Jedro

Pri tožniku v času izdaje dokončne odločbe tožene stranke ni obstajalo takšno zdravstveno stanje, ki bi imelo za posledico, da bi se pri njem ugotovila invalidnost I. kategorije, kakor je ta določena v 1. alinei 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 19. 10. 2010 in št. ... z dne 16. 5. 2011 in se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti ter mu toženec povrne stroške pritožbenega in sodnega postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da bi sodišče moralo ugoditi dokaznemu predlogu in glede na podano mnenje ortopeda angažirati drugega izvedenca ustrezne stroke ter pri tem izvedenca ortopeda pozvati k opredelitvi o tem, v kateri okvir po njegovem sodijo tožnikove težave, ki so in nedvomno obstajajo. Prav tako bi se moral izvedenec ortoped opredeliti do tega, ali je glede na vse težave, s katerimi se ubada tožnik in ki spadajo v njegovo področje, zmožen opravljati delo z omejitvami, ki jih je navedla tožena stranka v mnenju invalidske komisije druge stopnje, glede na to, da se izvedenec s tem mnenjem strinja. Sodišče bi izvedenca ortopeda moralo pozvati k dopolnitvi mnenja v tem delu, saj je tako ostalo neodgovorjeno na bistveno vprašanje tožnikove zmožnosti za delo. Prav tako ni jasno, katero delo je izvedenec upošteval kot delo, ki ga tožnik glede na njegovo mnenje lahko opravlja po štiri ure na dan z omejitvami, pri čemer pa je nedvomno bistveno, ali takšno delo znotraj tožnikove poklicne kvalifikacije sploh obstaja. Tudi ob upoštevanju že izvedenih dokazov, ni mogoče pritrditi stališču sodišča, da je pri tožniku podana še kakršnakoli zmožnost organiziranega pridobitnega dela, sploh upoštevaje njegovo poklicno kvalifikacijo. Ne strinja se z zaključki sodišča prve stopnje, da na njegovo drugačno odločitev ne more vplivati dejstvo, da takega dela, kot izhaja iz odločb tožene stranke, v mizarski delavnici ni, saj da ne gre za ocenjevanje, ali je delo v mizarski delavnici na razpolago, ker je ugotovljeno, da tožnik za delo, ki ga je opravljal, ni zmožen, drugo delo pa mu je dolžan zagotoviti delodajalec. Dejstvo je, da tožnik ni zmožen opravljati dela, za katerega je usposobljen, saj ne zmore prenašati več nobenih bremen, prav tako ne more ničesar dvigovati, biti dlje časa v prisilni drži, saj mu težave in bolečine povzroča že vožnja z avtomobilom. Pri sedenju, ležanju, ob manjši fizični aktivnosti pa so bolečine še intenzivnejše, sploh pa bolečine nikoli ne ponehajo in so ves čas prisotne. Sodišče sicer navaja, da med medicinsko dokumentacijo, podanimi mnenji invalidskih komisij in izvedenskim mnenjem ni razhajanj, vendar tožnik meni, da ugotovitve niso realen pokazatelj, sploh ker ni jasno, ali je bila v okviru ugotavljanja njegove delovne zmožnosti uporabljena in upoštevana vsa medicinska dokumentacija. Ni se tudi mogoče strinjati s stališčem, da tožnikovi izvidi narekujejo le fizične in časovne razbremenitve, ki naj bi jih podali zdravniki, ki obravnavajo tožnikove vodilne zdravstvene težave. Iz izvidov je mogoče kvečjemu zaključiti nasprotno, še posebej ob upoštevanju dejstva, da gre za prepletanje večih področij in da je pri tožniku podana ob vseh fizičnih omejitvah, tudi omejitev, ki jo je izrecno postavil izvedenec psihiater in ki se nanaša na tožnikovo jemanje zdravil. Izvedenec je s tem v zvezi navedel, da ima jemanje takšnih zdravil neugoden vpliv na delo in utegne povečati nevarnost za nezgodo pri delu na delovnem mestu, kjer obstaja večje tveganje za nezgodo. Dejstvo je namreč, da tožnikovega dela tudi ni mogoče opravljati brez uporabe delovnih sredstev in strojev, zaradi katerih je nedvomno vseskozi prisotna povečana nevarnost nezgode pri delu in je tako ob upoštevanju izvedeniškega mnenja dejansko vprašljivo, katera dela so za tožnika še primerna. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev.

Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 16. 5. 2011 v zvezi s prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 19. 10. 2010, sporno pa je, ali so pri tožniku izpolnjeni pogoji za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). Ta v 60. členu določa, da je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma za poklicno napredovanje. Glede na prvo alinejo drugega odstavka citirane določbe se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti.

Takšnega stanja pri tožniku sodišče prve stopnje tudi po dodatno izvedenih dokazih, ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje je vprašanje, ali je pri tožniku prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in do I. kategorije invalidnosti razčiščevalo še s pridobitvijo izvedenskega mnenja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. v B. Ta je bila v sestavi specialista ortopeda in specialista psihiatra mnenja, da pri tožniku ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, je pa delovna zmožnost zmanjšana. Specialist ortoped je ocenil, da je za tožnika ustrezna III. kategorija invalidnosti s krajšim delovnim časom, enakega mnenja pa je bil tudi specialist psihiater, ki je zaslišan pojasnil, da je vpliv zdravil, ki jih jemlje tožnik, upošteval v mnenju, da ni zmožen za delo na delovnem mestu, kjer obstaja povečano vplivanje na nezgodo pri delu.

Gre za mnenje, ki je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z medicinsko dokumentacijo oziroma tako kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, med mnenjem in medicinsko dokumentacijo ni nobenih razhajanj. Pri tožniku se vodilne zdravstvene težave nanašajo na gibalni sistem in revmatoidni artritis in psihično stanje. V izvidu z dne 24. 5. 2010 je ortoped menil, da so pri tožniku potrebne razbremenitve in predlagal, da se izogiba vseh fizičnih del, ki zahtevajo daljšo prisilno držo v položaju predklona in dvigovanja bremen iz predklona. Enako je omejitve pri delu in sicer, da ne bi potiskal ali dvigoval bremen, težjih od 15 kg in delo v skrajšanem delovnem času v izvidu dne 24. 2. 2010 predlagal specialist internist, ki tožnika zdravi zaradi revmatoidnega artritisa. Tudi iz izvida psihiatra ne izhaja, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo, ampak meni, da je za oceno tožnikove delazmožnosti ključnega pomena mnenje ortopeda.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo izvedbo dodatnih dokazov. Dejansko stanje je popolno in pravilno ugotovljeno in nobeno relevantno vprašanje ni ostalo nerazčiščeno. V mnenju Komisije za fakulteta izvedenska mnenja pri fakulteti A. v B. tudi ni bilo nobenih nasprotij ali pomanjkljivosti, da bi obstajal dvom v pravilnost podanega mnenja in razlog za postavitev drugega izvedenca (254. člen ZPP). Nasprotno, mnenje izvedenskega organa je bilo pri obeh specialistih enotno in skladno, ne samo z medicinsko dokumentacijo, ampak tudi v predsodnem postopku podanimi mnenji invalidskih komisij.

Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, dejstvo, da za tožnika ni ustreznega delovnega mesta že glede na definicijo invalidnosti, določeno v 60. členu ZPIZ-1, ne more biti razlog za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti. Razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti je pogojeno edino z zdravstvenimi razlogi, to je takšnimi zdravstvenimi razlogi, zaradi katerih je pri zavarovancu prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in nima več preostale delovne zmožnosti. V tožnikovem primeru pa je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov ugotovilo, da ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti in da še ima preostalo delovno zmožnost in pri tem upoštevalo, kakšne omejitve so pri delu potrebne, glede na tožnikova obolenja in ugotovitve posameznih specialistov. Takšna splošna ocena delazmožnosti je povsem ustrezna in predstavlja podlago za pričetek dela na konkretnem delovnem mestu. Ni pa potrebno ugotavljati delovne zmožnosti za konkretno delo, še zlasti, če konkretno delo, na katerem bo zavarovanec pričel po nastanku invalidnosti delati, ni navedeno. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, da je tožnik glede na takšno oceno, zmožen za vsa druga dela z omejitvami, ki jih kot lesarski tehnik lahko opravlja v svojem poklicu.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obenem je na podlagi 154. člena v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.