Jedro

Pri tožnici je podano dejansko stanje kakor je opredeljeno v 2. odstavku 139. člena ZPIZ-1, ko tožnica za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb potrebuje pomoč in postrežbo. Pri tožnici ne gre za nujno pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, saj je ugotovljeno, da se tožnica lahko sama hrani. Zato tožničin tožbeni zahtevek, da se ji prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da se odpravita odločbi toženke št. ... z dne 4. 12. 2012 in št. ... z dne 17. 8. 2012 in se tožnici prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnica in v pritožbi navaja, da dejansko stanje s strani sodišča prve stopnje ni pravilno ugotovljeno in v posledici tega je tudi napačno uporabljeno materialno pravo. Bergel in hodulc ne more več uporabljati, ker se nanje ne more upirati zaradi močnih bolečin in zatečenih zapestij ter potrganih vezi v rami. Ugotovljeno dejansko stanje je staro 5 ali celo 10 let, pri njej pa se zdravstveno stanje poslabšuje. Za lajšanje bolečin bi morala imeti različne terapije, zadnjo terapijo pa je imela leta 2003 v A.. Na ambulantne terapije ne more, saj je to zanjo prenaporno. Skuter uporablja samo za najnujnejše opravke, za kontrole do Poliklinike in Kliničnega centra, da se prevaža tudi po dolgih hodnikih. Poleg težav z zapestji prestaja hude bolečine še v kolenu, rami, ima boleč trd vrat, glavo obrača s težavo, ima bolečine v kolkih, za lajšanje bolečin uporablja različna mazila in pomirjevala. Ker si ne more sama nič pomagati, ji pomaga pomočnica, prave muke doživlja zjutraj, da z njeno pomočjo prileze do kopalnice. Ta ji pomaga pri umivanju, kopanju in osebni negi. Sama si lahko umije obraz "po mačje", ker z rokami ne more doseči do ušes ali za ušesi. Ko leži je še znosno, vendar ne brez bolečin. Plenic ne uporablja. Pri hranjenju mora biti hrana čimbolj drobno pripravljena, uživa jo tako, da glavo čimbolj približa krožniku, tako da so potrebni s prsti majhni gibi, brez gibanja v zapestju. Torej lahko še sama je ob pripravi tuje pomoči, ne more pa si sama nič narediti in za vse rabi tujo pomoč, kar jo veliko stanje. Ob starosti 83 let je težak srčni bolnik in povečanega dodatka ne bo uživala celo večnost. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po tako opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 4. 12. 2012, s katero je toženka zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo OE B., z dne 17. 8. 2012, s katero je bilo odločeno, da se zahteva za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku zavrne. Odločitev toženke je temeljila na izvedenskem mnenju invalidske komisije z dne 30. 7. 2012, po katerem je pri tožnici še nadalje potrebna pomoč in postrežba drugega pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb od 11. 12. 1991 dalje.

Sodišče prve stopnje je po zaslišanju tožnice in dokazni oceni vseh listin v sodnem in upravnem spisu ugotovilo naslednje dejansko stanje. Tožnica je že uživalka dodatka za pomoč in postrežbo zaradi ugotovljene potrebe po pomoči in postrežbi drugega pri opravljanju večine osnovnih življenjskih potreb, kar je bilo tožnici priznano s sklepom z dne 25. 4. 1991. Enako je bilo odločeno v novem postopku z odločbama toženke z dne 11. 3. 2008 in 24. 6. 2008. Na predlog pristojnega zdravnika je bil dne 6. 7. 2012 ponovno uveden postopek za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo v višjem znesku. Toženka je z izpodbijanima odločbama takšen zahtevek zavrnila. Pri tožnici gre dekompenzirano ishemično kardiomiopatijo, permanentno atrijsko fibrilacijo, stanje po polimielitisu, za degenerativne spremembe hrbtenice in revmatoidni artritis. Iz opravljenega pregleda izvedenca invalidske komisije prve stopnje z dne 27. 7. 2012 izhaja, da pri tožnici desna zgornja okončina abducira do 45 stopinj, pasivna gibljivost je minimalno boljša. Z levo zgornjo okončino gre v ramenu nad horizontalo, gibljivost ni omejena. Leva spodnja okončina je paretična, pri hoji jo vleče za seboj. Sama še nosi hrano v usta, pomoč potrebuje pri vseh ostalih dnevnih aktivnostih. S težavo se postavi na noge, uporablja hojico, vendar le za hojo po stanovanju, hoje zunaj stanovanja ni sposobna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se tožnica sama hrani, skrbi za osnovno higieno in tudi ni popolnoma nepokretna.

Pravna podlaga za odločanje v sporni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami). Citirani ZPIZ-1 v 1. odstavku 139. člena določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine neogibno potrebna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in izven njega, samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opravljati drugih življenjskih opravil, neogibno potrebnih za ohranjanje življenja. V skladu z 2. odstavkom 139. člena je pomoč in postrežba uživalcev pokojnine neogibno potrebna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka, ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

Pri tožnici je podano dejansko stanje kakor je opredeljeno v 2. odstavku 139. člena ZPIZ-1, ko tožnica za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb potrebuje pomoč in postrežbo. V danem primeru pa se presoja ali tožnica potrebuje neogibno pomoč in postrežbo za opravljanje vseh življenjskih potreb. Ob skladni ugotovitvi v predsodnem postopku (osebna zdravnica je navedla, da se tožnica sama hrani, tako sta ugotovili tudi invalidski komisiji prve in druge stopnje) pri tožnici ne gre za nujno pomoč za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, saj je ugotovljeno, da se tožnica lahko sama hrani.

Po stališču pritožbenega sodišča gre v danem primeru za pravno presojo zmožnosti samostojnega hranjena po 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1. Iz izvedenega dokaznega postopka, tudi iz izpovedi tožnice same ter iz njenih navedb v pritožbi izhaja, da se je tožnica zmožna samostojno hraniti, kadar je hrana pripravljena in ji jo pomočnica nareže ter pripravi grižljaje. Je na ta način, da se z obrazom približa mizi in nosi hrano k ustom, bodisi z jedilnim priborom, največkrat z vilico ali žlico pa tudi z rokami ali s slamico. Težav s požiranjem nima. Tako ugotovljena zmožnost hranjenja je po stališču pritožbenega sodišča takšna, da je tožnica zmožna samostojnega hranjena. Samostojno hranjenje ne zajema nabave in priprave hrane. Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da tožnica lahko sama skrbi za osnovno higieno. Iz izpovedi tožnice izhaja, da na vodo in blato sicer ni inkontinentna oziroma ima za vodo vložke, sama pa opravi obe potrebi. Zobe si sama umije in umije z eno roko po obrazu, več pa ne more opraviti.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, kakor ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kakor izhaja iz izvedenih dokazov pred sodiščem prve stopnje, tožnica ne izpolnjuje pogojev po 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1, saj lahko opravlja določene življenjske potrebe sama, sicer z velikimi prizadevanji in tudi ob pomoči prilagojenih stvari (školjka, stol, skuter itd.). Med osnovne življenjske potrebe v smislu temelja za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo se štejejo le primarne potrebe fiziološke eksistence, pri tem pa je za izpolnitev dejanskega stanja po 1. odstavku 139. člena ZPIZ-1 potrebno, da zavarovanec ne more opravljati osnovnih življenjskih potreb v vseh primerih, kar pri tožnici ni primer, saj potrebuje pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.