Jedro

Tožnica je svoje delo vselej opravljala izključno na objektu C.. Pri C. so tožnico šteli kot njihovo zaposleno in ji skladno s tem dajali navodila v zvezi z delom, enako kot svojim zaposlenim. Tožnica ni ravnala pomanjkljivo skrbno, ker je navodilom glede kraja dela (ki nedvomno spadajo v okvir delovnih navodil) sledila enako kot vsem drugim navodilom C.. Pri tem ni pomembno, ali bi priči tožnici smeli dajati navodila glede delovišča, bistveno je, kako je to razumela tožnica. Razlaga določil pogodbe med toženo stranko in C. d. d. in (ne)pravilnost informacij, ki sta jih tožnici posredovali navedeni priči, niso bistvene okoliščine za presojo tožničine krivde. Če so pri C. glede na pogodbo prekoračili svoja pooblastila in tožnici posredovali nepravilne informacije, je to predmet njunega razmerja, posledice nesporazuma pa v tem sporu ne sme trpeti tožnica, ki je verjela tistima, s katerima je imela glede izvajanja dela dolgoletno utečeno sodelovanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 31. 3. 2017 nezakonita, ter da je tožena stranka, ki krije sama svoje stroške postopka, dolžna tožnici povrniti stroške postopka 1.141,83 EUR v roku 8 dni, nato z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Ne strinja se, da je odpoved nezakonita zato, ker tožnici ni mogoče očitati krivde za kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica prostovoljno podpisala pogodbo o zaposlitvi z dne 21. 12. 2015, v kateri je v 5. členu določeno, da se delo opravlja na deloviščih delodajalca. Ob upoštevanju skrbnosti povprečnega človeka bi ji moralo biti znano, da je lahko premeščena na drugo delovišče. Sodišče je dalo preveliko težo in selektivno povzelo izpovedi prič A.A. in B.B., pri čemer ni upoštevalo, da nista zaposlena pri toženi stranki in nista pristojna za podajo mnenja glede tožničine pogodbe o zaposlitvi. Tožničin delodajalec je bila tožena stranka, tožnica ni bila upravičena iskati zagotovil pri tretjih osebah. Tožnica je v spis vložila več pogodb o zaposlitvi in v nekaterih izmed njih je bilo izrecno zapisano, da bo delo opravljala na lokacijah v skladu z interesi in potrebami delodajalca. Sodišče se do ugovorov v zvezi s pogodbami ni opredelilo, zato gre za kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podano je nasprotje med listinami spisa in sodbo v delu, v katerem je A.A. izpovedal, da ni prišel do pogodbe med C. in toženo stranko, sodišče pa je v sodbi navedlo, da je imel dostop do pogodbe kot sindikalist (kršitev 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tudi iz povzete izpovedi B.B. izhaja nasprotje med listinami v spisu in zaključkom sodišča. Ta priča je izpovedala, da je bila tožnica „njihova“ in da so ji dajali navodila kot vsakemu zaposlenemu. To ne drži, saj tožnica ni dokazala, da bi bila kadarkoli po letu 2005 še zaposlena pri družbi C. d. d. Tožena stranka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožnica je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Strinja se z ugotovitvami in stališči sodišča prve stopnje.

6. Obravnavana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga po tretji alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) se nanaša na tožničino kršitev sklepa o premestitvi na drugo delovišče z dne 7. 2. 2014. Podana je bila po predhodnem opozorilu na spoštovanje pogodbenih obveznosti z dne 28. 12. 2016, izdanem prav tako zaradi tožničine kršitve sklepa o premestitvi z dne 19. 12. 2016. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odpoved podana skladno s t.i. postopkovnimi pravili iz 85. do 88. člena ZDR-1, pa tudi, da je tožnica z neupoštevanjem odrejene premestitve kršila obveznost iz 23. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2015, ki določa, da se glede pravic in obveznosti delodajalca in delavke, ki niso izrecno dogovorjene s to pogodbo, neposredno uporabljajo določbe zakonov, podzakonskih aktov, kolektivnih pogodb in splošnih aktov delodajalca. Prav tako ravnanje tožnice predstavlja kršitev obveznosti iz 33. in 34. člena ZDR-1 o opravljanju dela, upoštevaje organizacijo dela pri delodajalcu in o upoštevanju navodil delodajalca.

7. Ključno pravno vprašanje v obravnavani zadevi torej je, ali tožnici res ni očitati krivde za kršitev delovne obveznosti. Ravnanje v nasprotju s pogodbenimi in drugimi obveznostmi iz delovnega razmerja pomeni kršenje tistega, kar se je delavec v razmerju do delodajalca zavezal izpolnjevati. Vendar pa je mogoče delavcu zaradi kršitve odpovedati pogodbo o zaposlitvi le, če je za dejanje odgovoren, torej če mu je mogoče očitati krivdo za njegovo ravnanje oziroma opustitev. Sodišče prve stopnje je poudarilo, da tožničina krivda ni podana že pri kršitvi prvega sklepa o premestitvi z dne 19. 12. 2016, zaradi česar opozorilo z dne 28. 12. 2016 ni utemeljeno, posledično pa je tudi odpoved nezakonita.

8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. To, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo do pogodbe o zaposlitvi z družbo D. d. o. o. z dne 22. 3. 2005, aneksa k pogodbi o zaposlitvi s toženo stranko in pogodbe o zaposlitvi z družbo E. d. o. o., ki jih je v spis vložila tožnica (ki ni pritožnica!), ne pa tožena stranka, ne more privesti do zaključka o pomanjkljivi obrazložitvi izpodbijane sodbe. Pa tudi z vidika pravilne oziroma popolne ugotovitve dejanskega stanja navedene listine niso pomembne, saj med strankama ni sporno, da je tožnica ne glede na dikcijo pogodb ves čas delala izključno na objektu C., OE F.. Sodbo je možno preizkusiti tudi glede razlogov o bistvenem vprašanju spora - ali gre tožnici očitati krivdo zaradi kršitve pogodbe o zaposlitvi, ker je sledila pojasnilu prič A.A. in B.B., da brez soglasja C. z navedenega delovišča ne sme biti premeščena.

9. Ni utemeljen očitek kršitve iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z izpovedjo prič A.A. in B.B.. Za protispisnost gre, kadar je o odločilnih dejstvih nasprotje med navedenim v obrazložitvi sodbe o vsebini listin ali zapisnikov in samimi temi listinami. Sodišče prve stopnje je v sodbi pravilno povzelo izpoved priče A.A. o tem, da je povedal tožnici za obstoj pogodbe ter da ima dostop do teh pogodb kot sindikalist (str. 3 zapisnika z dne 16. 3. 2018). Očitana protispisnost ni podana niti glede izpovedi priče B.B.. Slednji je izpovedal, da so tožnico šteli za svojo in ji dajali navodila kot drugim zaposlenim (str. 5 zapisnika z dne 16. 3. 2018), kar je sodišče pravilno povzelo v izpodbijani sodbi. Ni nasprotja med vsebino zapisnikov o zaslišanju prič ter v sodbi povzeto izpovedjo prič. Pritožba pravzaprav po vsebini izpodbija dokazno oceno glede upoštevanja obeh izpovedi, do česar se pritožbeno sodišče opredeljuje v nadaljevanju.

10. Upoštevajoč izpovedi prič B.B. in A.A. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bistvena okoliščina spora nesporazum glede pogodbe št. 136186 med C. d. d. in toženo stranko. Prvi so, sledeč dosedanji praksi z „njihovimi“ prevzetimi delavci, menili, da določba drugega odstavka 7. člena (ki se nanaša na prevzem dveh delavk C. s strani tožene stranke) v zvezi s tretjim odstavkom 6. člena (ki se nanaša na stalnost kadrovske sestave in obvezo prehodnega obvestila in soglasja C. pred spremembo kadra) predvideva, da mora tožena stranka za vsako premestitev tožnice, ki se jo je s to pogodbo zavezala prevzeti, dobiti soglasje C., drugi pa so to pogodbo razlagali drugače - da je po tožničini pogodbi o zaposlitvi izključno tožena stranka tista, ki odloča o kraju opravljanja dela. Tožena stranka v pritožbi ne ugovarja delu izpovedi priče B.B., da so tožnici dajali navodila v zvezi z delom, očitek protispisnosti se nanaša le na del izpovedi, da je tožnica njihova (kot da je zaposlena pri C.).

11. Glede tega ni sporno, da je tožnica svoje delo vselej opravljala izključno na objektu C., OE F.. Pri C. so tožnico očitno šteli kot njihovo zaposleno in ji skladno s tem dajali navodila v zvezi z delom enako kot svojim zaposlenim. Navedeni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožena stranka v pritožbi niti ne ugovarja. Tožnica ni ravnala pomanjkljivo skrbno, ker je navodilom glede kraja dela (ki nedvomno spadajo v okvir delovnih navodil, kot to v pritožbi navaja tudi tožena stranka) sledila enako kot vsem drugim navodilom C.. Pri tem ni pomembno, ali bi priči A.A. in B.B. tožnici smeli dajati navodila glede delovišča, bistveno je, kako je to razumela tožnica. Razlaga določil pogodbe št. 136186 med toženo stranko in C. d. d. in (ne)pravilnost informacij, ki sta jih tožnici posredovali navedeni priči, niso bistvene okoliščine za presojo tožničine krivde. Če so pri C. glede na pogodbo št. 136186 prekoračili svoja pooblastila in tožnici posredovali nepravilne informacije, je to predmet njunega razmerja, posledice nesporazuma pa v tem sporu ne sme trpeti tožnica, ki je verjela tistima, s katerima je imela glede izvajanja dela dolgoletno utečeno sodelovanje.

12. Priči A.A. in B.B. v odgovorih na poizvedbe tožnice nista izhajali iz tožničine pogodbe o zaposlitvi, temveč sta svoje informacije utemeljevala na podlagi pogodbe št. 136186 med C. in toženo stranko, v kateri je B. naveden kot odgovorna oseba za izvajanje pogodbenih obveznosti oziroma na predhodni praksi prevzema delavcev pri C. (tudi tožnica je bila večkrat prevzeta), o kateri sta izpovedala ob zaslišanju. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dalo preveliko težo izpovedi A.A. in B.B., ker nista zaposlena pri toženi stranki oziroma pristojna za razlago pogodbe o zaposlitvi tožnice. Ker je kršitev obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi nesporna, razlaga pogodbe ni pomembna, bistveno je tožničino dojemanje besed prič, do česar se je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo. Pritožbeni očitek o selektivnem povzemanju izpovedi prič ni utemeljen.

13. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da tožnici ne gre očitati niti navadne malomarnosti - opustitve skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbne osebe, pri čemer pa je treba ta pravni standard obravnavati glede na povprečnega zaposlenega na enakem ali podobnem delovnem mestu. Tožnica, sedaj že upokojena1, je bila v času spornih dogodkov stara 60 let. Opravljala je delo čistilke, torej se ni posvečala organizacijskim in kadrovskim zadevam pri toženi stranki oziroma odnosu med toženo stranko in C., kjer je bila na delovišču in je od tam zaposlenih prejemala delovna navodila, med drugim tudi informacijo, da ne sme biti premeščena brez soglasja C.. Sledila je A.A. (ki je bil vodja vzdrževanja na enoti C., OE F.), da brez soglasja C. ne sme biti premeščena. Sodišče prve stopnje je torej utemeljeno dalo večjo težo dejanskim okoliščinam izvajanja dela kot formalnim zavezam delavca. V navedenih okoliščinah ni podlage za očitek opustitve skrbnosti delavca na primerljivem delovnem mestu.

14. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen, 155. člen, 165. člen ZPP).

1 Tožnica je upokojena od 4. 5. 2017. Tudi se njen zahtevek ne glasi na priznanje delovnega razmerja, kar daje pod vprašaj možnost priznanja še kakšnih drugih pravic iz naslova ali v posledici obravnavane odpovedi. Sama je v tožbi navedla, da je po tem, ko je izpolnila pogoje za starostno upokojitev, na ZPIZ glede tega oddala vlogo, kateri je bilo ugodeno.