavrača, uvrstiti pa jo je mogoče med tako imenovane wellness storitve. Potrošniki se na test prijavljajo vnaprej, na podlagi rezultatov meritev pa jim pogodbeni izvajalci tožeče stranke svetujejo nakup prehranskih dopolnil. Med strankama pa je sporno ali je opisana poslovna praksa tožeče stranke zavajajoča ter ima za posledico, da potrošniki sprejmejo odločitev o nakupu prehranskih dopolnil, za katerega se sicer ne bi odločili, če tožeča stranka ne bi izvajala storitve prej opisanih testov. Tožena stranka namreč navaja, da se s storitvijo izvedbe vitaminskega testa s prej navedenim aparatom ustvarja vtis, da gre za storitev, ki je povezana z zdravjem ljudi, torej da tožeča stranka posreduje zavajajoče informacije glede narave in značilnosti storitve in se zato potrošniki pod takim napačnim vtisom odločijo za nakup prehranskih dodatkov. Trdi torej, da gre za zavajajočo poslovno prakso, s čimer pa se tožeča stranka ne strinja. Meni namreč, da je povprečnemu potrošniku jasno, da ne gre za zdravstveno storitev, da so potrošniki v letaku "Analiza telesa in strokovno svetovanje" ter obrazcu "Analiza organov ter pregled vitaminov in mineralov" na to tudi opozorjeni in da zatorej ni mogoče govoriti o posredovanju zavajajočih informacij.

17. Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi ugotovitev inšpekcijskih pregledov pravilno zaključila, da je tožena stranka z vitaminskimi testi ustavila vtis, da opravlja storitve, ki so povezane z zdravjem ljudi in da zato obstaja možnost, da so se potrošniki pod vplivom take zavajajoče informacije odločili za nakup prehranskih dodatkov v prodajalnah in lekarnah, kjer so se opravljale meritve, česar sicer ne bi storili. To, ali jim je s tem dejansko nastala škoda ali ne, je irelevantno, saj je element zavajajoče poslovne prakse že to, da možnost nastanka take škode obstaja, to pa je v danem primeru nakup prehranskih dodatkov, česar sicer potrošniki brez take poslovne prakse ne bi storili. V zadevi sicer ni sporno, da izvedba testov z napravo, ki deluje na osnovi bioresonance, oziroma magnetnih valov ni uradna oblika diagnostike (zato tudi ne more biti sporna navedba, da Razširjeni strokovni kolegij Ministrstva za zdravje tovrstnih storitev ne šteje za zdravstveno dejavnost), vendar pa tak test lahko pri potrošnikih ustvarja vtis, da gre za storitev, ki je namenjena ugotavljanju zdravstvenega stanja, kar je tožena stranka v izpodbijani in drugostopenjski odločbi natančno pojasnila in se tem ugotovitvam sodišče pridružuje. Tudi po prepričanju sodišča že način naročanja, slogan tožeče stranke (rešitev za zdravje 21. stoletja), uporaba besednih zvez, ki dopuščajo pričakovanje, da gre za preiskave, ki se sicer izvajajo v zdravstvenih ustanovah ("pregled vitaminov in mineralov", "analiza telesa", "analiza organov", "strokovno svetovanje"), ustvarja pri povprečnemu potrošniku pričakovanje, da gre za ugotavljanje in določanje bolezni, torej ugotavljanje zdravstvenega stanja. Res je sicer, da je tožena stranka v obrazcu "Analiza organov in pregled vitaminov in mineralov" navedla, da gre za promocijo, ki je le izobraževalne narave in ne nadomešča pregleda pri zdravniku, vendar pa je ta tekst zapisan v bistveno bolj drobnem tisku kot preostali tekst (prvostopenjski organ je to v izpodbijani odločbi ponazoril s tem, da je prikazal razliko v velikosti pisave) in zato sodišče soglaša s toženo stranko, da tak zapis potrošnik zlahka spregleda. Tožeča stranka navaja, da je ta tekst sestavni del glavnega teksta obrazca, vendar pa je zapisan na obrazcu za tabelo z rezultati, za tabelo s priporočeno terapijo in za navodilom o priporočeni nadaljnji kontroli (kar so za potrošnika tudi podatki, ki ga po prepričanju sodišča najbolj zanimajo) ter tik pred navedbo spletnih strani tožeče stranke (tudi ta je, za razliko od opozorila, zapisana s približno enako velikostjo črk kot pa ves preostali del tabel, oziroma teksta). Sodišče zato meni, da lahko potrošnik, tako zaradi velikosti teksta opozorila kot tudi zaradi mesta njegove umestitve v obrazec, tako opozorilo zlahka prezre. Tožeča stranka je sicer navajala, da so teksti drugih prodajalcev različnega blaga ali storitev veliko bolj nepregledni in slabše čitljivi, kot je njeno opozorilo, vendar pa sodišče soglaša s toženo stranko, da je treba vsak primer obravnavati posebej.

18. Sodišče ne sledi tožeči stranki, ki navaja, da je odločitev tožene stranke arbitrarna. Tožena stranka je odločitev sprejela na podlagi ugotovitev inšpekcijskih pregledov, z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami pa je pred odločitvijo tudi seznanila tožečo stranko ter ji dala možnost, da se o tem izjavi. V izpodbijani odločbi je pojasnila na kakšni podlagi je ugotovila dejansko stanje v zadevi, se opredelila do navedb tožeče stranke in utemeljila pravno podlago za sprejeto odločitev. Tak je tudi izrek izpodbijane odločbe. Sodišče ugotavlja, da so bile vse relevantne okoliščine v zadevi pravilno in popolno ugotovljene, dokazna ocena, ki jo je sprejela tožena stranka, pa je pravilna. Dejansko stanje navsezadnje med strankama niti ni sporno, sporna je presoja ali to dejansko stanje utemeljuje očitek tožene stranke, da je poslovna praksa tožeče stranke zavajajoča. Sodišče zato ni sledilo dokaznemu predlogu tožeče stranke za zaslišanje direktorja družbe C.C. Način poslovanja tožeče stranke je namreč razviden iz zbranih dokazov, presoja dokazov pa stvar odločitve sodišča. Nenazadnje tožeča stranka tudi ni pojasnila, kaj na bi ta priča izpovedovala.

19. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je storitev tožeče stranke, torej vitaminski testi, taka, da pri povprečnemu potrošniku ustvarja vtis, da gre za storitev povezano z zdravjem. Nobenega dvoma namreč ni, da so podatki o zdravstvenem stanju za posameznika pomembni, še zlasti kolikor gre za bolne ali hendikepirane osebe. Izvedba pregleda na neboleč način, brez čakalnih dob in s predvidevanjem, da bo analiza predstavila verodostojne podatke o stanju mineralov in vitaminov v več organih, torej zdravstveno stanje organizma, zato pritegne pozornost povprečnega potrošnika. Takega logičnega (izkustvenega) zaključka po mnenju sodišča ni treba posebej dokazovati. Potrošnik se nato na podlagi tega vtisa in po pridobljenih rezultatih testa odloči za nakup prehranskih dopolnil, ki jih trži tožeča stranka, česar pa morebiti ne bi storil, kolikor bi vedel, da ne gre za storitev, ki bi bila povezana z zdravjem. Gre torej na zavajajočo poslovno prakso, ko celotna predstavitev storitve lahko zavaja povprečnega potrošnika, da gre za storitev, ki je povezana z zdravjem in ima za posledico, da ta sprejme odločitev o poslu (torej se odloči za nakup izdelkov), ki je sicer ne bi sprejel in gre s tem za izpolnitev abstraktnega dejanskega stanu iz 1. točke prvega odstavka 5. člena ZVPNPP.1

20. Tožeča stranka tudi trdi, da ukrep inšpektorja pomeni poseg v njeno pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Svobodna gospodarska pobuda iz 74. člena Ustave RS, po opredelitvi Ustavnega sodišča RS (odločba št. U-I-59/03 z dne 13. 5. 2004), zajema svobodno ustanovitev gospodarskega subjekta, njegovo vodenje v skladu z ekonomskimi načeli (ob upoštevanju prisilnih predpisov), svobodno izbiro dejavnosti, s katero gospodarski subjekti uresničujejo svoje pridobitne interese v konkurenci na tržišču, in izbiro poslovnih partnerjev. Svobodna gospodarska pobuda ni absolutna, pač pa jo zakonodajalec lahko omeji, če je za to izkazana javna korist. Z uveljavitvijo ZVPNPP, torej tudi s pravili glede poslovnih praks, ki jih mora na trgu spoštovati vsak gospodarski subjekt, je zakonodajalec zasledoval varstvo potrošnikov in za primer kršitev dovoljenih poslovnih praks tudi predvidel ustrezne ukrepe. Prepoved zavajajoče poslovne prakse, kot je bila ugotovljena pri tožeči stranki, zato ne pomeni poseg v njeno svobodno gospodarsko pobudo, pač pa izrek ukrepa, ki ga za take primere določa 12. člen ZVPVPP.

21. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), v tožbi niso navedena nova dejstva in dokazi, ki bi lahko vplivali na odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Dokaznemu predlogu tožeče stranke za zaslišanje priče namreč sodišče ni ugodilo, in to iz razlogov, ki so pojasnjeni v 18. točki te obrazložitve, medtem ko se dokazni predlogi za izvedbo dokazov z listinami nanašajo na listine, ki so v upravnem spisu.

K točki II izreka:

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Enako je Upravno sodišče RS odločilo v zadevah, ki so po dejanskem stanju smiselno podobne obravnavani zadevi, na primer v zadevah št. I U 1461/2014, I U 526/2015, I U 1645/2015.