Jedro

S pogojnim odpustom se odpusti izvršitev kazni, ne spremeni pa se sama kazen. Določba 542. člena ZKP vsebuje posebna pravila o odškodninski odgovornosti države zaradi neutemeljenega odvzema prostosti. Iz njih izhaja, da je za presojo (ne)utemeljenosti odvzema prostosti pomembna izrečena kazenska sankcija. Dokler je omejitev prostosti v okviru s pravnomočno sodbo izrečene kazni, se ne šteje za neutemeljeno in ne upravičuje odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnik je bil obsojen na zaporno kazen v trajanju šest mesecev, zato omejitev prostosti v takšnem trajanju (bodisi v obliki zapora bodisi v obliki hišnega pripora) ni bila protipravna, ne glede na to, kolikšen del zaporne kazni je dejansko prebil v zaporu in ali je bil z njenega prestajanja predčasno odpuščen.

Sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo, da država ne odgovarja za škodo, nastalo zaradi samega teka kazenskega postopka in teže očitanega kaznivega dejanja in da zato ti okoliščini ne predstavljata podlage za samostojno odškodninsko odgovornost in odškodnino. Ob tem pa je pravilno upoštevalo, da odmevnost kazenskega postopka in teža kaznivega dejanja, na podlagi katerega in za katerega je nekdo neupravičeno obsojen in neutemeljeno priprt, vplivata na duševne bolečine zaradi neupravičene obsodbe in neutemeljene okrnitve svobode. Razumno je, da so te v primeru težjih kaznivih dejanj intenzivnejše in trajnejše kot v primeru blažjih, manj zavržnih dejanj. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je zoper tožnika tekel kazenski postopek tudi zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva, za katerega je bil obsojen, vendar tožniku zaradi tega dejstva pravilno ni odreklo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v posledici neupravičene obsodbe za kaznivo dejanje poskusa uboja.

Temelja tožnikove premoženjske koristi (odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja) in premoženjskega prikrajšanja (neutemeljena omejitev prostosti) nista tako soodvisna in povezana, da bi bilo njune posledice dopustno obravnavati kot nedeljivo celoto. Tožnik do odpusta obveznosti ni bil upravičen zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljene okrnitve svobode, temveč zato, ker so bili izpolnjeni v ZFPPIPP določeni pogoji. Ker odpust obveznosti ni korist, pridobljena iz protipravnega ravnanja tožene stranke, ne more zmanjševati njene odškodninske odgovornosti za to ravnanje.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da v stečajno maso v postopku osebnega stečaja sodi tudi premoženje, ki ga stečajni dolžnik pridobi med postopkom (prvi odstavek 389. člena ZFPPIPP), premoženje posamezne osebe pa predstavljajo tudi njene terjatve (2. točka prvega odstavka 10. člena ZFPPIPP). Tožnik je v tem postopku uveljavljeno terjatev pridobil 15. 11. 2018, ko je postala pravnomočna sodba, s katero je bil oproščen kaznivega dejanja poskusa uboja in mu je bila izrečena kazen šestih mesecev zapora za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva. Takrat je izvedel, da je bil neupravičeno obsojen in neutemeljeno priprt, hkrati pa je vedel tako za škodo kot za njenega povzročitelja. Obravnavana odškodninska terjatev je tako v premoženjsko sfero tožnika prešla pred pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti. Iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP ter prve alineje 1. in prve alineje 2. točke osmega odstavka 383. člena v zvezi s 380. členom ZFPPIPP izhaja, da tožnikova terjatev za povrnitev škode zaradi neupravičene obsodbe in neutemeljenega odvzema prostosti šteje za pozneje najdeno premoženje. S tem, ko je sodišče zaradi nepoplačila drugih tožnikovih upnikov toženo stranko oprostilo plačila odškodninske obveznosti, je v njeno korist upnike odpuščenih terjatev prikrajšalo za možnost, da se poskušajo poplačati iz tega premoženja, hkrati je lahko zmanjšalo možnosti poplačila terjatev ostalih tožnikovih upnikov. Za takšno dajanje prednosti toženi stranki napram drugim tožnikovim upnikom ni podlage.

Izrek

I.Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se izrek sodbe pravilno glasi:

I."I. Tožena stranka je dolžna tožniku v roku 15 dni plačati znesek 54.849,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 10. 2019 do plačila.

II.V preostalem delu, to je za znesek 43.865,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 4. 10. 2019 do plačila, se tožbeni zahtevek zavrne.

III.Tožnik je dolžan toženi stranki povrniti 45 % njenih pravdnih stroškov, tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti 55 % njegovih pravdnih stroškov."

II.V preostalem delu se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta ter se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 2.111,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

Dejanski okvir spora in odločitev sodišča prve stopnje

1.Tožnik je bil skupaj z A. A. 12. 2. 2013 udeležen v dogodku, v katerem sta bila oba telesno poškodovana.

2.Tožniku je bila 13. 2. 2013 odvzeta prostost, odrejen mu je bil hišni pripor.

3.Zoper oba udeleženca dogodka je pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani tekel kazenski postopek IV K 8336/2013, zoper tožnika zaradi kaznivih dejanj poskusa uboja in nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva.

4.S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani IV K 8336/2013 z dne 20. 1. 2015 je bil tožnik spoznan za krivega storitve obeh kaznivih dejanj. Za kaznivo dejanje poskusa uboja v prekoračenem silobranu in v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti mu je bila določena kazen štiri leta in tri mesece zapora, za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva pa šest mesecev zapora, nakar mu je bila izrečena enotna kazen štiri leta in osem mesecev zapora. Sodišče je odločilo, da se tožniku v izrečeno zaporno kazen všteje čas, prebit v priporu in hišnem priporu od odvzema prostosti do 20. 1. 2015.

5.Tožnik je bil 20. 1. 2015 (po 707 dneh) izpuščen iz hišnega pripora.

6.Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 8336/2013 z dne 20. 1. 2016 sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku za kaznivo dejanje poskusa uboja določilo kazen tri leta in dva meseca zapora, nakar mu je ob nespremenjeni kazni za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva izreklo enotno kazen tri leta in šest mesecev zapora. V preostalem delu je tožnikovo pritožbo zavrnilo.

7.Tožnik je bil na podlagi pravnomočne kazenske obsodilne sodbe v zaporu v času od 14. 4. 2016 do 30. 9. 2016 (169 dni), ko je bil pogojno odpuščen.

8.Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 8336/2013 z dne 15. 3. 2018 sodbi sodišč prve in druge stopnje glede tožnika razveljavilo glede kaznivega dejanja poskusa uboja in v odločbah o enotni kazni, vštetju hišnega pripora in stroških kazenskega postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu je zahtevo za varstvo zakonitosti tožnikove zagovornice zavrnilo.

9.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo II K 8336/2013 z dne 15. 11. 2018 tožnika oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje poskusa uboja. Tožniku je na podlagi predhodnih sodb za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva izreklo že določeno kazen šest mesecev zapora. V izrečeno zaporno kazen je vštelo čas prebit v hišnem priporu. Sodba je istega dne postala pravnomočna.

10.Na predlog tožnika je bil 11. 3. 2016 nad njim začet postopek osebnega stečaja, ki se je vodil pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. St ... 15. 4. 2016 je bil začet postopek odpusta obveznosti, pri čemer je bila določena preizkusna doba treh let.

11.V postopku osebnega stečaja je terjatve priglasilo sedem upnikov. Znesek priznanih terjatev je presegel znesek 30.000 EUR. Ker je stečajna masa zadostovala le za delno kritje stroškov stečajnega postopka, do poplačila upnikov ni prišlo.

12.Sklep o odpustu obveznosti je bil izdan 29. 4. 2019, v njem pa so bile tožniku odpuščene obveznosti, nastale do 11. 3. 2016. S sklepom z dne 1. 7. 2019 je bil stečajni postopek končan. Sklep je postal pravnomočen 14. 8. 2019.

13.Tožnik v obravnavanem postopku uveljavlja odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki jo je utrpel zaradi neupravičene obsodbe za kaznivo dejanje poskusa uboja in neutemeljenega odvzema prostosti za celoten čas prestajanja zaporne kazni in hišnega pripora.

14.Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožniku pripada odškodnina zaradi neupravičene obsodbe za kaznivo dejanje poskusa uboja in za neutemeljen odvzem prostosti med prestajanjem hišnega pripora v trajanju 691 dni.

15.Z izpodbijano sodbo (v zvezi s popravnim sklepom III P 91/2020 z dne 12. 2. 2024) je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 15 dni plačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 22.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2019 do plačila (I. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo dodatne odškodnine iz naslova nepremoženjske škode v višini 17.146,25 EUR in v celoti iz naslova premoženjske škode v višini 41.139,16 EUR neto oziroma 59.568,77 EUR bruto je zavrnilo (II. točka izreka) Tožniku je naložilo, da toženi stranki povrne 80 % njenih pravdnih stroškov, toženi stranki pa, da tožniku povrne 20 % njegovih pravdnih stroškov (III. točka izreka).

Bistvene navedbe strank v pritožbenem postopku

16.Zoper sodbo vlagata pritožbo obe pravdni stranki.

17.Tožnik vztraja, da je upravičen do odškodnine zaradi omejitve prostosti za ves čas zapora in hišnega pripora. Pravdno sodišče je skladno z določbo 14. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) vezano na pravnomočno kazensko obsodilno sodbo le glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti, ne pa tudi glede izrečene kazenske sankcije. Tožniku je bila kazen šestih mesecev zapora izrečena neupravičeno, saj je odpadla oteževalna okoliščina (poskus uboja). Napačno je stališče sodišča, da bi moral tožnik nestrinjanje s kaznijo uveljaviti v kazenskem postopku. Tožnik ne more biti prikrajšan za civilno varstvo svojih pravic, ker ni uporabil pravnega sredstva v kazenskem postopku. Sodišče od priznanega obdobja hišnega pripora ne bi smelo odšteti šestnajst dni zapora, saj je bil tožnik pogojno odpuščen in se zato šteje, da je prestal celotno izrečeno zaporno kazen.

Sodišče je nepravilno ugotovilo, da tožnik med hišnim priporom ni imel posebnih zdravstvenih težav, saj sta tako tožnik kot njegova žena izpovedala, da je poleg protibolečinskih tablet jemal pomirjevala. Z zahtevo po predložitvi listin je sodišče vzpostavilo formalna dokazna pravila, ki so prepovedana. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je izpovedi tožnika in njegove žene ocenilo za neverodostojni. Sodišče je napačno ugotovilo, da tožnik ni dokazal okrnitve svojega ugleda in dobrega imena pri sosedih in znancih. Kaznivo dejanje poskusa uboja je veliko težje kot kaznivo dejanje nedovoljenega posedovanja orožja, kazenski postopek je bil odmeven zaradi očitanega poskusa uboja. H krnitvi njegovega ugleda so pripomogli tudi vsakodnevni prihodi policije. Sodišče ni dovolj upoštevalo medijske odmevnosti primera. Mediji so kazenski postopek kontinuirano spremljali in o njem obširno poročali, pri čemer so bila poročila o tožniku negativna. Mediji tožnika spremljajo še danes. Do 24. 1. 2024 ni bila odstranjena nobena medijska objava, zato je tožnik podal zahtevo za izbris negativnih vsebin s spleta, ki jo je upravljavec spletnega brskalnika zavrnil. Tožnik poleg dokazov, s katerimi izkazuje zahtevo za izbris vsebin s spleta, prilaga tudi dodatne dokaze o poročanju medijev. Teh dokazov ni mogel predložiti predhodno, ker se je šele z izpodbijano sodbo seznanil s stališčem sodišča, da ni prihajalo do kontinuiranega poseganja v njegovo zasebnost ter čast in dobro ime.

Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je zahtevek za povrnitev premoženjske škode neutemeljen, ker so bile tožniku v stečajnem postopku odpuščene obveznosti. Skladno z določbami Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) premoženje, ki bi ga tožnik pridobil v tem pravdnem postopku, ne bi spadalo v stečajno maso, saj je bilo pridobljeno po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti. Stališče sodišča, da bi lahko bil tožnik upravičen do povračila izgubljenega zaslužka le v neto višini, je nepravilno in v nasprotju z novejšo sodno prakso. Napačno je stališče, da je tožnik za čas do 16. 6. 2013 prihodke iz delovnega razmerja izgubil po lastni volji ter da je razlog za nezmožnost opravljanja dela v tem obdobju tožnikova poškodovanost in ne hišni pripor. Razlog za sporazumno prenehanje pogodbe o zaposlitvi je bil odvzem prostosti, soglasje za predčasno prenehanje delovnega razmerja je tako v neposredni vzročni zvezi s hišnim priporom. Neobrazložen in neutemeljen je zaključek sodišča, da bi se lahko tožnik zaposlil v enem mesecu po prenehanju hišnega pripora, saj iskanje zaposlitve in urejanje formalnosti trajata dalj časa. Napačna in neobrazložena je tudi odločitev sodišča, da tožnik ni upravičen do razlike med prihodki, ki bi jih prejemal pri družbi B., d. o. o., ter prihodki, ki jih je prejemal pri družbi C., d. o. o., in D. D., s. p.

18.Tožena stranka v pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče pri odmeri odškodnine ne bi smelo upoštevati teka kazenskega postopka in teže očitanega kaznivega dejanja. Sodišče ni dovolj upoštevalo, da je bilo tožnikovo doživljanje hišnega pripora vsaj na začetku vezano tudi na okoliščine, zaradi katerih je bil kasneje pravnomočno obsojen. Tožnik se je zlasti v prvih mesecih soočal z dejstvom samega dogodka in v njem utrpelih poškodb. Neutemeljena in neobrazložena je ugotovitev, da je obsodba za kaznivo dejanje poskusa uboja posegla v čast in dobro ime tožnika, saj je bilo vanju poseženo s kazensko obsodilno sodbo in je poseg zaradi neupravičene obsodbe in neutemeljenega hišnega pripora na splošni ravni manj intenziven. Sodišče prve stopnje je medijski izpostavljenosti priznalo nesorazmerno velik pomen pri odmeri nepremoženjske škode, pri čemer je izostala ocena o tem, da tožena stranka poročanja ni mogla in smela preprečiti. Ker se je o postopku poročalo tudi v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega je bil tožnik pravnomočno obsojen, je vpliv medijskega poročanja glede kaznivega dejanja poskusa uboja neznaten in iz tega naslova tožniku ni nastala posebna škoda. Sodišče pri odločanju o obrestnem delu zahtevka ni upoštevalo specialnih določb Zakona o državnem odvetništvu (ZDOdv), skladno s katerimi je procesna predpostavka za vložitev tožbe zoper Republiko Slovenijo predhodni postopek. Ker na njegov potek vplivata obe stranki, zakonske zamudne obresti v času njegovega teka ne morejo bremeniti tožene stranke.

19.Obe stranki sta odgovorili na pritožbo druge stranke in predlagali njeno zavrnitev.

20.Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa je neutemeljena.

O procesnih kršitvah

21.Pritožnika sodišču prve stopnje na več mestih izrecno ali smiselno očitata kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da sodba nima razlogov ali pa so ti nejasni in med seboj v nasprotju. Vendar obe to storita na način, da izolirano izpostavita dele obrazložitve, s katerimi se ne strinjata, zanemarita pa tiste dele, ki sporne dele osmišljajo, dopolnjujejo in jih povezujejo v koherentno celoto. Kot bo razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, v katerem so pritožbene navedbe posamično obravnavane, je sodišče prve stopnje o odločilnih dejstvih navedlo jasne in popolne razloge, ki niso medsebojno nasprotujoči si, prav tako ne nasprotujejo vsebini spisa.

O temelju in izhodiščih za določitev odškodnine

22.Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo materialnopravno podlago spora. Ta je vsebovana v 538. in 542. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki specialno ureja odškodninsko odgovornost države v primerih neupravičene obsodbe za kaznivo dejanje in neutemeljenega odvzema prostosti.

23.Med strankama ni sporno, da tožniku pripada odškodnina za neupravičeno obsodbo za kaznivo dejanje poskusa uboja in neutemeljen odvzem prostosti med prestajanjem hišnega pripora v trajanju 691 dni.

24.V pritožbenem postopku pa ostaja sporno, ali tožniku pripada odškodnina tudi za omejitev prostosti med prestajanjem kazni zapora in še preostalim časom hišnega pripora.

25.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da v obravnavanem postopku ne sme ugotavljati zakonitosti in pravilnosti izrečene sankcije za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva, temveč mora upoštevati kazen, kakršna je bila tožniku izrečena s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo.

26.Tožnik se v utemeljitev drugačnih stališč neutemeljeno sklicuje na 14. člen ZPP in naziranja, ki so se na njegovi podlagi oblikovala v sodni praksi in pravni teoriji. V konkretni zadevi ne gre za situacijo, ko bi civilno in kazensko sodišče vsako s svojega vidika obravnavala identično dejansko stanje. Kazensko sodišče je obravnavalo kazenskopravne posledice dogodka z dne 12. 2. 2013, pravdno sodišče pa civilnopravne posledice kazenskega postopka, ki je na podlagi tega dogodka tekel zoper tožnika. V obravnavani zadevi je obstoj pravnomočne sodbe kazenskega sodišča ena od prvin dejanskega stanja. Kot je s sklicevanjem na določbo drugega odstavka 2. člena Zakona o sodiščih pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, vezanost pravdnega sodišča na to sodbo ne izhaja iz določbe 14. člena ZPP, temveč iz instituta pravnomočnosti kot instrumenta pravne varnosti (2. člen Ustave). Skladno s tem morajo pravnomočno sodno odločbo spoštovati vsi, v prvi vrsti pa sodišča in državni organi. Ker je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom (158. člen Ustave), je sodišče prve stopnje tožniku pravilno pojasnilo, da bi moral, če se ni strinjal z določeno in izrečeno kazensko sankcijo, njeno spremembo doseči v kazenskem postopku.

27.Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je bila tožniku priznana odškodnina zaradi neutemeljeno odvzete prostosti med hišnim priporom in so zato nepomembne njegove navedbe, da mu hišni pripor ne bi bil odrejen, če ne bi bil neupravičeno obravnavan za kaznivo dejanje poskusa uboja.

28.S pogojnim odpustom se odpusti izvršitev kazni, ne spremeni pa se sama kazen. Določba 542. člena ZKP vsebuje posebna pravila o odškodninski odgovornosti države zaradi neutemeljenega odvzema prostosti. Iz njih izhaja, da je za presojo (ne)utemeljenosti odvzema prostosti pomembna izrečena kazenska sankcija. Dokler je omejitev prostosti v okviru s pravnomočno sodbo izrečene kazni, se ne šteje za neutemeljeno in ne upravičuje odškodninske odgovornosti tožene stranke. Tožnik je bil obsojen na zaporno kazen v trajanju šest mesecev, zato omejitev prostosti v takšnem trajanju (bodisi v obliki zapora bodisi v obliki hišnega pripora) ni bila protipravna, ne glede na to, kolikšen del zaporne kazni je dejansko prebil v zaporu in ali je bil z njenega prestajanja predčasno odpuščen.

29.Sodišče prve stopnje je torej pravilno opredelilo izhodišča za ugotavljanje škode, ki jo je tožnik utrpel zaradi neupravičene obsodbe in neutemeljenega odvzema prostosti.

30.Ob robu ter hkrati kot izhodišče za nadaljnjo obravnavo pritožb pritožbeno sodišče pojasnjuje, da odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi neutemeljenega odvzema prostosti ne poteka na način določanja dnevne postavke (tarife), trajanje omejitve prostosti pa, čeprav osrednji, še zdaleč ni edini dejavnik pri odmeri odškodnine. Ker višina dnevnega zneska odškodnine s trajanjem omejitve prostosti pada, je očitno, da upoštevanje dodatnih šestnajstih dni hišnega pripora, ki pomenijo le dobra dva odstotka v njem preživetega časa, na višino odškodnine za nepremoženjsko škodo ne bi vplivalo.

O odškodnini za nepremoženjsko škodo

31.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo in upoštevalo vse dejanske okoliščine, ki vplivajo na trajanje in stopnjo tožnikovih duševnih bolečin, jih pravilno ovrednotilo in določilo primerno odškodnino.

32.Sodišče prve stopnje je izrecno pojasnilo, da država ne odgovarja za škodo, nastalo zaradi samega teka kazenskega postopka in teže očitanega kaznivega dejanja in da zato ti okoliščini ne predstavljata podlage za samostojno odškodninsko odgovornost in odškodnino. Ob tem pa je pravilno upoštevalo, da odmevnost kazenskega postopka in teža kaznivega dejanja, na podlagi katerega in za katerega je nekdo neupravičeno obsojen in neutemeljeno priprt, vplivata na duševne bolečine zaradi neupravičene obsodbe in neutemeljene okrnitve svobode. Razumno je, da so te v primeru težjih kaznivih dejanj intenzivnejše in trajnejše kot v primeru blažjih, manj zavržnih dejanj. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da je zoper tožnika tekel kazenski postopek tudi zaradi kaznivega dejanja nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva, za katerega je bil obsojen, vendar tožniku zaradi tega dejstva pravilno ni odreklo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel v posledici neupravičene obsodbe za kaznivo dejanje poskusa uboja.

33.Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita neupoštevanje dejstva, da je tožnik zlasti v prvih mesecih hišnega pripora trpel tudi negativne posledice samega dogodka in v njem utrpelih telesnih poškodb. To je sodišče prve stopnje izrecno storilo v točki 33 sodbe. Poleg tega je kot podlago za odškodnino zaradi duševnih bolečin, ki jih je tožnik trpel v posledici neutemeljenega hišnega pripora, opredelilo (le) duševne bolečine, ki so vezane na omejitev prostosti in vsakodnevne kontrole policistov (točka 29 sodbe), iz česar logično (in brez potrebe po posebni obrazložitvi) izhaja, da ostalih okoliščin ni upoštevalo.

34.Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da je tožnik zaradi hišnega pripora trpel psihične obremenitve, stres in stisko, vendar je pravilno ocenilo, da njegovo duševno stanje ni bilo tako porušeno, da bi terjalo posebno zdravljenje (točka 33 sodbe). Tožnik v postopku ni navajal, da je jemal pomirjevala, temveč je to prvič omenil med zaslišanjem na izrecno vprašanje svoje pooblaščenke, njegovo izpoved pa je nato potrdila še njegova žena. Ker izvedba dokazov ne more nadomestiti manjkajočih navedb, sodišče prve stopnje njunih izpovedi v tem delu ni smelo upoštevati. Dokazna ocena o njuni neprepričljivosti se zato izkaže za nepotrebno, s tem pa relevantnost izgubita tudi pritožbena graja takšne dokazne ocene in v tožnikovi pritožbi vsebovana teoretična stališča o načelu proste presoje dokazov.

35.Ugotovitve sodišča prve stopnje glede zmanjšanja ugleda in posega v tožnikovo čast in dobro ime grajata obe stranki. Čeprav so razlogi sodišča prve stopnje o tem vprašanju na prvi pogled neskladni, pa se ob natančnejšem branju pokaže, da je upoštevalo, da sta neutemeljen hišni pripor in neupravičena obsodba za kaznivo dejanje poskusa uboja posegla v tožnikova ugled in dobro ime, vendar njunega zmanjšanja v širšem okolju ter pri sosedih in znancih ni mogoče pripisati (le) tema dvema okoliščinama (točki 34 in 38 sodbe). S tako povzetim in razumljenim stališčem se pritožbeno sodišče strinja. Niti stališče tožnika, da je treba vpliv obsodbe za kaznivo dejanje poskusa uboja in neupravičenega pripora obravnavati povsem ločeno od njegovih zavržnih dejanj, ki so upravičeno okrnila njegova ugled in dobro ime, niti stališče tožene stranke, da navedeni okoliščini nista v ničemer dodatno okrnili tega ugleda in dobrega imena, nista pravilni. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje sodišču prve stopnje, da so že posedovanje nezakonitega strelnega orožja, ki ga je tožnik nesporno tudi uporabil, obsodba za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva in prestajanje večmesečne zaporne kazni bistveno in tudi upravičeno okrnili tožnikova ugled in dobro ime, za katera trdi, da sta bila pred tem brezmadežna. Po drugi strani se strinja, da sta neutemeljen hišni pripor in obsodba za kaznivo dejanje poskusa uboja, ki je kot kaznivo dejanje zoper človekovo življenje in telo posebej zavržno, takšen poseg intenzivirala. Pri ugotavljanju teže posega v čast, ugled in dobro ime gre za vrednotenje in ne matematično lestvico, zato je neutemeljeno pričakovanje tožene stranke, da bi sodišče moralo pojasniti, koliko stopenj intenzivnosti posega je obravnavalo in katero stopnjo je izbralo.

36.Tudi ugotovitvam glede medijske izpostavljenosti zadeve in njenem vplivu na tožnika nasprotujeta obe stranki, vendar tudi tokrat nobena ne omaje pravilnosti podanih razlogov (točka 39 sodbe). Sodišče prve stopnje je upoštevalo vse predložene prispevke o kazenskem postopku zoper tožnika in na njihovi podlagi utemeljeno ugotovilo, da je bil kazenski postopek predmet poročanja medijev, ki pa ni bilo kontinuirano in obsežno, hkrati pa se je približno uravnoteženo poročalo o prvotni obsodbi in kasnejši oprostitvi za kaznivo dejanje poskusa uboja. Tožnikova opozorila, da do 24. 1. 2024 nobena od medijskih hiš ni prostovoljno in samostojno odstranila nobenega z njim povezanega prispevka in da upravljavec spletnega brskalnika ni ugodil njegovi prošnji za izbris negativnih vsebin s spleta, ne samo, da predstavljajo nedopustne pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP), temveč segajo iz okvirja časovnih meja pravnomočnosti (glavna obravnava je bila končana 13. 12. 2023). Enako velja za navedbe tožnika o 12. 7. 2022 in 18. 12. 2023 objavljenih člankih. Tožnik je moral računati, da bo sodišče intenzivnost medijskega poročanja in iz njega izvirajočega posega v osebnostne pravice ocenjevalo na podlagi predloženih dokazov, zato bi moral pravočasno predložiti vse razpoložljive dokaze. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožene stranke pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tožena stranka odgovarja za vse redne, pričakovane posledice neupravičene obsodbe in neutemeljenega odvzema prostosti. Poročanje medijev, ki ostaja v okviru profesionalne skrbnosti, je takšna posledica. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da se je poročanje nanašalo tudi na nedovoljeno posest orožja, za kar podlage za odškodninsko odgovornost ni. Pravilno pa ni štelo, da je zato poseg zaradi poročanja o kaznivem dejanju poskusa uboja postal neznaten. Kaznivo dejanje poskusa uboja je namreč hujše in v očeh povprečne javnosti bolj zavržno kot kaznivo dejanje, za katerega je bil tožnik pravnomočno obsojen.

37.Obe stranki sta grajali dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo ter mu splošno očitali, da je posamezne dejavnike upoštevalo preveč ali da jih ni upoštevalo dovolj. Nobena od njiju pa se vsebinsko in obrazloženo ne sooči s končno odmero odškodnine. Pritožbeno sodišče je zato opravilo njen preizkus z vidika materialnopravne pravilnosti in ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine pravilno uporabilo obe temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, tako načelo individualizacije kot načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine.

38.Z vidika načela individualizacije pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik zaradi neupravičene obsodbe in okrnitve svobode nedvomno trpel znatne duševne bolečine, vendar te ne odstopajo od duševnih bolečin, ki jih oškodovanci neizbežno trpijo v primerljivih primerih (npr. občutki doživljanja krivice, utesnjenosti, negotovosti, finančne skrbi). Pri odmeri odškodnine zaradi okrnitve svobode je na eni strani treba upoštevati njeno dolgotrajnost, po drugi strani pa dejstvo, da se je tožnik nahajal v hišnem priporu, kar mu je omogočalo vzdrževanje odnosa in stika z ožjimi družinskimi člani ter zasebnost doma, poleg tega ni bil podvržen nenehnemu nadzoru ter vsiljenima urniku in družbi neznancev. Pri odmeri odškodnine za neupravičeno obsodbo pa je treba upoštevati, da je bil tožnik predhodno nekaznovan in da je bil neupravičeno obsojen za hudo kaznivo dejanje, vendar pa je bil hkrati pravnomočno obsojen za drugo, sicer blažje kaznivo dejanje, zaradi katerega je prestajal prostostno kazen. Z vidika načela objektivne pogojenosti pritožbeno sodišče ugotavlja, da se dnevni zneski odškodnin za pripor v sodni praksi gibljejo med 0,03 ter 0,083 povprečne neto plače, večina primerov pa je zgoščenih v razponu med 0,05 in 0,08 povprečnimi neto plačami.⁴ Ob upoštevanju na eni strani dejstva, da je teža posega v osebnostne pravice oškodovanca ob prestajanju hišnega pripora bistveno manjša kot med prestajanjem zaporne kazni,⁵ kar se mora ustrezno odraziti v nižji odškodnini, in na drugi strani dejstva, da je tožnik upravičen tudi do odškodnine za neupravičeno obsodbo, enotno določena odškodnina v višini 22.000 EUR predstavlja pravično denarno nadomestilo za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo.

O odškodnini za premoženjsko škodo

O nepravilnosti razloga za zavrnitev tega dela zahtevka

39.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zaradi neutemeljene omejitve prostosti utrpel premoženjsko škodo v obliki izgubljenega zaslužka v višini 19.074 EUR. Kljub temu je tožbeni zahtevek zavrnilo, češ da so mu bile zaradi istih okoliščin, ki ga opravičujejo do povrnitve premoženjske škode (izgubljeni prihodki zaradi hišnega pripora), v postopku osebnega stečaja odpuščene obveznosti, ki presegajo znesek nastale mu škode, zaradi česar dejanskega prikrajšanja ni utrpel.

40.Pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da je takšno stališče materialnopravno napačno, čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja v pritožbi.

41.Temelja tožnikove premoženjske koristi (odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja) in premoženjskega prikrajšanja (neutemeljena omejitev prostosti) nista tako soodvisna in povezana, da bi bilo njune posledice dopustno obravnavati kot nedeljivo celoto. Tožnik do odpusta obveznosti ni bil upravičen zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljene okrnitve svobode, temveč zato, ker so bili izpolnjeni v ZFPPIPP določeni pogoji. Ker odpust obveznosti ni korist, pridobljena iz protipravnega ravnanja tožene stranke, ne more zmanjševati njene odškodninske odgovornosti za to ravnanje.

42.Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da v stečajno maso v postopku osebnega stečaja sodi tudi premoženje, ki ga stečajni dolžnik pridobi med postopkom (prvi odstavek 389. člena ZFPPIPP), premoženje posamezne osebe pa predstavljajo tudi njene terjatve (2. točka prvega odstavka 10. člena ZFPPIPP). Tožnik je v tem postopku uveljavljeno terjatev pridobil 15. 11. 2018, ko je postala pravnomočna sodba, s katero je bil oproščen kaznivega dejanja poskusa uboja in mu je bila izrečena kazen šestih mesecev zapora za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva. Takrat je izvedel, da je bil neupravičeno obsojen in neutemeljeno priprt, hkrati pa je vedel tako za škodo kot za njenega povzročitelja.⁶ Obravnavana odškodninska terjatev je tako v premoženjsko sfero tožnika prešla pred pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti.⁷ Iz prvega odstavka 399. člena ZFPPIPP ter prve alineje 1. in prve alineje 2. točke osmega odstavka 383. člena v zvezi s 380. členom ZFPPIPP izhaja, da tožnikova terjatev za povrnitev škode zaradi neupravičene obsodbe in neutemeljenega odvzema prostosti šteje za pozneje najdeno premoženje. S tem, ko je sodišče zaradi nepoplačila drugih tožnikovih upnikov toženo stranko oprostilo plačila odškodninske obveznosti, je v njeno korist upnike odpuščenih terjatev prikrajšalo za možnost, da se poskušajo poplačati iz tega premoženja, hkrati je lahko zmanjšalo možnosti poplačila terjatev ostalih tožnikovih upnikov. Za takšno dajanje prednosti toženi stranki napram drugim tožnikovim upnikom ni podlage.

43.Ostale pritožbene navedbe strank, ki se nanašajo na postopek osebnega stečaja in njegove posledice, presegajo predmet odločanja v obravnavanem postopku. O njih (in o morebitnem plačilu terjatve tožene stranke do tožnika) se bo odločalo v morebitnem postopku osebnega stečaja nad pozneje najdenim premoženjem.

O odgovoru na pritožbo kot ofenzivnem pravnem sredstvu in predmetu nadaljnje presoje

44.Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo in obrazložilo, do kakšne odškodnine za premoženjsko škodo bi bil tožnik upravičen, če tega dela zahtevka ne bi zavrnilo iz razloga, ki ga je pritožbeno sodišče ocenilo za neutemeljenega.

45.Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da zaradi zavrnitve zahtevka za povrnitev premoženjske škode za izpodbijanje ugotovitev o obstoju in višini škode ni imela pravnega interesa. Vendar pa bi, potem ko je tožnik v pritožbi napadel razlog za zavrnitev zahtevka, morala računati, da bo pritožbeno sodišče njegovo pravno stališče sprejelo ter v odgovoru na pritožbo podati morebitne očitke zoper te ugotovitve. Dejstvo, da te možnosti ni izkoristila, ni ovira, da pritožbeno sodišče vsebinsko preizkusi tudi ta del sodbe, pri čemer se šteje, da tožena stranka dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje v tem delu ne izpodbija.⁸

O obdobju, za katerega tožniku pripada odškodnina za izgubljen zaslužek

46.V pritožbenem postopku ni sporno, da je bil tožnik zaradi neupravičene obsodbe in neutemeljenega pripora prikrajšan za zaslužek v obdobju od 16. 6. 2013 (ko bi mu po rednem teku stvari prenehala pogodba o zaposlitvi pri družbi B., d. o. o.) do 4. 2. 2015 (kar je en mesec po dnevu prenehanja neutemeljene okrnitve prostosti).

47.Sporno pa je, ali je tožnik poleg tega obdobja upravičen do nadomestila izgubljenega zaslužka tudi v obdobju od 1. 3. 2013 (28. 2. 2013 mu je prenehala zaposlitev pri družbi B., d. o. o.) do 16. 6. 2013; v obdobju od 5. 2. 2015 (ko se je izteklo enomesečno prilagoditveno obdobje po prenehanju neutemeljene omejitve prostosti) do 1. 7. 2015 (ko se je zaposlil pri družbi C., d. o. o.) ter v času zaposlitve pri družbi C., d. o. o. (1. 7. 2015 do 13. 4. 2016) in D. D., s. p. (od 15. 11. 2016 do decembra 2018).⁹

48.Pritožbeno sodišče pritrjuje tožniku, da mu sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo odškodnine za obdobje od 1. 3. 2013 do 16. 6. 2013. Tožnik po odreditvi hišnega pripora ni mogel izpolnjevati svojih obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi, glede na težo očitanih kaznivih dejanj ni bilo pričakovati, da se bo do izteka pogodbe o zaposlitvi to spremenilo. Tožnikova privolitev v sporazumno prenehanje delovnega razmerja je bila neposredna posledica odrejenega hišnega pripora. Dejstva, da ni čakal na ukrepe delodajalca,¹⁰ temveč je ravnal korektno in mu omogočil drugo zaposlitev (s tem pa ohranil možnost nadaljnjega sodelovanja z njim), ni mogoče šteti za privolitev v protipravno ravnanje tožene stranke in povzročeno škodo, prav tako s tem dejanjem ni bila prekinjena vzročna zveza med neutemeljeno okrnitvijo svobode in izgubo zaslužka. Nepomembno je, da je bil tožnik poškodovan in bi bil določeno obdobje v bolniškem staležu. Tožnik v prenehanje pogodbe o zaposlitvi ni privolil zaradi poškodb in začasne nezmožnosti za delo, temveč zaradi odrejenega hišnega pripora in dolgotrajne, vnaprej časovno nedoločljive nezmožnosti opravljanja dela. V nasprotju z navedbami v odgovoru na pritožbo tožnikova privolitev v prenehanje delovnega razmerja ne predstavlja nedopustne prevalitve obveznosti delodajalca na toženo stranko, temveč se skuša tožena stranka neupravičeno razbremeniti svoje odgovornosti. Po stališču, za katerega se zavzema in ki mu je sledilo sodišče prve stopnje, bi moral delodajalec v njeno korist izpolnjevati svoje obveznosti do delavca, kljub temu, da je sama delavcu neutemeljeno preprečila izpolnjevanje njegovih. Takšno pričakovanje je neutemeljeno in ne more uživati pravnega varstva.

49.Tožnik utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje upoštevalo prekratko obdobje za pridobitev nove zaposlitve po prenehanju neutemeljene omejitve prostosti. Ker tožnik ni mogel vnaprej vedeti, kdaj mu bo prenehal hišni pripor, hkrati pa je bil skoraj dve leti omejen v stikih z zunanjim okoljem in odsoten s trga dela, je čas enega meseca prekratek, da bi bilo od njega upravičeno pričakovati, da poišče novo zaposlitev ter uredi vse formalnosti v zvezi s sklenitvijo delovnega razmerja. Na drugi strani so neutemeljene navedbe tožnika, da je za to potreben čas šestih mesecev. Kot primerno prilagoditveno obdobje, v katerem bi se tožnik lahko zaposlil, pritožbeno sodišče ocenjuje čas treh mesecev.

50.Neutemeljene so tožnikove navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zahtevka za povrnitev razlike med prihodki, ki jih je pridobival pri družbi B., d. o. o., in prihodki, ki jih je pridobival pri družbi C., d. o. o., in D. D., s. p., prav tako so neutemeljeni vsebinski očitki zoper zavrnitev tega dela zahtevka. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje sodišču prve stopnje, da tožnik ni izkazal, da bi bilo prikrajšanje prihodkov v tem obdobju v vzročni zvezi z neutemeljenim priporom in neupravičeno obsodbo. V času zaposlitve pri družbi C., d. o. o., je hišni pripor že prenehal, hkrati pa kazenska obsodilna sodba še ni bila pravnomočna, medtem ko sam tek kazenskega postopka ne predstavlja protipravnega ravnanja. V času zaposlitve pri D. D., s. p., pa je bila obsodilna sodba za kaznivo dejanje poskusa uboja sicer pravnomočna, vendar je bila hkrati pravnomočna tudi obsodilna sodba za kaznivo dejanje nedovoljene proizvodnje in prometa orožja ali eksploziva, zaradi katere je tožnik prestajal šestmesečno zaporno kazen in zaradi nje izgubil predhodno zaposlitev.

51.Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik upravičen do odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki ga je utrpel v obdobju od 1. 3. 2013 do 4. 4. 2015.

O višini izgubljenega zaslužka in premoženjske škode

52.Tožnik ob sklicevanju na novejšo sodno prakso utemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da mu izgubljeni zaslužek pripada v bruto in ne v neto znesku. Obveznost obračuna in plačila davkov in prispevkov v trenutku sodnega odločanja o terjatvi iz odškodninskega razmerja še ne nastane in je o tem predvideno odločanje v posebnem davčno - upravnem postopku. Sodišče v pravdnem postopku tako z dajatvenim izrekom odloči le o obveznosti plačila odškodnine za izgubljeni zaslužek, ki mora biti po višini taka, da oškodovancu skladno z merilom popolne odškodnine omogoči uresničenje pravice do izenačevanja položaja z bruto plačo, za katero je bil zaradi škodnega dogodka prikrajšan.¹¹

53.Nobena od strank ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je izgubljeni mesečni zaslužek tožnika iz naslova plače znašal 875,82 EUR neto mesečno in iz naslova regresa 935,06 EUR neto letno. Niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbenem postopku ni sporno, da bruto znesek takšne mesečne plače znaša 1.244,43 EUR, bruto znesek takšnega letnega regresa pa 1.113,18 EUR.

54.Tožnik je bil v obdobju od 1. 3. 2013 do 31. 5. 2013 zaradi poškodb, ki jih je utrpel v dogodku 12. 2. 2013, nezmožen za delo in bi bil zato v bolniškem staležu.¹² Ker je šlo za poškodbo, ki ni povezana z delom, in odsotnost nad 90 dni, mu za to obdobje pripada 80 % povprečne bruto plače (tretja alineja drugega odstavka 31. člena Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju), torej 995,54 EUR mesečno skupaj 2.986,63 EUR (3 x 995,54 EUR).

55.Za obdobje od 1. 6. 2013 do 4. 4. 2015 je tožnik upravičen do povračila 1.244,43 EUR mesečno skupaj 27.543,38 EUR (22 x 1.244,43 EUR in 165,92 EUR).

56.Iz naslova izgubljenega regresa je tožnik upravičen do zneska 2.319,12 EUR (25 mesecev x 1.113,18 EUR/12 mesecev).

57.Bruto znesek izgubljenega zaslužka, ki je posledica neutemeljenega hišnega pripora in neupravičene obsodbe, in s tem premoženjska škoda, ki jo mora tožena stranka nadomestiti tožniku, tako znaša 32.849,13 EUR.

O zamudi in zamudnih obrestih

58.Sodišče prve stopnje je izdalo popravni sklep, s katerim je popravilo datum teka zamudnih obresti, tako da zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine tečejo namesto od 4. 10. 2020 od 4. 10. 2019. Popravni sklep je pravnomočen, zato pritožbeno sodišče ne odgovarja na navedbe strank, s katerimi sta grajali prvotno določen datum začetka teka zakonskih zamudnih obresti.

59.V zvezi z dodatnimi pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ZDOdv res določa obvezni predhodni postopek, vendar hkrati ureja vpliv tega postopka na posamezne splošne materialnopravne odločbe (primerjaj 31. člen ZDOdv). Med njimi ni določb o nastanku dolžniške zamude, ki jo je zato treba presojati po splošnih predpisih, konkretno 299. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Pravilna je tako ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka prišla v zamudo z dnem, ko je tožnik nanjo naslovil predpravdni zahtevek za plačilo odškodnine in da je dolžna skladno s tožbenim zahtevkom zakonske zamudne obresti plačati od poteka petnajstdnevnega roka od prejema zahtevka. Pritožbena opozorila tožene stranke, da je tožniku podala poravnalno ponudbo, tega ne spremenijo, saj tožnik ni bil dolžan sprejeti ponudbe, ki je bistveno odstopala od zneska nastale mu škode, tožena stranka pa tudi ne pojasni, zakaj nespornega dela odškodnine ni nemudoma izpolnila.

O stroških postopka

60.Zvišanje odškodnine vpliva na pravdni uspeh, ki je bil podlaga za odločitev o stroških postopka. Tožnik je vtoževal znesek 98.715,02 EUR in je uspel z zneskom 54.849,13 EUR, kar znaša 55 %. Tožena stranka mu je zato dolžna povrniti tak delež stroškov, medtem ko je tožnik toženi stranki dolžan povrniti 45 % njej nastalih stroškov.

Odločitev in stroški pritožbenega postopka

61.Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožniku poleg odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 22.000 EUR prisodilo še odškodnino za premoženjsko škodo v višini 32.849,13 EUR, skupaj 54.849,13 EUR, posledično pa spremenilo tudi odločitev o stroških pravdnega postopka (peta alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

62.O pritožbenih stroških je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi drugega odstavka 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP. Tožnik je s pritožbo uspel v deležu 43%, tožena stranka pa je s pritožbo propadla. V celoti gledano tožnikov uspeh v pritožbenem postopku znaša 70 %, uspeh tožene stranke pa 30 %.

63.Za potrebne stroške pritožbenega postopka na strani tožnika sodišče šteje: 1500 točk za sestavo pritožbe, 1500 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 40 točk za materialne stroške, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR in povečano za 22 % DDV znaša 2.225,28 EUR, skupaj s sodno takso za pritožbo v znesku 1.449 EUR pa 3.674,28 EUR.

64.Za potrebne stroške pritožbenega postopka na strani tožene stranke sodišče šteje: 1025 točk (kolikor je priglasila) za sestavo pritožbe, 1500 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 35,25 točk za materialne stroške, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,6 EUR znaša 1.536,15 EUR.

65.Glede na doseženi uspeh mora tožena stranka tožniku povrniti 2.572 EUR, tožnik pa toženi stranki 460,85 EUR stroškov pritožbenega postopka. Po medsebojnem pobotanju zneskov mora tožena stranka tožniku povrniti 2.111,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

-------------------------------

1V nasprotju s pritožbenimi navedbami je tožnik to skušal storiti (primerjaj prvo alinejo 2. točke obrazložitve sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II K 8336/2013 z dne 20. 1. 2015 in 15. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II K 8336/2013 z dne 15. 3. 2018), vendar neuspešno.

2Pravna stališča so povzeta po sodbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 83/2023 z dne 5. 6. 2024.

3Tudi odločbi, ki ju v pritožbi citira tožena stranka, ne dajeta podlage za drugačno razumevanje (II Ips 106/99 z dne 10. 11. 1999 in II Ips 382/95 z dne 27. 6. 1996).

4Primerjaj sodbo II Ips 83/2023 z dne 5. 6. 2024.

5Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-286/01 z dne 11. 12. 2003.

6Do takrat so minila skoraj štiri leta od prenehanja hišnega pripora, skoraj tri leta od pravnomočnosti neupravičene obsodilne sodbe in več kot dve leti od prenehanja prestajanja zaporne kazni. Tožnik za obdobje po tem datumu tudi ne navaja nikakršne premoženjske škode, ki bi bila v vzročni zvezi z neupravičeno obsodbo in neutemeljeno okrnitvijo svobode.

7Premoženje je bilo v pomenu ZFPPIPP pridobljeno že s pridobitvijo terjatve in ne šele z njenim plačilom.

8Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 34/2025 z dne 24. 9. 2025 in v njej navedene vire.

9O tem, da ni upravičen do izgubljenega zaslužka med šestmesečno omejitvijo prostosti, se je pritožbeno sodišče izreklo zgoraj.

10Primerjaj 53. člen Zakona o delovnih razmerjih.

11Primerjaj odločbi Vrhovnega sodišča RS II Ips 13/2023 z dne 6. 9. 2023 in II Ips 70/2023 z dne 13. 2. 2024.

12Primerjaj izvedensko mnenje izvedenca E. E., ki mu ni nasprotovala nobena stranka.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 2, 158 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 538, 542 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 14 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 10, 10/1, 10/1-2, 380, 383, 383/8, 383/8-1, 383/8-1(1), 383/8-2, 383/8-2(1), 389, 389/1, 399, 399/1 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 299 Zakon o državnem odvetništvu (2017) - ZDOdv - člen 31

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.