Jedro

Obseg obrazložitve obstoja utemeljenega suma kot predpogoja za odreditev pripora je odvisen od faze kazenskega postopka. Obširnejši bo v začetku postopka pri odreditvi pripora, kjer sklep o uvedbi preiskave še ni izdan (2. odstavek 202. člena ZKP), manj pa v primeru podaljšanja po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave: če se v takem primeru dejansko stanje ni v ničemer spremenilo oziroma če so zbrani dokazi stopnjo utemeljenega suma le še povečali, sodišče ne bo ponavljalo v obrazložitvi sklepa vseh okoliščin, ki so bili podlaga za utemeljen sum, temveč se bo smelo sklicevati na že pravnomočno ugotovljen obstoj utemeljenega suma v sklepu o preiskavi.

Izrek

Zahteva zagovornikov obdolženega A.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je z uvodoma navedenim sklepom zoper obdolženega A.M. po vložitvi obtožnice na podlagi 2. odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena tega zakona. Pritožbo zagovornika obdolženca je višje sodišče s sklepom z dne 18.3.2005 zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper navedeni pravnomočni sklep so dne 30.3.2005 vložili zagovorniki obdolženca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, torej iz razloga po 2. točki 1. odstavka 420. člena tega zakona. Vrhovnemu sodišču predlagajo, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pripor obdolžencu odpravi oziroma da obe odločbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka A.M., spec. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. V izpodbijanih odločbah je namreč določno in logično navedeno, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kazniva dejanja, glede katerih je vložena obtožnica, prav tako pa je obrazložen tudi obstoj pripornega razloga. Kar se tiče sklicevanja na postopke, ki so tekli zoper obdolženca, ko je bil še mladoletnik, pa so to le del okoliščin, ki utemeljeno kažejo na prejšnje življenje in na sum, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja. Samo dejstvo, da je bil postopek tudi ustavljen, ne pomeni, da ta dejanja niso bila storjena, pač pa le, da je bil postopek ustavljen, ker so bili že izrečeni in v teku različni vzgojni ukrepi. To dejstvo in pa dopis CSD ter številni vloženi obtožni predlogi so lahko podlaga za oceno sodišča, da obstaja razlog ponovitvene nevarnosti. Sicer pa je vložnikova ocena, da razlogi ne obstajajo, njegova drugačna interpretacija po sodišču ugotovljenega dejanskega stanja. Enako velja tudi za trditev v vlogi, da odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi in njihovega premoženja.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev določb ZKP (očitno kršitev 11. točke 1. odstavka 371. člena) vidi zagovornik v tem, da izpodbijani pravnomočni sklep ni obrazložen glede obstoja utemeljenega suma, da je obdolženec storil v obtožbi očitanemu kazniva dejanja. Zgolj sklicevanje na pravnomočni sklep o uvedbi preiskave po mnenju zagovornika ne zadošča. Sodišče je pri odreditvi ali podaljšanju pripora zmeraj dolžno preizkusiti med drugim, ali je utemeljen sum, da je priprta oseba storila kaznivo dejanje, še vedno podan, ta preizkus pa mora biti v sklepu o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora tudi obrazložen.

Obstoj utemeljenega suma je namreč ustavni (20. člen Ustave RS) in zakonski (1. odstavek 201. člena ZKP) predpogoj za odreditev pripora. Obseg obrazložitve navedenega pa je odvisen od faze kazenskega postopka. Tako bo obstoj utemeljenega suma sodišče obširneje obrazložilo v začetku postopka pri odreditvi pripora, kjer sklep o uvedbi preiskave še ni izdan (2. odstavek 202. člena ZKP), kakor pa v primeru podaljšanja po pravnomočnosti sklepa o uvedbi preiskave, torej v fazi, ko je sodišče že enkrat presojalo, ali zbrani podatki in dokazi dajejo dovolj podlage za sklepanje o obstoju utemeljenega suma (členi 205, 207 ZKP). V tej fazi postopka bo sodišče seveda prav tako kot v fazi odrejanja presojalo, ali je utemeljen sum še zmeraj podan oziroma ali zbrani dokazi v fazi preiskave stopnjo utemeljenega suma potrjujejo, celo zvišujejo ali pa jo znižujejo. Na podlagi navedenih ugotovitev bo sklep o podaljšanju pripora tudi obrazložilo. V primeru, če se dejansko stanje ni v ničemer spremenilo oziroma če so zbrani dokazi s stopnjo utemeljenega suma le še povečali, sodišče ne bo ponavljalo v obrazložitvi sklepa vseh okoliščin, ki so bili podlaga za utemeljen sum, temveč se bo smelo sklicevati na že pravnomočno ugotovljen obstoj utemeljenega suma v sklepu o preiskavi. Seveda pa bo obrazložitev obširnejša v primeru, ko določeni dokazi, zbrani v fazi preiskave, stopnjo utemeljenega suma zmanjšujejo. V tem primeru bo moralo sodišče, kolikor bo zoper obdolženca pripor podaljšalo, obširneje obrazložiti, na podlagi katerih dejstev in dokazov še zmeraj sklepa, da je podan utemeljen sum, da je obdolženec storil kaznivo dejanje, zaradi katerega je v postopku.

V konkretni kazenski zadevi se za dejanja, ki so predmet obtožbe, dejansko stanje ni spremenilo, tako da obrazložitev v izpodbijanem sklepu sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na ugotovitve pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter na zbrane dokaze (ki jih našteje), zadošča, še posebej ob upoštevanju sklepa pritožbenega sodišča, ki je natančno navedlo, na podlagi katerih izmed dokazov, zbranih v postopku, sklepa o obstoju utemeljenega suma za vsako od dejanj, opisanih v obtožbi. Očitek kršitve določbe ZKP torej po ugotovitvi Vrhovnega sodišča ni podan.

Z izražanjem dvoma v obstoj okoliščin subjektivne narave, iz katerih je moč sklepati na priporni razlog ponovitvene nevarnosti, pa zagovornik uveljavlja le očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Res je sicer, da sodišče izrecno ne navaja opravilnih številk predlogov za uvedbo postopka zoper mladoletnika ter da samo ugotavlja, da so bili v nekaterih primerih postopki ustavljeni, pri čemer razlaga tudi razloge za to (ki pa niso v pomanjkanju dokazov), vendar pa že samo število predlogov ob upoštevanju odprtih kazenskih postopkov, ki tečejo zoper obdolženca (kjer je sodišče natančno navedlo opravilne številke vloženih obtožnih aktov) zaradi istovrstnih kaznivih dejanj, ob upoštevanju kriminalne količine, ki se mu očita v tem postopku ter dejstva, da je brez zaposlitve, tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča kažejo na obstoj konkretne nevarnosti ponavljanja, ki jo je moč odvrniti le s priporom, sicer res najhujšim posegom v obdolženčeve pravice.

Očitek zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja pa pomenijo tudi zagovornikove nadaljnje navedbe v zahtevi, kjer dvomi, da je podana sorazmernost med varovano dobrino in omenjeno človekovo pravico, glede na to, da je obtožnica v določenem delu "prenapihnjena in je podana takšna vrednost samo zaradi opravičevanja predloga za podaljšanje pripora", saj s tem izraža le svoje videnje te kazenske zadeve. Enako velja tudi glede trditve v vlogi, da odreditev pripora ni neogibno potrebna za varnost ljudi in njihovega premoženja.

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da v zahtevi uveljavljane kršitve določb zakona niso podane in da je zahteva deloma vložena tudi iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar jo je v skladu z določbo 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.