Jedro

Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v številnih predhodnih istovrstnih postopkih, stališče pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče, odločbi, izdani posameznim investitorjem, o podelitvi zemljišča za gradnjo in gradbeno dovoljenje na mestnem zemljišču v družbeni lastnini, ki ju je izdal organ toženkine pravne prednice, vsebujeta tudi pravico graditi, ta pa vsebuje pravico trajne uporabe zemljišča, na katerem je zgrajen objekt.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka spremeni tako, da se znesek 1.795,80 EUR nadomesti z zneskom 1.734,96 EUR.

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu (I. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) lastnica celotne nepremičnine parc. št. 419/34, k. o. 0000... (I. točka izreka) in hkrati toženi stranki (v nadaljevanju toženka) naložilo v plačilo tožničine pravdne stroške v višini 1.795,80 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, s stroškovno posledico.

Ob sklicevanju na besedilo 3. in 9. člena ZPZS1 izraža prepričanje, da je napačno stališče sodišča, da je prišlo do prenosa pravice uporabe skladno z določbo 43. člena ZPZS in na podlagi odločb organov toženkine pravne prednice z dne 10. 2. 1961 in 16. 10. 1961. ZPZS glede na določbo 3. člena ni prava materialnopravna podlaga, 9. člen pa je določil pisnost pogodbe o prenosu zemljišča ali stavbe. Skladno s 43. in 46. členom bi se odločbi morali glasiti na posameznika, ne na nedoločen krog oseb. Ob sklicevanju na odločbo VSL I Cp 253/2016 navaja, da izdano gradbeno in lokacijsko dovoljenje le implicirata oziroma sta indic za obstoj predhodno podeljene pravice gradnje in je ne dokazujeta avtomatsko. Iz navedenih odločb ne izhaja, da je organ, ki ju je izdal, sploh presojal pravico uporabe, zato ti odločbi ne morata niti implicirati te pravice. Sodišče okoliščin v zvezi s tem ni presojalo. Navedeno stališče sodne prakse se je izoblikovalo za lajšanje dokazovanja obstoja pravice uporabe, ko ta ni bila dokumentirano izražena, vendar impliciranje njenega obstoja ne pomeni, da se ta domneva tudi v primerih, ko zainteresirana oseba njen obstoj prereka, kot v konkretnem primeru. Dokazno breme se s prerekanjem prenese na domnevnega imetnika pravice. Sodišče se do navedb v tej smeri ni opredelilo. Ni res, da se konkretno dejansko stanje prilega primeru iz odločbe VSRS II Ips 18/2015, saj je šlo v tem primeru za spor med državo in občino, med katerima je prišlo do neodplačnega prenosa pravice uporabe. Glede na relevantne tedaj veljavne predpise se je stavbno zemljišče oddajalo v uporabo na podlagi javnega razpisa, s sklenitvijo pogodbe ter za določeno plačilo. Taka pogodba v konkretnem primeru ni bila zatrjevana ali predložena. Sodišče ni pojasnilo, zakaj pravna podlaga in sodna praksa, na katero se je sklicevala toženka, ni uporabljiva. Tožnica ni predložila dokazil o plačilu izgradnje sporne garaže. Navedba na seznamu investitorjev ne zadošča za zaključek o dejanskem plačilu. Ker tožničin pravni prednik ni imel pravice uporabe, ni mogla z dedovanjem preiti na tožnico. Nasprotuje tudi zaključkom sodišča glede priposestvovanja v delu, ki se nanašajo na tožničino dobro vero. Ta ni podana, ker relevantni predpisi niso omogočali pridobitve pravice uporabe na ugotovljen način. Stroškovna odločitev je napačna, ker sodišče ni upoštevalo, da je vrednost odvetniške točke ob vložitvi tožbe znašala 0,459 in ne 0,60 EUR.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pri obravnavani odločitvi pravilno in v celoti ugotovilo vsa odločilna dejstva ter na njihovi podlagi pravilno uporabilo kot pravno podlago določbe 43. in 46. člena ZPZS ter prvega odstavka 2. člena in 7. člena ZLNDL.2 V postopku ni zagrešilo (vsaj smiselno) zatrjevani kršitvi iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP,3 kot to podrobneje izhaja iz nadaljnje obrazložitve, in tudi ne nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je pri obravnavani odločitvi pravilno izhajalo iz sledečih pravnorelevantnih dejstev, ki jih pritožba ne izpodbija: - toženkina pravna prednica je z odločbama Okrajnega ljudskega odbora ... št. 0000 z dne 10. 2. 1961 in 0001 z dne 16. 10. 1961 odobrila uporabo zemljišča v X. naselju, med drugim tudi za izgradnjo garaž ob X. cesti.; - v zemljiški knjigi je pri nepremičnini parc. št. 0/34, k. o. ... še vedno vpisana družbena lastnina in vse od leta 1958 vknjižena pravica uporabe v korist toženkine pravne prednice; - na sporni nepremičnini stoji garaža iz niza garaž ob Roški cesti, ki so bile zgrajene izključno s sredstvi investitorjev, poimensko navedenih v posebnem seznamu; - tožničin pravni prednik A. A. je bil eden izmed investitorjev, ki je garažo zgradil, jo imel v posesti in uporabljal brez kakršnegakoli nasprotovanja toženkine pravne prednice, skladno z njenim namenom.

7. V relevantnem obdobju je bil na podlagi takrat veljavnega 43. in 46. člena ZPZS mogoč prenos pravice uporabe na družbenem premoženju že z odločbo, s katero je dal Okrajni ljudski odbor zemljišče v družbeni lastnini v trajno uporabo posameznikom z namenom izgradnje in postavitve gradbenega objekta na način, da se zemljišče uporablja za potrebe tega objekta, kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče pritrjuje ključni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je toženkina pravna prednica s prej omenjenima odločbama dovolila gradnjo na spornem zemljišču. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v številnih predhodnih istovrstnih postopkih, stališče pa je potrdilo tudi Vrhovno sodišče,4 odločbi, izdani posameznim investitorjem, o podelitvi zemljišča za gradnjo in gradbeno dovoljenje na mestnem zemljišču v družbeni lastnini, ki ju je izdal organ toženkine pravne prednice, vsebujeta tudi pravico graditi, ta pa vsebuje pravico trajne uporabe zemljišča, na katerem je zgrajen objekt, pritožbeno vztrajanje pri nasprotnem pa v materialnem pravu nima opre.

8. Ob zgoraj povzetih dejanskih ugotovitvah je tako pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožničin pravni prednik postal imetnik pravice uporabe na spornem zemljišču, saj je sodišče prve stopnje navedeni odločbi pravilno prepoznalo kot ustrezno podlago za prenos pravice graditi in pravice trajne uporabe zemljišča. Izčrpnejši očitki v smeri napačnega razumevanja izpostavljenih odločb so neutemeljeni. Ob tem je prvostopenjsko sodišče ustrezno upoštevalo tudi dejstvi, da je tožničin pravni prednik gradnjo garaže izpeljal iz lastnih sredstev in zemljišče, skupaj s svojo pravno naslednico, vsa leta brez vsakršnega nasprotovanja upravljal in uporabljal skladno z namenom. Ob tem velja poudariti, da je gradnja potekala ob vednosti in z dovoljenjem toženkine pravne prednice, čemur pritožba niti ne nasprotuje.

9. Pritožbeni očitek, češ da ni izkazano dejstvo plačila izgradnje garaže, ni utemeljen, saj so izvedeni dokazi zadoščali za prepričljivost ugotovitve, da je tožničin pravni prednik financiral izgradnjo svoje garaže, predložitev še (dodatnih) dokazil o plačilu izgradnje, kot to (neutemeljeno) zahteva pritožba, pa ni bila potrebna. Pritožba skuša zgolj pavšalno odvzeti pomen dejstvu, da je bil tožničin pravni prednik naveden na seznamu investitorjev, a ostaja pri tem neuspešna. Pojasnilo sodišča prve stopnje, da so morali investitorji priložiti pisno izjavo, iz katere izhaja, da imajo za predmetno gradnjo lastna finančna sredstva, pravni prednik pa je bil naveden kot eden izmed investitorjev, tako zadošča. Skromna pritožbena graja izpostavljenega stališča pritožbenega sodišča ne prepriča tudi glede na nadaljnje dejstvo, da je tožničin pravni prednik po izgradnji garažo tudi uporabljal. 10. V relevantnem obdobju veljavni predpisi so sicer res določali, da mora biti za veljavni prenos pravice uporabe sklenjena pisna pogodba (9. člen ZPZS). A zatrjevana kršitev navedene določbe ZPZS ni podana, ker je bila pravica gradnje v konkretnem primeru podeljena z odločbo. Kot že rečeno, se je v sodni praksi že izoblikovalo in ustalilo stališče,5 da je lahko kljub temu prišlo do pravno učinkovitega prenosa pravice uporabe na tistega, ki je ob vednosti in izrecnem dovoljenju pristojnih organov z vsemi potrebnimi dovoljenji za gradnjo in uporabo stavbe, to zgradil in jo uporabljal. 11. Drži sicer stališče pritožbe, da je dokazno breme za izkaz pravice uporabe na strani tožnice in da pravni akt, s katerim je bila odobrena uporaba zemljišča za izgradnjo garaže, še ne dokazuje same pravice uporabe, ampak jo zgolj implicira. Vendar pritožbeno sodišče nima pomislekov v ustrezno obrazloženo dokazno presojo sodišča prve stopnje, da je prav na podlagi izpostavljenih aktov in seznama investitorjev, tožnica dokaznemu bremenu za pridobitev pravice uporabe zadostila. Sodišče prve stopnje o obstoju pravice uporabe ni sklepalo le na podlagi trditev o indičnih dejstvih, temveč je oblikovalo skrbno in prepričljivo dokazno oceno.

12. Sodišče prve stopnje se je na odločbo VS RS II Ips 18/2015 sklicevalo pri razlagi odstopa od splošnega pravila, da lokacijska in gradbena dovoljenja ne morejo predstavljati pravnega akta o prenosu pravice uporabe.6 Pri tem je upoštevalo stališče Vrhovnega sodišča, da je pomembno, kdo so bili izdajatelji upravnih aktov. Če so bili ti organi občine, kot subjekta, ki je lahko razpolagal s pravico uporabe, so takšni akti lahko predstavljajo izjavno voljno ravnanje v tej smeri. Kdo je bila nasprotna stranka, ni pomembno, nasprotni pritožbeni pomisleki pa so zmotni.

13. Tožnica je na podlagi sklepa o dedovanju kot dedinja pravna naslednica graditelja, investitorja in uporabnika oziroma posestnika sporne nepremičnine, ki v naravi predstavlja garažo. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je tožničin pravni prednik tisti, ki je po ZLNDL postal lastnik obravnavane nepremičnine. Z dnem uveljavitve ZLNDL 25. 7. 1997 je namreč postal lastnik nepremičnine dejanski imetnik pravice uporabe na nepremičnini v družbeni lastnini, in ne kdor je bil vpisan kot imetnik pravice uporabe v zemljiški knjigi. Ugoditev zahtevku za ugotovitev lastninske pravice pravne naslednice je tako pravilna.

14. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna že na podlagi pravil o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini. Vprašanje priposestovanja tako ni pomembno oziroma je s pridobitvijo lastninske pravice na podlagi zakona na drug način celo izključeno, zato se pritožbeno sodišče do pritožbenih navedb, ki grajajo tožničino dobrovernost, ne bo opredeljevalo.

15. Toženka pa utemeljeno nasprotuje stroškovni odločitvi. Izjemo k splošni določbi iz drugega odstavka 12. člena OT, po kateri je stranka dolžna plačati odvetniku storitev po tarifi, veljavni v času, ko je odvetnik delo opravil, pomnoženi z vrednostjo točke v času plačila, določa tretji odstavek 12. člena OT. Skladno s slednjim je stranka dolžna odvetniku plačati storitve po tarifi, veljavni ob uvedbi postopka, če se med postopkom ni spreminjala vrednost obravnavanega predmeta, zaradi spremenjene tarife, veljavne v času plačila, pa je število točk za opravljeno storitev nižje za več kot 10 %. Sodišča in drugi organi so dolžni odmeriti odvetniške stroške ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 12. člena te tarife le na predlog odvetnika (četrti odstavek 14. člena OT).

16. Sodišče prve stopnje bi moralo pri odmeri stroškov uporabiti navedeno izjemo, t. j. ob uvedbi postopka veljavno tarifo, vezano na vrednost točke 0,459 EUR, saj sta v konkretnem primeru za to izpolnjena oba zgoraj navedena zakonska pogoja. Sprememba vrednosti točke med postopkom od 0,459 na 0,60 EUR je v obravnavani zadevi vplivala na število točk za opravljeno storitev tako, da je tista ob odmeri stroškov nižja za več kot 10 % od tiste ob uvedbi postopka (število točk za opravljeno storitev se je iz 500 točk znižalo na 400 točk). Poleg tega je toženkin pooblaščenec priglasil stroške po tisti tarifi, ki je veljala ob uvedbi postopka, kar zadošča za izpolnjenost zahteve iz četrtega odstavka 14. člena OT. Tožnici tako pripada 500 točk za sestavo tožbe, 500 točk za prvo pripravljalno vlogo, 375 točk za drugo pripravljalno vlogo, 250 točk za tretjo pripravljalno vlogo, 500 točk za prvi narok in 250 točk za drugi narok, skupaj torej 2375 točk oziroma (ob vrednosti točke 0,459 EUR) 1090,13 EUR, skupaj z 22% DDV – jem 1.329,96 EUR, skupaj s stroški sodne takse za tožbo v višini 405,00 EUR pa 1.734,96 EUR.

17. Pritožbeno sodišče je ob upoštevanju pojasnjenega zavrnilo pritožbo zoper odločitev o glavni stvari kot neutemeljeno in v tem delu potrdilo izpodbijano sodbo, saj niti uveljavljeni niti uradoma upoštevani pritožbeni razlogi niso podani (353. člen ZPP). Pritožbi v stroškovnem delu je pritožbeno sodišče ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo, kot je razvidno iz izreka (3. točka 365. člena ZPP).

18. Toženka, ki ni uspela s pritožbo glede glavne stvari, sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Te trpi sama tudi tožnica, saj navedbe, podane v odgovoru na pritožbo, niso prispevale k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Zakon o prometu z zemljišči in stavbami (Ur. l. FLRJ št. 26/1954). 2 Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti (Ul. r. RS št. 44/97). 3 Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS 26/99). Sodišče se je v zadostni meri opredelilo do vseh pravno relevantnih ugovorov pritožnice, sklep pa tudi nima pomanjkljivosti, ki bi onemogočale njegov preizkus. 4 Gl. odločbi VS RS II Ips 553/2002 in II Ips 223/2009 ter sodbe VSL I Cp 3062/2015, I Cp 1936/2017, I Cp 2131/2019, I Cp 1718/2019, I Cp 1192/2019 in številne druge. 5 Prim. sodbi VSRS II Ips 553/2002 in II Ips 223/2009 ter sodbi VSL I Cp 1470/2012 in I Cp 2513/2018. 6 V primerljivem primeru je VSRS v sklepu II Dor 199/2018 predlog za dopustitev revizije zavrnilo in ob tem pojasnilo, da se dejansko stanje v tem sporu bolj prilega zadevi II Ips 18/2015 kot pa zadevam II Ips 151/2015 in II Ips 154/2002. Navedeno stališče glede prenosa pravice uporabe uporabe je bilo zavzeto tudi v odločbah II Ips 249/2005 in II Ips 229/2013.