Jedro

Predlog za obnovo postopka ni nepopoln v smislu 265. člena ZUP, če v njem niso verjetno izkazane okoliščine, na katere se predlog opira, ampak je nepopoln samo takrat, če ne omogoča preizkusa okoliščin, ki se presojajo po 1. odstavku 267. člena ZUP.

Izrek

I. Revizija se zavrne. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 7. 3. 2002, s katero je ta zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Kranj z dne 7. 1. 2002. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil zahtevo tožnika in A.A. za obnovo upravnega postopka, končanega z odločbo z dne 18. 5. 1983, z utemeljitvijo, da okoliščine iz 2. točke 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002), zaradi katerih je obnova postopka predlagana, niso verjetno izkazane.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje v izogib ponavljanju sklicuje na razloge v izpodbijani odločbi (drugi odstavek 67. člena ZUS) ter citira zakonsko podlago za odločitev. Ugotavlja, da tožnik v predlogu za obnovo postopka ni navedel ničesar, kar bi bilo pravno relevantno za odločanje o predlogu. Ta je nepopoln, v njem so le pavšalne navedbe, ki ne izkazujejo okoliščin, zaradi katerih se obnova lahko predlaga. V obnovi postopka se lahko upoštevajo le navedbe in dokazni predlogi v obsegu in glede na vsebino pravočasnega predloga za obnovo postopka. V postopku tega izrednega pravnega sredstva organ ni dolžan pozivati strank na dopolnitev predloga in predložitev dokazov, temveč odloča na podlagi vloženega predloga, zato ni mogoče v pritožbi ali celo tožbi dopolnjevati predloga za obnovo postopka. Sodišče prve stopnje zavrne tudi ostale tožbene ugovore, ki se nanašajo na kršitve procesnih določb ZUP.

3. Tožnik zoper izpodbijano sodbo vlaga pritožbo, sedaj revizijo, iz vseh pritožbenih razlogov po ZUS. Predlaga spremembo sodbe, podredno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje, zahteva pa tudi povračilo stroškov pritožbenega (sedaj revizijskega) postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Bistvena kršitev določb postopka je podana s tem, ker je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Nezakonito je stališče sodišča prve stopnje, da predloga za obnovo upravnega postopka ni mogoče dopolnjevati in da upravni organ ni dolžan pozivati stranke na dopolnitev predloga in predložitev dokazov. To dokazuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča (U 489/92-5, U 421/93-5, U 1418/93-7, U 491/93). Zato je napačno tudi stališče, da bi upravni organ ob uporabi 267. člena ZUP moral predlog za obnovo zavreči, ne pa zavrniti. Upravni organ prve stopnje je v celoti izvedel fazo predhodnega postopka, prav tako pa je izvedel tudi že predlagane dokaze, saj je zaslišal tožnika in vpogledal listine. Zato predloga za obnovo ni več mogoče zavreči ali zavrniti iz razloga, da okoliščine, na katere je predlog oprt, niso verjetno izkazane. S procesnega vidika bi bilo treba v takem primeru obnovo dovoliti in o stvari meritorno odločiti. Enako tudi Vrhovno sodišče v sodbi U 1379/95-4. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta s svojima odločitvama prekoračila pritožbo v škodo pritožnika, kar predstavlja kršitev načela prepovedi reformatio in peius. Tožena stranka in sodišče prve stopnje tudi nista obravnavala in rešila vseh pritožbenih navedb glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 339. člena ZPP oziroma tretjega odstavka 72. člena ZUS.

4. Tožnik je dne 12. 5. 2003 vložil tudi dopolnitev pritožbe.

5. Tožena stranka in Državno pravobranilstvo RS na pritožbo, sedaj revizijo, nista odgovorila.

6. Revizija ni utemeljena.

7. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS.-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 8. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbi prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 85. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V okviru teh določb je bil opravljen tudi revizijski preizkus.

9. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali so okoliščine, na katere se opira predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo z dne 18. 5. 1983, ki sta ga vložila tožnik in A.A., verjetno izkazane.

10. Tožnik je skupaj z A.A. vložil predlog za obnovo navedenega postopka na podlagi 2. točke 260. člena ZUP, po kateri se postopek, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče, izvedenca ali posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu. Stranka mora v predlogu za obnovo postopka (poleg podatkov, ki jih mora vsebovati vsaka vloga) verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog in okoliščine, da je predlog podan v zakonskem roku (265. člen ZUP). V obravnavanem primeru predlog za obnovo postopka ni nepopoln, saj kot vloga vsebuje vse, kar na podlagi določbe prvega odstavka 66. člena ZUP mora vsebovati, in se tudi lahko obravnava. Po presoji Vrhovnega sodišča predlog za obnovo postopka tudi ni nepopoln v smislu 265. člena ZUP, če v njem niso verjetno izkazane okoliščine, na katere opira predlog (in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku), ampak je nepopoln samo takrat, če ne omogoča preizkusa okoliščin, ki se presojajo po prvem odstavku 267. člena ZUP. Sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da je predlog za obnovo postopka nepopoln, saj je bil sposoben za obravnavanje. Če bi bil predlog za obnovo postopka nepopoln, bi ga bilo seveda treba dopolnjevati (kar pravilno ugotavlja tožnik in kar je tudi v skladu s sodno prakso Vrhovnega sodišča), vendar v obravnavanem primeru za to niso bili izpolnjeni pogoji. V obravnavanem primeru je tožnik v predlogu za obnovo postopka izkazoval in zatrjeval okoliščine, na katere je opiral predlog, vendar le-te po presoji Vrhovnega sodišča niso bile verjetno izkazane. Zato je pravilno stališče sodišča prve stopnje in tožene stranke, da bi upravni organ prve stopnje moral predlog za obnovo postopka zavreči na podlagi prvega odstavka 267. člena ZUP. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da sta tožena stranka in sodišče prve stopnje prekršila načelo prepovedi reformatio in peius, saj tožena stranka in sodišče prve stopnje nista spreminjala odločitve upravnega organa prve stopnje, ampak sta samo ugotovila, da je upravni organ prve stopnje napačno uporabil ZUP, tožeča stranka pa se zaradi te ugotovitve ni znašla v slabšem pravnem položaju.

11. Pravno nepomembno je, da je upravni organ prve stopnje pred svojo odločitvijo zaslišal tožnika, saj je bilo to zaslišanje namenjeno ugotavljanju pogojev iz prvega odstavka 267. člena ZUP (torej presojanju verjetne izkazanosti okoliščin, na katere se predlog opira) in ne presojanju okoliščin in dokazov iz tretjega odstavka 267. člena ZUP (ali so okoliščine oziroma dokazi taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve).

12. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru prvostopenjsko sodišče ni napravilo v reviziji zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker ni opravilo glavne obravnave. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče pri odločanju o pravnih sredstvih uporablja ZUS-1. Po določbi drugega odstavka 75. člena ZUS-1 v zvezi s 1. točko prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se opustitev oprave glavne obravnave pred prvostopnim sodiščem šteje za bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu le, če je bila ta opustitev v nasprotju z ZUS-1, pa je to vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. V 59. členu ZUS-1 pa je določeno, da sodišče lahko odloči brez glavne obravnave (sojenje na seji), če dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med tožnikom in tožencem ni sporno. Ne glede na to pa lahko odloči brez glavne obravnave tudi v primerih iz drugega odstavka 59. člena ZUS-1, med drugim tudi, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno z ZUS-1 sodišče ne more upoštevati (52. člen ZUS-1), ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev (2. alineja drugega odstavka 59. člena). V obravnavanem primeru gre le za pravno presojo izpolnjevanja zakonskih pogojev za dovolitev obnove kot izrednega pravnega sredstva, upoštevaje okoliščine in dokaze, ki jih je tožnik navajal in zatrjeval v predlogu za obnovo postopka, zato glede na določbe druge alineje drugega odstavka 59. člena in drugega odstavka 75. člena ZUS-1 po presoji Vrhovnega sodišča prvostopno sodišče s tem, ko ni opravilo glavne obravnave, ni bistveno kršilo pravil postopka v upravnem sporu. Do enake odločitve pa pripelje tudi uporaba četrtega odstavka 72. člena ZUS, ki je veljal v času odločanja sodišča prve stopnje, po katerem je bistvena kršitev pravil postopka zaradi neopravljene glavne obravnave podana le takrat, kadar je to vplivalo oziroma bi moralo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, kar pa v tem primeru ni.

13. Tožnik je vložil pritožbo (ki se sedaj obravnava kot revizija) pravočasno, ne pa tudi dopolnitev pritožbe (ki se sedaj obravnava kot dopolnitev revizije). Zakonsko sicer ni izrecno določeno, kako ravnati z dopolnitvami, ki so vložene po izteku roka za vložitev vloge. Glede na 89. člen ZUS-1 se prepozna revizija zavrže. Do enake pravne posledice je pripeljala tudi prepozna vložitev pritožbe po ZUS (prvi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 16. členom ZUS). Z 89. členom ZUS-1 je zakonodajalec izrazil svojo voljo, da po preteku roka ugasne pravica za vložitev revizije kot pravnega sredstva. Ker ta velja za pravno sredstvo kot takšno, mora do enake posledice voditi tudi njena dopolnitev, če je vložena po preteku roka. Vrhovno sodišče RS dopolnitve vloge ni zavrglo, saj ne gre za samostojno novo vlogo, temveč zgolj za dopolnitev že prej vložene vloge. Ker pa je po preteku roka pravica do vložitve revizije ugasnila, je Vrhovno sodišče ni upoštevalo in njenih razlogov ni presojalo.

14. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).

15. Ker tožnik s pravnim sredstvom ni uspel, sam trpi svoje stroške tega revizijskega postopka (165. člen v zvezi s 155. členom ZPP).