Jedro

V zvezi z izpolnjevanjem pogoja, da gre za goljufijo ali zlorabo v primeru, kot je obravnavani, je pravico do odbitka DDV mogoče zavrniti, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je davčni zavezanec vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega subjekta višje v dobavni verigi.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Davčnega urada Murska Sobota DT 0610-371/2008-5 (1004-09) z dne 18. 12. 2008 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 1.857,60 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Murska Sobota (v nadaljevanju prvostopenjski organ) tožniku odmeril davek na dodano vrednost (DDV) za leto 2007 v znesku 35.582,22 EUR in pripadajoče obresti v znesku 2.063,79 EUR (I. točka izreka). Odmerjeni DDV in obresti morajo biti plačani v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka se bodo zaračunale zamudne obresti in začel postopek davčne izvršbe (II. točka izreka). Iz III. točke izreka izhaja, da se zahtevek za povračilo stroškov zavrne ter da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu, bremenijo davčni organ, iz IV. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe. Pri tožniku je prvostopenjski organ opravil davčni inšpekcijski nadzor (DIN) DDV za obdobje od 1. 1. 2007 do 31. 10. 2007 in o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 20. 11. 2008, na katerega je tožnik podal pripombe, ki so obravnavane v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Davčni organ je ugotovil, da je tožnik v obračunih DDV-O nepravilno upošteval vstopni DDV od dveh družb, ki sta „missing trader“ družbi oziroma „neplačujoča gospodarska subjekta“ kot takšne družbe imenuje Uredba Komisije Evropskih skupnosti št. 1925/2004. To so gospodarski subjekti, ki so registrirani davčni zavezanci za DDV, ki morebiti z goljufivim namenom pridobivajo blago ali storitve ali to simuliranjo, brez plačila DDV in dobavljajo blago ali storitve z obračunanim DDV, vendar pa dolgovanega DDV ne plačajo davčni upravi.

Gre za družbo A. d.o.o., in za družbo B. d.o.o.. Družba A. d.o.o. je tožniku izdala 7 računov, ki se nanašajo na dobavo oz. popravilo strojev, odbitek vstopnega DDV po prejetih računih od te družbe znaša skupaj 18.782,22 EUR. Družba B. d.o.o. pa je tožniku izdala 3 račune, ki se nanašajo na dobavo strojev, odbitek vstopnega DDV po teh računih znaša skupaj 16.800,00 EUR. Na podlagi podatkov in dokumentacije, pridobljene v postopku, je davčni organ zaključil, da tožniku omenjeni družbi nista opravili dobave blaga oz. storitev, ki sta jih tožniku zaračunali po omenjenih računih. Davčni organ se sklicuje na Zakon o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ki odbitek vstopnega DDV ureja v 62. do 72. členu ter na tretji odstavek 74. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem navidezni pravni posli ne vplivajo na obdavčenje. Davčni organ ugotavlja, da dobav in storitev po omenjenih računih dejansko nista opravili družbi A. d.o.o. in B. d.o.o., kar je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti. Tožnik zato ni upravičen do odbitka vstopnega DDV po omenjenih računih v skupnem znesku 35.582,22 EUR.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja, pritožbene navedbe tožnika pa zavrača. Tožnik razen računov ni predložil davčnemu organu nobenih drugih dokazov o dobavi strojev in o popravilu stroja, iz katerih bi lahko oseba, ki pri poslovnem dogodku ni sodelovala, nesporno ugotovila, od koga so bili dejansko dobavljeni stroji. Zato je pravilna presoja prvostopenjskega organa, da tožnik ni dokazal z verodostojno dokumentacijo, da so mu bile zaračunane storitve opravljene s strani navedenih dveh družb. To, da tožnik poseduje zaračunane stroje, še ne dokazuje, da mu jih je dobavil izdajatelj računa. Bistvena okoliščina zato ni v vedenju tožnika, da sodeluje pri davčni utaji, temveč, da tožnik nima dokazil o tem, da mu je družba, ki mu je izstavila račun, dejansko opravila zaračunane storitve oz. dobave. Ker obstoj subjektivnega elementa v predmetni zadevi ni odločilen glede pravice do odbitka vstopnega DDV po spornih računih, se pritožbeni organ ni opredeljeval do pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na subjektivni element. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in jo v tožbi izpodbija iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sklicuje se na 5. člen ZDavP-2, po katerem je dolžan davčni organ ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za sprejem zakonite in pravilne odločitve, ter na 73. člen ZDavP-2, po katerem mora biti strankam v postopku omogočeno, da zavarujejo in uveljavijo svoje pravice in interese. Sklicuje se na materialno resnico, odločanje brez zaslišanja stranke, kadar je obvezno, pa je bistvena kršitev pravil postopka. Tožnik je s pisnim pojasnilom z dne 5. 11. 2008 prvostopenjskemu organu pojasnil okoliščine kako je prišlo do sklenitve spornih poslov. V pojasnilu je davčnemu organu pojasnil, da je navezal telefonski stik z C.C. ter da prejeti računi za dobavljeno blago in storitve predstavljajo istočasno dobavnico. Prav tako je pojasnil, da dobavljene stroje poseduje in da z njimi opravlja obdavčljivo dejavnost. Tožnik je predložil davčnemu organu vso potrebno dokumentacijo, iz vsebine predloženih računov je razvidno, da račun predstavlja istočasno tudi dobavnico. Blago sta dobavili družbi A. d.o.o. in B. d.o.o.. Ker tožniku ni bila priznana pravica do odbitka vstopnega DDV predstavlja taka odločitev kršitev materialnega prava.

Tožnik zatrjuje, da je dejansko stanje ostalo nepopolno in tudi napačno ugotovljeno. Iz spisa ne izhaja, kako je davčni organ ugotovil, da sta družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. „missing trader“ družbi. Zmotni so zaključki davčnega organa, da je posel navidezen. Glede na to, da je bilo ugotovljeno, da se navedeni stroji dejansko nahajajo pri tožniku ter da jih je plačal, kaže na to, da o navideznosti posla ne more biti govora. Zmoten je tudi zaključek davčnega organa, da gre pri popravilu strojev za fiktivne storitve, saj tega davčni organ ni dokazal in v tej smeri ni izvedel nobenih dokazov. Neutemeljen je očitek tožniku, da bi moral vedeti, da gre pri poslih za goljufiv namen dobaviteljev. Sodni register je javna knjiga, ki dokazuje vsebino vpisanega, in nihče ne more trpeti neugodnih posledic, če tem podatkom verjame. Neutemeljen je zaključek davčnega organa, da naj bi tožnik stroje nabavljal preko družbe D. d.o.o. in da naj bi bil seznanjen oz. bi moral vedeti, da sta družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. „missing trader“ družbi. Iz nobene izjave tožnika ne izhaja, da naj bi posel sklepal z C.C. ali z družbo D. d.o.o. Dejstvo, da je tožnik opravil razgovor z C.C. seveda še ne pomeni, da je z njim ali z družbo D. d.o.o. sklepal posel. Tožnik opozarja, da je odbitek vstopnega DDV na podlagi goljufije nezakonit le, če je prejemnik računa vedel oz. bi na podlagi objektivnih okoliščin moral vedeti, da sodeluje v transakciji, ki je del utaje DDV. V konkretnem primeru pa davčni organ navedenega ni dokazal. Sklicuje se tudi na svoje poprejšnje povpraševanje in zbiranje ponudb tudi od drugih ponudnikov (ponudbe, prejete po elektronski pošti na 29 straneh, ki so priloženi k pritožbi). Družbi A. d.o.o. in B. d.o.o. tudi nista bili ustanovljeni tik ali v kratkem času pred sklenitvijo poslov. Za opravljanje tovrstnih storitev sta bili obe družbi tudi registrirani. Davčni organ je izpodbijano odločbo izdal na podlagi njemu znanih dejstev, teh dejstev pa ni (ustrezno) zabeležil v spisu, zato tožnik ni imel možnosti, da bi se o teh dejstvih izjavil in tako tudi ni imel možnosti, da zavaruje in uveljavi svoje pravice in interese, zaradi česar je podana kršitev 73. člena ZDavP-2. Tožnik smiselno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in davčni postopek ustavi ter tožniku prizna vse dosedanje stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb ter predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Upravno sodišče Republike Slovenije je s sodbo I U 918/2011-10 z dne 22. 11. 2011 tožbo tožeče stranke zavrnilo. Vrhovno sodišče RS je s sklepom X Ips 58/2012 z dne 30. 5. 2013 ugodilo reviziji tožeče stranke in sodbo Upravnega sodišča RS razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, odločitev o stroških pa pridržalo za končno odločbo. Po presoji Vrhovnega sodišča RS je v zvezi z izpolnjevanjem pogoja, da gre za goljufijo ali zlorabo v primeru, kot je obravnavani, pravico do odbitka mogoče zavrniti, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je davčni zavezanec vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi svoje pravice, povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega subjekta višje v dobavni verigi.

Tožba je utemeljena.

V obravnavi zadevi je sporno, ali gre tožniku odbitek vstopnega DDV od računov, ki jih je prejel od družbe A. d.o.o. in družbe B. d.o.o. Od družbe A. d.o.o. je prejel 7 računov, ki so navedeni v preglednici 1 na strani 2 izpodbijane odločbe. Od družbe B. d.o.o. pa je tožnik prejel 3 račune, ki so navedeni v preglednici 2 na strani 3 izpodbijane odločbe. Za družbo A. d.o.o. je davčni organ ugotovil, da od 25. 6. 2007 ni več zavezanec za DDV, ker ji je bila odvzeta davčna številka. Za prejeti račun z dne 21. 5. 2007, ki se nanaša na popravilo stružnice, ni nobenih dokazil, kaj je bilo popravljeno in kdaj (delovni nalog, dobavnice, ipd.), zato je davčni organ ugotovil, da gre za fiktivne storitve, ki niso bile opravljene. Družba A. d.o.o. nima registrirane dejavnosti popravila in vzdrževanja strojev, prav tako nima zaposlenih delavcev. Tožnik za kupljene stroje nima dobavnic, prevzemnic, prevoznic ali druge dokumentacije, iz katere bi bilo razvidno, kdo in kdaj ter od kod so bili stroji pripeljani tožniku. Po ugotovitvi prvostopenjskega organa ni prišlo do dobave blaga oz. storitev s strani omenjenih dveh izdajateljev računa. Šlo je za fiktivne posle, na podlagi objektivnih okoliščin, ki jih navaja, pa prvostopenjski organ zaključuje, da je tožnik vedel oziroma moral vedeti, da sodeluje pri goljufivih transakcijah (subjektivni element). Zato je zaključil, da tožnik nima pravice do odbitka vstopnega DDV po omenjenih dveh računih.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na pogoje, ki jih z zakonom predpisuje slovenska nacionalna zakonodaja in pravo EU. Davčni zavezanec sme praviloma pri izračunu svoje davčne obveznosti odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi.

Iz prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 izhaja, da ima davčni zavezanec pravico, da od DDV, ki ga je dolžan plačati, odbije DDV, ki ga je dolžan plačati ali ga je plačal pri nabavah blaga oziroma storitev, če je to blago oziroma storitve uporabil oziroma jih bo uporabil za namene svojih obdavčenih transakcij. Iz prvega odstavka 67. člena ZDDV-1 izhaja, da mora za uveljavljanje pravice do odbitka DDV davčni zavezanec izpolnjevati določene pogoje: a) za odbitke v skladu s točko a) prvega odstavka 63. člena tega zakona, v zvezi z dobavo blago ali storitev, mora imeti račun, izdan v skladu z 81. do 84. členom tega zakona. Takšna ureditev izhaja tudi iz določb Šeste Direktive Sveta 77/388/EGS z dne 17. maja 1977 s spremembami (v nadaljevanju Šesta direktiva) in določb Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. 11. 2006 (v nadaljevanju Direktiva 2006/112), ki jih je Republika Slovenija prenesla v določbe ZDDV-1. Sodišče Evropske Unije (v nadaljevanju SEU), ki je v pravnem redu EU med drugim pristojno zagotoviti enotno razlago in uporabo prava EU, je v zvezi s problematiko zavrnitve odbitka vstopnega DDV zavzelo več stališč, med drugim v zadevi C-255/02 Halifax plc z dne 21. februarja 2006, v združenih zadevah C-354/03, C-355/03, C-484/03 Optigen Ltd. z dne 12. januarja 2006, v združenih zadevah C-439/04 in C-440/04 Axel Kittel z dne 6. julija 2006 ter v novejšem času v združenih zadevah C-80/11 in C-142/11, Mahagében kft in Dávid z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Gábor Tóth z dne 6. 9. 2012. Pravica do odbitka vstopnega DDV je vezana na predpisane pogoje, kot to izhaja iz 11. točke te obrazložitve. Predmet obdavčitve z DDV je med drugim dobava blaga in opravljanje storitev, ki jih davčni zavezanec opravi v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju Republike Slovenije za plačilo (1. in 3. točka prvega odstavka 3. člena ZDDV-1). Pravica do odbitka vstopnega DDV se lahko zavrne v primeru, če kateri od navedenih pogojev ni izpolnjen. Prvostopenjski organ se je v konkretnem primeru pri presoji upravičenosti do odbitka DDV ukvarjal predvsem z vprašanjem ali so bile dobave dejansko opravljene prav s strani izdajateljev računov, to je družbe A. d.o.o. in družbe B. d.o.o. oziroma njunih podizvajalcev. Vendar pa ta razlog, sam po sebi, glede na okoliščine obravnavanega primera in zgoraj navedene materialnopravne pogoje za priznavanje pravice do odbitka DDV, ne more biti razlog za zavrnitev te pravice.

V situacijah, kot je obravnavana, ko zaradi okoliščin na strani t. i. „missing traderja“ ni mogoče zaključiti, da je dobavo opravil ravno izdajatelj računa, davčni organ lahko preveri, ali je izdajatelj računa morda sam opravil zadevno transakcijo. Če se to potrdi, potem ne more biti dvoma, da je prejemnik računa vedel, da sodeluje pri davčni goljufiji, saj je na podlagi računa plačal storitev oziroma dobavo, ki jo je opravil sam. Če pa se ugotovi, da je storitve opravil drug gospodarski subjekt (pri čemer niti ni vedno pomembno, ali je storitev opravil izdajatelj računa), je v položaju, kot je obravnavani, ko je tožnik med drugim predložil račune, izstavljene s strani družbe A. d.o.o. in družbe B. d.o.o., in je bilo plačilo nakazano na njun transakcijski račun ter glede na druge okoliščine primera, pravico do odbitka mogoče zavrniti le, če davčni organ na podlagi objektivnih okoliščin dokaže, da je naslovnik računa vedel oz. bi moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka povezana z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi. Smiselno enako stališče je zavzelo SEU D-80/11 in C-142/11, Mahagebén kft in Dávid z dne 21. 6. 2012 ter v zadevi C-324/11, Gábor Tóth z dne 6. 9. 2012. V obravnavani zadevi se utemeljitev objektivnih okoliščin, na podlagi katerih naj bi tožnik vedel oziroma moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo izdajatelja računa, nanaša tudi na takšne okoliščine, ki se tičejo navedenih neplačujočih gospodarskih subjektov. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe namreč izhaja, da so v obravnavani zadevi objektivne okoliščine predvsem tiste okoliščine, ki so navedene pri značilnostih obeh omenjenih družb. Ključno pa je, da zgolj zato, ker je izdajatelj računa ravnal nezakonito, davčnemu zavezancu še ni mogoče zavrniti pravice do odbitka vstopnega DDV.

Iz ugotovitev dejanskega stanja v obravnavani zadevi izhaja, da je izpodbijana odločitev utemeljena predvsem na zaključku, da tožnik ni izkazal, da sta mu dobave blaga oz. storitev opravili prav družbi, ki sta mu izdali sporna računa in za kateri je ugotovljeno, da sta t. i. „missing traderja“. Na podlagi vseh okoliščin, ki jih opisuje, davčni organ tožniku očita tudi subjektivni element, torej vedenje, da je pri poslovanju z navedenima družbama sodeloval v poslih, povezanih z goljufijo. Vendar pa po presoji sodišča tožnikov subjektivni element v konkretni zadevi ni zadostno ugotovljen. Pri očitku, da je tožnik vedel, da je sodeloval v poslih goljufije, so kot objektivne okoliščine upoštevane predvsem tiste okoliščine, ki so navedene pri značilnostih obeh družb: navedeni družbi nista vodili evidenc oziroma predlagali obračunov DDV, oziroma sta jih predlagali z zamudo; podatki v predloženih obračunih niso resnični in ne temeljijo na evidencah in ugotovljenem dejanskem stanju (obrazci so prazni, brez podatkov); družbi nimata osnovnih sredstev in zaposlenih, da bi lahko sami opravili dobavo blaga oziroma storitve, zaračunane na računih; iz prometa na njunem transakcijskem računu ni razvidno, da bi družbi plačevali za material, delavce ali storitve drugim osebam, ki so bile sposobne izvesti zaračunane transakcije.

Pravica do odbitka vstopnega DDV je sestavni del mehanizma DDV in del temeljnega načela nevtralnosti in se načeloma ne sme omejiti, vendar je ta pravica pridobljena le takrat, kadar davčnemu zavezancu ni mogoče očitati subjektivnega elementa. V obravnavanem primeru se sodišče do tega bistvenega relevantnega elementa za (ne)priznavanje odbitka vstopnega DDV ne more opredeliti, saj je v relevantnih okoliščinah ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Davčni organ ni v zadostni meri raziskal relevantnih objektivnih okoliščin, da bi sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Kot že pojasnjeno, temelji v obravnavanem primeru zavrnitev pravice do odbitka DDV na razlogih, ki niso relevantni (kar poudarja tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu X Ips 58/2012 z dne 30. 5. 2013), zaradi česar je ostalo vprašanje glede tožnikovega subjektivnega elementa nepopolno ugotovljeno.

V predmetni zadevi niso pojasnjene objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi, razlogi, ki pa se nanje sklicuje prvostopenjski organ niso zadostni glede na novejšo sodno prakso SEU (glej stališča v že navedenih sodbah SEU v zadevah Tóth, Mahagében in Dávid). Kot že pojasnjeno, se pri presoji tožnikovega subjektivnega elementa kot relevantne okoliščine ne morejo upoštevati tudi nezakonitosti, ki so na strani izdajateljev računov. Ostalih objektivnih okoliščin na strani tožnika pa davčni organ ni raziskal v zadostni meri in na način, da bi iz njih sodišče lahko celovito presodilo, ali so izpolnjeni vsi pogoji za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV. Iz navedenih razlogov je bilo v navedeni zadevi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, posledično pa je nepravilno uporabljeno materialno pravo.

V ponovljenem postopku bo davčni organ moral, po morebitni dopolnitvi postopka, celovito oceniti in konkretno obrazložiti, kateri pogoji so oziroma niso izpolnjeni za (ne)priznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV v skladu z nacionalno zakonodajo in pravom EU. V primeru, da bo ugotovil, da so računi popolni in da je bilo blago dobavljeno oziroma so bile storitve opravljene s strani izdajateljev računov ali njihovih podizvajalcev (drugih gospodarskih subjektov ali fizičnih oseb), pa bo moral, glede na konkretne okoliščine primera, jasno in celovito oceniti in analizirati objektivna dejstva, jih povezati v smiselno celoto in navesti, katere so tiste relevantne objektivne okoliščine, ki naj bi v obravnavani zadevi dokazovale, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da so bile transakcije, na katere se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezane z goljufijo izdajatelja računa ali drugega gospodarskega subjekta višje v dobavni verigi.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, je sodišče tožbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo in zadevo vrnilo, ob upoštevanju četrtega in petega odstavka istega člena ZUS-1, organu prve stopnje v ponoven postopek.

Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem se, če je sodišče tožbi ugodilo in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika, priznajo stroški v višini 420,00 EUR. V obravnavani zadevi je glede na prvi odstavek 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena Zakona o pravnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v povezavi z 22. členom ZUS-1 v zvezi s sklepom VS RS X Ips 58/2012 z dne 30. 5. 2013 tožnik upravičen tudi do povračila stroškov revizijskega postopka. V skladu z drugim odstavkom 155. člena ZPP je sodišče uporabilo odvetniško tarifo, določeno v Zakonu o odvetniški tarifi (ZOdvT). Sodišče je te stroške odmerilo glede na predloženi stroškovnik, pri čemer je izhajalo iz vrednosti spornega predmeta v višini 37.646,01 EUR. Po tarifni št. 3300 je določilo stroške v višini 1178,00 EUR (količnik 2,0 x 589,00 EUR) ter po tar. št. 6002 administrativne stroške v višini 20,00 EUR, vse povečano za 20 % DDV, ki znaša 239,60 EUR, kar skupaj znaša 1.437,60 EUR. Skupaj mora torej tožena stranka povrniti tožeči stranki 1.857,60 EUR (stroški upravnega spora 420,00 EUR in stroški revizije 1.437,60 EUR). Glede vračila takse pa se upošteva 37. člen Zakona o sodnih taksah ( ZST-1) .

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).