Jedro

Premoženjsko korist iz kaznivega dejanja goljufije lahko pridobi več oseb, saj so v zakonskem opisu kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 prejemniki protipravne premoženjske koristi določeni alternativno. Če storilec ravna z namenom, da z goljufijo pridobi premoženjsko korist tako sebi kot hkrati še komu drugemu, je pravilno, da se kot prejemnika premoženjske koristi opredelita tako storilec, kot druga oseba.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega D.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati 288,00 EUR sodne takse kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo III K 8969/2015 z dne 26. 1. 2017 obdolženega D.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo osem mesecev zapora, ki pa ne bo izrečena, če obdolženec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Hkrati mu je določilo tudi poseben pogoj, da v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe pravni naslednici oškodovanca J.K. plača 2.000,00 EUR. Izreklo mu je tudi stransko denarno kazen 50 dnevnih zneskov po 20,00 EUR (skupno 1.000,00 EUR), ki jo mora plačati v roku desetih mesecev od pravnomočnosti sodbe, in sicer v desetih mesečnih obrokih po 100,00 EUR. Če se denarna kazen ne bo dala niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka dva začeta dva dnevna zneska denarne kazni določilo en dan zapora. Obdolžencu je v plačilo naložilo še stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do izreka prvostopne sodbe znašajo 454,60 EUR, sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe, ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovanke. Obdolženec je pravni naslednici oškodovanca J.K. dolžan plačati 2.000,00 EUR, s presežkom priglašenega premoženjskopravnega zahtevka pa jo je sodišče napotilo na pravdo.

2. Zoper to sodbo se je pritožila zagovornica obdolženca zaradi kršitve 11. točke prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in zaradi drugih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

3. Zagovornica je v pritožbi v smislu prvega odstavka 445. člena ZKP predlagala, da se jo obvesti in vabi na sejo senata, vendar je senat ocenil, da navzočnost strank na seji senata ne bi bila koristna za razjasnitev stvari, zaradi česar pritožbeno sodišče predlogu zagovornice ni sledilo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je izrek obtožbe nesklepčen, nelogičen, nerazumljiv in v nasprotju s podatki v spisu, pa tudi sicer obrazložitev sodbe nima razlogov o vseh odločilnih pravnih dejstvih ter je v nasprotju s sama s seboj ter s podatki spisa. Nerazumljivost izreka in pomanjkljivost obrazložitve se po pritožbi kaže v tem, da niso konkretizirani zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, saj mora biti v opisu natančno navedeno, kaj je obdolženec lažno prikazoval oziroma zamolčal, s kakšnim namenom in s čim je oškodovanca zapeljal, kar ni navedeno in tudi ni obrazloženo.

6. Pritožbeno sodišče z navedenimi pritožbenimi izvajanji ne soglaša. Opis kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 je namreč povsem jasen in razumljiv ter vsebuje vse zakonske znake ter njihovo konkretizacijo. Iz njega je razvidno, da je obdolženec storil kaznivo dejanje zato, da bi sebi in hkrati tudi družbi G. d.o.o. pridobil protipravno premoženjsko korist, ko je z lažnivim prikazovanjem, da bo plačal stroške najema gradbenega odra, ki ga bo po končanih delih tudi vrnil, zapeljal D.K., da mu je ta v škodo svojega premoženja posodil gradbeni oder, katerega obdolženec nato ni vrnil, niti ni plačal stroškov najema, razen akontacije 200,00 EUR, zaradi česar si je na škodo D.K. pridobil premoženjsko korist najmanj 2.000,00 EUR. Zakonski znak goljufivega ravnanja - preslepitveni namen je v opisu kaznivega dejanja zadovoljivo konkretiziran, saj iz opisa izhaja, da je obdolženec oškodovancu D.K. lažnivo prikazoval, da mu bo plačal stroške najema gradbenega odra in ga bo po končanih delih vrnil, pri tem pa mu je izročil še 200,00 EUR akontancije, s čimer je prepričal oškodovanca, da mu je gradbeni oder izročil, vendar pri tem namena, da ga vrne, ni imel, niti da plača stroške najema. Sodišče prve stopnje je navedeno s prepričljivimi in tehtnimi razlogi tudi obrazložilo v točki 6 napadane sodbe, ko je pojasnilo, da je obdolženec svoje trditve, da bo oškodovancu gradbeni oder vrnil po končanih delih oziroma v 30 dneh ter za čas izposoje plačal stroške najema, podkrepil s podpisom potrdil z dne 18. 6. 2012 in 22. 6. 2012 in plačilom 200,00 EUR. V opisu je tako konkretiziran goljufivi namen obdolženca, ta pa je tudi ustrezno obrazložen, zaradi česar pritožbi, ki zatrjuje nasprotno, ni moč pritrditi.

7. Pritožba tudi nima prav, ko zatrjuje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče ni ugotavljalo oziroma se ni opredelilo do pomembnih pravnih vprašanj, kot npr. kakšna je bila vloga obdolženca kot predstavnika družbe Gratehnika d.o.o., kdo in na kak način je pridobil v obravnavanem primeru premoženjsko korist, prav tako pa naj bi bila obrazložitev sodbe v nasprotju sama s sabo in s podatki spisa.

8. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka ne obstajajo. Sodišče je v točki 6 napadene sodbe pojasnilo, da je obdolženec kaznivo dejanje storil kot fizična oseba. Ugotovilo je, da ni ravnal pri opravljanju gospodarske dejavnosti in da se je v svojem imenu zavezal, da bo za izposojo gradbenega odra plačeval najemnino oziroma da bo poskrbel, da bo gradbeni oder po končanih delih tudi vrnil. Pri tem je ustrezno pojasnilo, kdo je v obravnavanem primeru pridobil premoženjsko korist, kar je v točki 6 napadene sodbe tudi obrazložilo. Zapisalo je, da je obdolženec želel pridobiti premoženjsko korist sebi in družbi G. d.o.o. Premoženjsko korist iz kaznivega dejanja goljufije lahko pridobi več oseb, saj so v zakonskem opisu kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1 prejemniki protipravne premoženjske koristi določeni alternativno. Če storilec ravna z namenom, da z goljufijo pridobi premoženjsko korist tako sebi kot hkrati še komu drugemu, je pravilno, da se kot prejemnika premoženjske koristi opredelita tako storilec, kot druga oseba. Ker si je torej obdolženec oder izposodil v svojem imenu in ga nato izročil v uporabo gospodarski družbi, sta posledično premoženjsko korist pridobila tako obdolženec, kot tudi gospodarska družba. Obdolženec je bil namreč tisti, ki se je zavezal, da bo plačeval najemnino oziroma da bo oder vrnil, zaradi neplačil najemnine oziroma nevrnitve odra je v njegovi premoženjski sferi prišlo do s tem povezanih sprememb, gospodarska družba pa je gradbeni oder dejansko imela v posesti ter ga uporabljala, zaradi česar je bila tudi ona obogatena s kaznivim dejanjem. Napadena sodba torej ima razloge o odločilnih dejstvih, ki jih pritožba neutemeljeno pogreša. S preostalimi zgornjimi pritožbenimi izvajanji, s katerimi pritožba dodatno razlaga zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, pa pritožba graja pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Pritožbeno sodišče tudi ne ugotavlja, da bi bila podana v pritožbi zatrjevana kršitev določb postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Takšne kršitve so podane, če sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ne uporabi kakšne določbe ZKP ali jo uporabi nepravilno ali če na glavni obravnavi prekrši pravice obrambe, pa to vpliva ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbena izvajanja, da je sodišče kršilo dolžnost obdolžencu povedati, kaj je podlaga za obdolžitev in zahtevati od tožilstva, da opiše in obrazloži vsa dejstva, na katera opira svoj zahtevek, nimajo nobene podlage v podatkih kazenskega spisa oziroma jim le-ti nasprotujejo. V obtožnem predlogu, ki ga je obdolženec prejel dne 4. 2. 2016, je pojasnjeno, česa je obdolžen in kaj je podlaga za obdolžitev, prav tako so v njem opisana in obrazložena vsa dejstva, na katera tožilstvo opira svoj zahtevek. Obtožni predlog je bil obdolžencu predstavljen tudi na glavni obravnavi dne 24. 3. 2016, pri čemer je obdolženec na zapisnik izjavil, da je obtožbo razumel. Obdolženec je bil torej z dejstvi, o katerih govori pritožba, nedvomno seznanjen, zaradi česar so pritožbene navedbe brez podlage.

10. Prav tako ni podana v pritožbi zatrjevana kršitev pravice do obrambe, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je zavrnilo posamezne dokazne predloge obrambe za zaslišanje predstavnika družbe G. d.o.o. in zaslišanje priče J.K., saj naj bi po zatrjevanju v pritožbi ta dokaza bilo dolžno izvesti, prav tako je kršilo pravico do obrambe, ker ni ugodilo dokaznemu predlogu za postavitev drugega izvedenca grafološke stroke, saj se obdolženec z mnenjem izvedenca B.R. utemeljeno ne strinja.

11. Sodišče prve stopnje z zavrnitvijo navedenih dokaznih predlogov ni kršilo pravice obrambe. V obrazložitvi napadene sodbe (točka 3) je tehtno pojasnilo, zakaj je te dokazne predloge zavrnilo, pritožbeno sodišče pa z razlogi prvostopnega sodišča v celoti soglaša. Po pravilni presoji prvostopnega sodišča izvedba dokazov z zaslišanjem predlaganih prič ne bi v ničemer vplivala na presojo utemeljenosti obravnavane obtožbe, saj so bila dejstva, ki naj bi se ugotavljala s tema dokazoma, že ugotovljena z listinskimi dokazi v spisu, pisni in ustni izvid in mnenje sodnega izvedenca dr. B.R. pa sta tako popolna, strokovno utemeljena in jasno obrazložena, da za sodišče prve stopnje ni bilo prav nobenega dvoma o njuni pravilnosti, pri čemer je prvostopno sodišče ta dokazni predlog pravilno ocenilo kot poskus zavlačevanja kazenskega postopka. Sodišče prve stopnje je izvedbo predlaganih dokazov tudi utemeljeno zavrnilo, saj gre za takšne dokaze, ki očitno ne bi mogli biti uspešni, oziroma ne bi pripeljali do drugačne ugotovitve dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov. Zgolj nestrinjanje obrambe z ugotovitvami sodnega izvedenca, pa tudi ni razlog za postavitev novega izvedenca. Sodišče namreč glede na načelo proste presoje dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP) samo odloča, katere predlagane dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost ter ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. Če ugotovi, da predlagani dokaz ni materialnopravno relevanten dokaz v zvezi z obravnavnim kaznivim dejanjem ali da ni izkazana verjetnost, da bo s predlaganim dokazom moč ugotoviti ali izključiti obstoj dejstev ali okoliščin, pomembnih za razsojo, potem lahko izvedbo takšnega dokaza zavrne, ne da bi s tem kršilo pravico do obrambe. Sodišče namreč zavezuje načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka (15. člen ZKP) in tako sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč. Tako je postopalo tudi sodišče prve stopnje.

12. Izkazana tudi ni zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke prvega odstavka 372. člena ZKP, ki jo pritožba uveljavlja z navajanjem, da dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, ni kaznivo dejanje. V zvezi s tem smiselno zatrjuje, da naj bi v obravnavanem primeru šlo za kaznivo dejanje zatajitve oziroma kaznivo dejanje poslovne goljufije. Preko takšnih pritožbenih izvajanj namreč skuša pritožba uveljaviti pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri tem pa prezre, da je prvostopno sodišče v točki 6 napadene sodbe pojasnilo, zakaj v obravnavanem primeru ne gre za kaznivo dejanje zatajitve ali kaznivo dejanje poslovne goljufije in z razlogi prvostopne sodbe pritožbeno sodišče v celoti soglaša. 13. Po obrazloženem torej pritožba nima prav, ko uveljavlja pritožbene razloge, ki naj bi imeli za posledico kršitev določb 22., 23., 25. in 29. člena v zvezi s členom 15 Ustave Republike Slovenije.

14. Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov niti o pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje in da je zanj kriv. V obrazložitvi napadene sodbe je navedlo tehtne in prepričljive razloge, s katerimi je utemeljilo krivdni izrek in pritožbeno sodišče z njimi v celoti soglaša ter se na njih v izogib ponavljanju sklicuje, le še v zvezi s pritožbenimi navedbami zagovornice dodaja:

15. Bistvo pritožbe je v zatrjevanju, da ni dovolj dokazov, da je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, saj se sodišče prve stopnje opira na izpovedbe prič, ki niso bile prisotne ob sklepanju dogovora in jim tako okoliščine najema in kasnejšega odkupa gradbenega odra niso in ne morejo biti znane, pri tem pa ponavlja zagovor obdolženca, da je oder kasneje odkupil. Sodišče niti ni ugotavljalo, koga in na katero telefonsko številko so po smrti oškodovanca priče sploh klicale v zvezi z vrnitvijo odra in zakaj ni oškodovanec že v času življenja zahteval njegove vrnitve. Sodišče je okoliščino, da v spisu ni izvirnika potrdila, neutemeljeno in pristransko vzelo celo kot dokaz o krivdi, čeprav je jasno, da je original potrdila prejel prejemnik denarja. V spisu tudi ni popolnoma nobenega podatka o tem, da naj bi obdolženec že ob sklenitvi najemne pogodbe imel namen oder obdržati, ali da bi oškodovancu karkoli lažnega zatrjeval. 16. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče slediti. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni verjelo zagovoru obdolženca, da je gradbeni oder odkupil od pokojnega oškodovanca. Oporo za to ni imelo samo v izpovedbi priče J.K., ki je povedala, da je njen oče D.K. njej in ostalim domačim povedal, da si je obdolženec od njega sposodil gradbeni oder, ki ga ni vrnil oziroma zanj najemnine ni plačal, pri tem pa ga je sam z namenom, da bi dosegel vrnitev odra oziroma plačilo najemnine neuspešno iskal na gradbišču v D., temveč tudi v izpovedbi prič H.K. in D.K., ki sta potrdili izpoved priče J.K., da so po smrti oškodovanca skušali vzpostaviti stik z obdolžencem tako preko telefona kot tudi preko pozivov odvetnice, da oder vrne, vendar brez uspeha. Njihove izpovedbe so podprte tudi z listinsko dokumentacijo v spisu (priloge A3 do A6). Pri tem je sodišče prve stopnje v točki 5 napadene sodbe navedlo prepričljive in tehtne razloge, zakaj je sledilo izpovedbi priče J.K., pa čeprav ta ob sklepanju posla oziroma ob dogovoru o izposoji gradbenega odra ni bila prisotna. Hkrati je navedlo tehtne razloge tudi o tem, zakaj zagovoru obdolženca in priči P. Č., ki je njegov zagovor, da je obdolženec oder odkupil, potrdil, ne verjame. Pri tem se je oprlo na izvid in mnenje izvedenca grafološke stroke dr. B.R., ki je v izvedenskem mnenju s stopnjo gotovosti pojasnil, da je podpis na potrdilu, ki naj bi izkazoval izročitev kupnine, ponarejen. Sodišče prve stopnje je tako v zvezi z verodostojnostjo in neverodostojnostjo posameznih izpovedb, ob upoštevanju preostalih ugotovljenih okoliščin v predmetni zadevi in listinskih dokazov, podalo prepričljive razloge o tem, komu in zakaj verjame, pritožbeno sodišče pa takim zaključkom prvostopnega sodišča, s katerimi soglaša, nima ničesar dodati.

17. Po obrazloženem, in ker je sodišče prve stopnje v obrazložitvi napadene sodbe tehtno in prepričljivo obrazložilo tudi obstoj direktnega naklepa pri obdolžencu v smeri storitve kaznivega dejanja (točka 6), pri tem pa hkrati tudi s prepričljivi razlogi pojasnilo, da je obdolženec imel goljufivi namen že ob sklenitvi posla, se pokaže pritožba zagovornice obdolženca, vložena zoper prvostopni krivdni izrek, kot neutemeljena.

18. Pritožbeno sodišče je napadeno sodbo preizkusilo tudi v njeni odločbi o izrečeni kazenski sankciji, saj pritožba navaja, da mu sodišče posebnega pogoja ne bi smelo določiti, ker ni izkazano, kdo je dedič po oškodovancu, prav tako pa je tak preizkus tudi posledica v pritožbi uveljavljenih razlogov kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki po določbi 386. člena ZKP narekujeta uradni preizkus. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene pogojne obsodbe v korist obdolženca. Prvostopno sodišče mu je namreč ob pravilnem vrednotenju teže storjenega kaznivega dejanja, stopnje njegove krivde, okoliščin, v katerih je storil kaznivo dejanje in višine pridobljene premoženjske koristi, kakor tudi upoštevajoč njegovo dosedanjo nekaznovanost, izreklo po vrsti in višini primerno kazensko sankcijo, ki je zgolj opozorilne narave, hkrati pa mu je tudi utemeljeno izreklo stransko denarno kazen, saj je pravilno zaključilo, da je kaznivo dejanje storil iz koristoljubnosti (točka 7 napadene sodbe). Prvostopno sodišče je ravnalo pravilno tudi, ko mu je v izrečeni pogojni obsodbi določilo poseben pogoj, da pravni naslednici oškodovanca povrne del priglašenega premoženjskopravnega zahtevka v višini 2.000,00 EUR, saj gre za hčerko pokojnega oškodovanca in njegovo zakonito dedinjo. Drugačna pritožbena izvajanja s tem v zvezi so zato neutemeljena. Premoženjskopravni zahtevek lahko namreč priglasijo tudi pravni nasledniki oškodovanca, kolikor lahko slednji tak zahtevek uveljavljajo v pravdi po pravilih civilnega prava. Sodišče prve stopnje pri tem ni imelo razloga dvomiti, da je hčerka pokojnega oškodovanca priča J.K. upravičena uveljavljati tak zahtevek, saj je slednja v svoji izpovedi pojasnila, da je dedinja po očetu D.K. (točka 4 napadene sodbe). Vprašanje aktivne legitimacije za priglasitev premoženjskopravnega zahtevka tako ni sporna.

19. Iz navedenih razlogov, in ker pri uradnem preizkusu napadene sodbe (prvi odstavek 383. člena ZKP), ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče o pritožbi zagovornika odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

20. Izrek o plačilu sodne takse temelji na prvem odstavku 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP ter je posledica dejstva, da zagovornica s pritožbo ni uspela. Pritožbeno sodišče je sodno takso odmerilo po tarifni številki 7112 v zvezi s tarifno številko 71113 in 7122 Zakona o sodnih taksah.