Jedro

Lastniki so dolžni prodati stanovanje le imetniku stanovanjske pravice, ki je to pravico imel na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek, da je toženka dolžna z njo skleniti kupoprodajno pogodbo za dvosobno stanovanje s kabinetom v izmeri 71,55 m2, F. 68, za 1,757.853,00 SIT v roku 15 dni, sicer bo tako kupoprodajno pogodbo nadomestila sodba. Hkrati je sodišče odločilo, da mora tožnica povrniti toženki stroške postopka v znesku 30.950,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Z izpodbijanim sklepom pa je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za oprostitev plačila sodnih taks.

Proti navedeni sodbi in sklepu se je pritožila tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, naj sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da je tožena stranka dolžna skleniti s tožečo stranko kupoprodajno pogodbo po stanovanjskem zakonu za 49 m2, za 22,55 m2 stanovanjske površine pa po tržni ceni, ali pa naj podrejeno izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica smiselno predlaga tudi spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se jo v tej pravdni zadevi oprosti plačila sodnih taks. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je bila tožnica bolj prepričljiva od zaslišane priče V. K., zlasti ob njunem soočenju. Še posebej pa je bil prepričljiv tožničin mož. V primeru, če bi ju V. K. res opozarjala, da večjega stanovanja ne bosta mogla odkupiti, tega ne bi zamenjala s prvotnim manjšim in bi z družino ostala v manjšem stanovanju, ki bi ga odkupila. Tožnica res v času, ko je vložila zahtevo za odkup predmetnega stanovanja ni bila imetnica stanovanjske pravice na tem stanovanju, saj ga je pridobila šele kasneje z zamenjavo, bila pa je na dan uveljavitve Stanovanjskega zakona imetnica stanovanjske pravice na dvosonem stanovanju v izmeri 49 m2, na naslovu F. 164, Š. Zato bi moralo sodišče prve stopnje njenemu zahtevku ugoditi vsaj delno, in sicer, da je tožena stranka dolžna s tožnico skleniti kupoprodajno pogodbo za dvosobno stanovanje s kabinetom, v izmeri 71,55 m2, pri čemer bi tožnica 49 m2 plačala po Stanovanjskem zakonu, torej s popustom, razliko 21,55 m2 pa po tržni ceni. Dalje tožnica poudarja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica sposobna plačati sodne takse glede na svoje oz. moževo premoženjsko stanje. Kot snažilka zasluži le 24.000,00 SIT, njen mož 40.000,00 SIT, prejema pa tudi 11.000,00 SIT otroških dodatkov, a morata z možem skrbeti za tri mladoletne otroke in plačevati visoko najemnino za stanovanje in njegovo vzdrževanje.

Tožnica graja tudi izrek o stroških, ker Javnemu pravobranilstvu Gorenjske Kranj ne gredo stroški po odvetniški tarifi, ker njegovi zastopniki niso odvetniki.

V odgovoru na pritožbo tožeča stranka zavrača pritožbena izvajanja in predlaga, naj sodišče druge stopnje tožničino pritožbo zavrne kot neutemeljeno in ji naloži plačilo stroškov. Poudarja, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje pravilna, ter je tožničin mož M. B. zainteresiran na izidu spora. Javnemu pravobranilstvu, ki je zakoniti zastopnik družbene politične skupnosti Občine Š., pripada za opravljeno zastopanje nagrada kot za odvetnika.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno ugotovilo ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izvedenem dokaznem postopku je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva ter v izpodbijani sodbi navedlo vse razloge, iz katerih je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek. Sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kakih formalnih kršitev iz razlogov, na ka tere mora paziti v skladu z določilom II. odst. 365. člena ZPP po uradni dolžnosti. Prav tako nima pomislekov o dejanskih in pravnih ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jih pritožbena izvajanja ne morejo omajati. Glede na trditve tožnice v pritožbi pa sodišče druge stopnje še dodaja: Po določilu I. odst. 117. člena Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS št. 18/91) so lastniki iz 111.,112., I. odst. 113. in 114. člena tega zakona dolžni prodati na zahtevo imetnika stanovanjske pravice, ki je to pravico na dan uveljavitve tega zakona imel, z njegovo pisno privolitvijo pa tudi njegovemu ožjemu družinskemu članu, bremen prosto stanovanje, na katerem je imel stanovanjsko pravico. Po ugotovitvah sodišča pve stopnje pa je tožnica sklenila najemno pogodbo za predmetno stanovanje s toženo stranko dne 10.4.1992, torej po uveljavitvi Stanovanjskega zakona (19.10.1991). Ob takem stanju je sodišče prve stopnje odločilo pravilno, ko je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Razlogi v tej smeri so prepričljivi in se jim sodišče druge stopnje v celoti pridružuje v izogib ponavljanja.

Sodišče druge stopnje tudi ne soglaša s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na delno ugoditev tožbenemu zahtevku in sicer tako, kot predlaga tožnica v pritožbi. Gre namreč za spremembo tožbe, ki je možna le do konca glavne obravnave ter v pritožbenem postopku ni dopustna (I. odst. 190. člena ZPP). Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je po mnenju sodišča druge stopnje odveč kakršnokoli dopolnjevanje postopka. Okoliščine in dejstva, na katera se sklicuje tožnica v pritožbi, ne morejo ovreči zaključkov sodišča prve stopnje, niti ne vzbujajo dvoma o pravilnosti odločitve o zahtevku. Sicer pa tožnica v pritožbi niti ne predlaga kakih novih dokazov, ki naj bi jih še sodišče izvedelo (I. odst. 352. člena ZPP).

Pritožba tudi ni utemeljena, kolikor izpodbija odločitev o stroških.

Po določilu II. odst. 28. člena Zakona o javnem pravobranilstvu (Ur. l. SRS št. 19/76, 31/84 in RS 5/91) pri zastopanju oseb iz I. odst. navedenega člena zaračunavajo javni pravobranilci stroške in nagrado za opravljeno delo po odvetniški tarifi, kar je utemeljeno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Pravilno je tudi zavrnilo tožničin predlog za oprostitev plačila sodnih taks, saj jih bo tudi po mnenju pritožbenega sodšča tožnica zmogla plačati brez škode za nujno preživljanje sebe in svoje družine, kot je utemeljeno presodilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu (I. odst. 172. člena ZP).

Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo ter v skladu z določilom člena 368 in člena 380 tč. 2 ZPP potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa stroškov v odgovoru na pritožbo ni zaznamovala.

Določbe Zakona o pravdnem postopku, na katerih temelji odločitev pritožbenega sodišča, so uporabljene na podlagi I. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I).