Jedro

Ker policista nista imela vnaprej določene naloge, da tajno opazujeta in sledita obsojencu zaradi odkritja kaznivega dejanja, temveč sta med izvajanjem opravil, za katere sta pooblaščena, zaznala, da gre za sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in sta bila zato dolžna ukrepati tako, kot zapovedujejo tudi določbe 1. in 2. odstavka 148. člena ZKP, njunega večurnega opazovanja obsojenca ni mogoče opredeliti kot posebni ukrep tajnega opazovanja in sledenja v smislu določbe 1. alinee 1. odstavka 49. člena ZPol. Policista sta v žepu obsojenčeve usnjene jakne našla osebno izkaznico tretje osebe, ker pa jima je obsojenec jakno sam izročil, je sodišče pravilno presodilo, da s tem nista opravljala osebne preiskave, ki bi zahtevala predhodno pridobitev odredbe za tako preiskavo.

Ker se je priča odselila v Nemčijo, kjer se nahaja na neznanem naslovu, ki ga z opravljenimi poizvedbami ni bilo mogoče ugotoviti, je to sodišču omogočilo zaključek, da navedene priče ni mogoče najti in je zato imelo zakonito podlago, da na glavni obravnavi prebere njeno izpovedbo brez soglasja strank (1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP).

Postopanje v nasprotju z določbami 340. člena ZKP lahko predstavlja le bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, pri čemer je dolžan vložnik zahteve za varstvo zakonitosti utemeljiti, kako je uveljavljana kršitev vplivala na zakonitost sodbe.

Izrek sodbe je nerazumljiv, če dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, niso jasni in razumljivi ali če zaradi neskladnih navedb ni mogoče razbrati dejanskega temelja sodbe.

Tožilec lahko spremeni obtožbo v mejah kaznivega dejanja iste vrste, kot je bilo navedeno oziroma opisano v prvotni pravnomočni obtožnici. Med prvotnim opisom dejanja in opisom dejanja v spremenjeni obtožnici mora obstajati istovetnost v pogledu istega obdolženca in istega historičnega dogodka. Ne gre pa za spremembo obtožnice, če tožilec samo popravi ali dopolni posamezne navedbe v njenem izreku, katere bistveno ne menjajo stanje, ki je v njej opisano.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru sta bila obsojena S.K. in I.B. spoznana za kriva kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena v zvezi s 25. členom KZ. Po določbah 50. člena KZ sta jima bili izrečeni pogojni obsodbi, v njiju pa določeni vsakemu kazni po 9 mesecev zapora s preizkusnima dobama 2 let. Odločeno je bilo, da se v primeru preklica pogojne obsodbe obs. S.K. v izrečeno kazen všteje čas pridržanja od 04.06.1999 od 03.50. ure do 05.06.1999 do 14.28. ure, obs. I.B. pa pripor od 04.06.1999 od 03.50. ure dalje. Oba obsojenca sta bila po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oproščena povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena ZKP, naloženo pa jima je bilo plačilo povprečnine v zneskih po 50.000 SIT vsakemu. Višje sodišče v Kopru je s sodbo z dne 10.09.2003 zavrnilo pritožbo zagovornika obs. S.K. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obsojenca oprostilo povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

Zagovornik obs. S.K., odvetnik B.G. iz S., je dne 10.10.2003 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in kršitve 22. ter 29. člena Ustave Republike Slovenije. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopnemu sodišču. Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil zagovornik obs. S.K., zavrne kot neutemeljeno. Ni mogoče pritrditi obdolženčevemu zagovorniku, da policija ni ravnala v skladu s pravili za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve in da je šlo za nedovoljeno opazovanje. Obe sodišči sta ugotovili, da je šlo za ravnanje policistov, ki je bilo opravljeno v skladu z zakonom, to velja tudi za preiskavo predmetov, ki je bila opravljena v zvezi s storjenim kaznivim dejanjem. Sodišče je glede na zbrane podatke ravnalo pravilno, ko ni zaslišalo priče M.D.Č. in je njeno izpovedbo prebralo, saj so zaključki sodišča, da gre za nedosegljivo osebo, pravilni. Državna tožilka je pred zaključkom glavne obravnave spremenila opis dejanja tako, da je dejanje opisala nekoliko drugače, vendar ne tako, da bi bilo to v škodo obdolžencev, saj je že obtožba, ki je bila vložena 26.07.1999, v opisu dejanj vsebovala okoliščino, da so bili prepeljani štirje državljani ZR Jugoslavije, ki so bili tudi poimensko navedeni.

Spremenjeni opis dejanja je le jasnejši, ne pa za obdolženca strožji, zato pomisleki v dovoljenost take spremembe opisa dejanja v obtožbi niso utemeljeni.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev naj bi bila podana, ker je sodišče oprlo obsodilno sodbo na dokaze, pridobljene ob osebnem pregledu soobs. I.B., ki je bil opravljen brez pisne odredbe preiskovalnega sodnika. Po trditvi zahteve gre za isti kršitvi tudi v primerih, ki zadevata večurno opazovanje obsojenčevega vozila s strani policistov in branje zapisnika priče M.Č. na glavni obravnavi. Zahteva namreč meni, da je mogoče ravnanje policistov opredeliti le kot tajno opazovanje, za katerega nista imela ustreznega dovoljenja. Sodišče ni v skladu z določbami 340. člena ZKP na glavno obravnavo povabilo M.Č. in zato izpodbijane sodbe ne bi smelo opreti na njeno pričevanje.

Sodišče je na podlagi dejanskih ugotovitev, ki jih je, kot je zlasti razvidno iz obrazložitve prvostopne sodbe, oprlo med drugim tudi na zagovor obs. I.B., zapisnike o zasegu predmetov ter izpovedbe policistov D.F. in B.U., presodilo, da je opazovanje in patruljiranje policistov potekalo v skladu z določbami Pravil za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve (142., 143., 144. in 146. člen) in da njunega postopanja ni mogoče opredeliti kot tajno opazovanje in sledenje v smislu določb 1. alinee 1. odstavka 49. člena Zakona o policiji (Ur. l. RS, št. 49/98, 66/98, 93/2001 in 52/2002). Zahteva, ki trdi, da sta policista več ur opazovala obsojenčev osebni avtomobil in se na podlagi takega opazovanja, ki nima podlage v zakonu, dokopala do določenih ugotovitev, izhaja iz drugačne dejanske podlage in njene ocene, kot je to storila pravnomočna sodba. Ob ugotovljenem postopanju obeh policistov je namreč sodišče sprejelo pravilno razlago navedenih pravil in pri tem opozorilo tudi na razliko med njimi ter posebnim ukrepom tajnega opazovanja in sledenja z uporabo tehničnih sredstev za dokumentiranje. Policista namreč nista imela v naprej določene naloge, da tajno opazujeta in sledita obsojencu zaradi odkritja kaznivega dejanja, temveč sta med izvajanjem navedenih opravil, za katera sta pooblaščena, zaznala, da gre za sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in sta zato bila dolžna ukrepati tako, kot jima zapovedujejo tudi določbe prvega in drugega odstavka 148. člena ZKP. Zato nasprotnemu stališču zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče slediti.

Sodišče je ugotovilo, da sta policista pregledala prtljago potnikov v avtomobilu in v žepu usnjene jakne I.B. našla osebno izkaznico na ime M.D.Č. Pri tem se je oprlo na zapisnik o zasegu predmetov (listovna št. 24), na zagovor obs. I.B. (listovna št. 461) ter na izpovedbo priče D.F. (listovna št. 464). Sodišče je zaključilo, da sta policista ob zaustavitvi vozila obs. S.K. ob 03.40. uri dne 04.06.1999 v okviru nalog, ki sta jih opravljala, imela pooblastilo za ugotavljanje identitete potnikov in za pregled prtljage ter glede na navedene dokaze, iz katerih sledi, da so jima potniki sami izročili prtljago, obs. B. tudi usnjeno jakno, pravilno presodilo, da nista opravljala niti preiskave skritih prostorov osebnega avtomobila obs. S.K. niti osebne preiskave obs. I.B. Takšen položaj od njiju ni zahteval predhodne pridobitve odredbe o preiskavi avtomobila in osebne preiskave obs. B. Po obrazloženem je sodišče smelo opreti sodbo na dokaze, pridobljene na tak način in zato ni bistveno kršilo določbe 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po določbi 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP se smejo po odločbi senata zapisniki o izpovedbah prič prebrati, če so umrle, duševno zbolele ali jih ni mogoče najti ali če zaradi starosti, bolezni ali iz drugih tehtnih razlogov ne morejo priti ali zelo težko pridejo k sodišču ali če prebivajo v tujini in na glavno obravnavo ne pridejo, kljub temu da so bile nanjo pravilno vabljene. Sodišče je, kot je razvidno iz razlogov prvostopne sodbe ugotovilo, da se je priča M.D.Č.č odselila v Nemčijo, kjer se nahaja na neznanem naslovu. Le tega z opravljenimi poizvedbami ni bilo mogoče ugotoviti. Slednje je sodišču omogočilo zaključek, da navedene priče ni moglo najti ter je zato imelo zakonito podlago, da na glavni obravnavi prebere njeno izpovedbo brez soglasja strank in zato ni kršilo določbe 1. točke 1. odstavka 340. člena ZKP. Tudi sicer ni utemeljeno naziranje zahteve za varstvo zakonitosti, da naj bi v takem primeru šlo za bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Ta kršitev je podana takrat, kadar sodišče opre sodbo na dokaze, ki so bili pridobljeni s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaze, na katere se po določbah Zakona o kazenskem postopku sodba ne more opirati, ali na dokaze, ki so bili pridobljeni na podlagi takega nedovoljenega dokaza. Gre za dokazne prepovedi, ki so izrecno določene v navedenem zakonu.

Postopanje v nasprotju z določbami 340. člena ZKP lahko predstavlja le bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP, pri čemer je dolžan vložnik zahteve utemeljiti, kako je uveljavljana kršitev vplivala na zakonitost sodbe.

Zahteva tudi ocenjuje, da je izrek pravnomočne sodbe nerazumljiv, in s tem uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstava 371. člena ZKP. Izrek sodbe je nerazumljiv, če dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja, niso jasni in razumljivi ali če zaradi neskladnih navedb ni mogoče razbrati dejanskega temelja sodbe. Izrek napadene sodbe vsebuje povsem jasno in razumljivo navedbo dejstev in okoliščin, ki so znaki kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ. Ne glede na nedoslednost pri opisu dogovora o razdelitvi vlog pri izvršitvi kaznivega dejanja med obsojencema in A.K., na katerega opozarja zahteva, je v nadaljevanju, v katerem je konkretizirano ravnanje vsakega posebej, povsem razumljivo navedeno, da je I.B. državljane ZRJ ilegalno mimo mejnega prehoda pripeljal v Republiko Italijo. Izrek sodbe potemtakem ni nerazumljiv in tudi ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Ker vsebuje izrek navedbo vseh zakonskih znakov obravnavanega kaznivega dejanja, je tudi neutemeljena trditev, da dejanje, kot je opisano, ni kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP).

Vložnik zahteve trdi, da je na zadnji glavni obravnavi državna tožilka spremenila obtožnico v škodo obsojencu. V prvotni obtožnici jima je bilo očitano, da sta ilegalno iz Republike Slovenije v Republiko Italijo prepeljala le M.D.Č. in njena otroka, v dne 15.10.1999 spremenjeni obtožnici pa, da sta prepeljala še A.A. in H.A.. Nakazuje, da je takšna sprememba obtožnice v nasprotju s 1. odstavkom 344. člena ZKP, ker državna tožilka na glavni obravnavi zanjo ni navedla razlogov, obramba pa ji je nasprotovala in zato je obsojenec v zvezi s spremenjenim očitkom bil onemogočen, da bi navajal dokaze, ki bi lahko ovrgli zatrjevane dokaze (če bi obstajali) državnega tožilca. V sled tega je kršena obsojenčeva pravica obrambe in načelo enakosti strank v postopku.

Spremembo obtožbe urejajo določbe 344. člena ZKP. V 1. odstavku je določeno, da sme tožilec, če med glavno obravnavo spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, na glavni obravnavi ustno spremeniti obtožnico, sme pa tudi predlagati, naj se glavna obravnava prekine, da pripravi obtožnico. Ta določba omogoča tožilcu, da v primerih, ko se je po njegovi presoji spremenilo dejansko stanje med glavno obravnavo na podlagi izvedenih dokazov, spremeni obtožbo in jo prilagodi novemu dejanskemu stanju. To pomeni, da lahko tožilec spremeni obtožbo v mejah kaznivega dejanja iste vrste, kot je bilo navedeno oziroma opisano v prvotni pravnomočni obtožnici. Med prvotnim opisom dejanja in opisom dejanja v spremenjeni obtožnici mora obstajati istovetnost v pogledu istega obdolženca in istega historičnega dogodka. O spremembi obtožnice ni mogoče govoriti, če tožilec samo popravi ali dopolni posamezne navedbe v njenem izreku, katere bistveno ne menjajo stanje, ki je v njej opisano. Glede vsake spremembe obtožbe se ima obtoženec pravico izjaviti ter mu je treba omogočiti uresničevanje njegove pravice obrambe. Slednje ne izhaja le iz splošnih postopkovnih načel, temveč tudi iz določb 2. in 3. odstavka 344. člena ZKP, po katerih sme sodišče za pripravo obrambe prekiniti glavno obravnavo, v primeru, ko prekine glavno obravnavo zaradi priprave nove obtožnice, pa je dolžno obtožencu vročiti njen izvod.

V tej zadevi je državna tožilka na glavni obravnavi dne 15.10.1999 spremenila obtožnico tako, da je v opisu kaznivega dejanja navedla, da sta se obsojenca skupno z A.K. dogovorila, da bosta ilegalno čez mejo spravila 4 državljane ZRJ, in to M.D.Č., A.Č., A.A. in H.A. Opis kaznivega dejanja, ki ga je vsebovala obtožnica z dne 26.07.1999, je v tem delu navajal, da je šlo za dogovor, po katerem bodo obtoženci ilegalno preko meje iz Republike Slovenije v Republiko Italijo prepeljali državljanko ZRJ M.D.Č. in njenega otroka, v nadaljevanju pa je bilo opisano, da je obs. S.K. v L. dne 03.06.1999 organiziral do sedaj še neugotovljenega voznika, ki je ob 21.30. uri prevzel v osebni avtomobil neugotovljenih registrskih številk M.Č.D. in njenega otroka, pri čemer je bilo tudi omenjeno, da sta bila v osebnem avtomobilu še dva državljana ZRJ, in sicer A.A. in H.A. Iz opisa, ki temu sledi, je razvidno, da je obs. I.B. vse navedene štiri državljane ZRJ peš ilegalno spravil mimo mejnega prehoda v Republiko Italijo, kjer so jih prijeli italijanski varnostni organi. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti, da gre v obravnavanem primeru za takšno spremembo obtožbe, s katero bi bilo bistveno poseženo v samo naravo kaznivega dejanja. Ne gre za drug historični dogodek in tudi ne za kaznivo dejanje druge vrste. Šele takšen položaj bi od tožilca in sodišča zahteval drugačno postopanje. Tožilec samostojno odloča o tem, kdaj se je spremenilo dejansko stanje na glavni obravnavi tako, da po njegovi presoji zahteva spremembo obtožnice. Sodišče, ki je pri izrekanju sodbe vezano na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici, presoja le, ali je tožilec presegel nakazane okvire.

Kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 15.10.1999 (listovna. št. 510), sta oba obtoženca oziroma obsojenca izjavila, da sta spremembo obtožbe razumela, zagovornika pa da dodatnega roka za pripravo obrambe ne potrebujeta. Zagovornik obs. S.K. je glede spremembe obtožbe tudi obrazložil svoje stališče. S spremembo obtožnice se ob takem postopanju sodišča ni poslabšal obsojenčev procesni položaj, tudi ne njegove pravice obrambe. Obsojenec je bil seznanjen o vseh dejanskih in pravnih okoliščinah spremenjene obtožbe, prav tako ni bil omejen v pravici, da zahteva primeren čas za pripravo obrambe. Zato uveljavljane procesne kršitve, ki jih povezuje zahteva s kršitvijo ustavnih pravic do obrambe in enakosti strank v postopku, niso podane.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. S.K. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.