Jedro

Pogoj za dovoljenost tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe je predhodni ugovor zoper sklep o izvršbi. Ker je dovoljena samo takrat, ko je izvršilno sodišče o ugovoru odločilo na podlagi dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev (ne pa tudi na izvršilni naslov), ta dejstva pa so bila med strankami sporna, je mogoče z uveljavljati le t.i. opozicijske ugovore.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

OBRAZLOŽITEV:

1. Po pravnomočni sodbi delovnega sodišča mora tožeča stranka tožencu plačati 24.465,66 SIT (102,09 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi (te predstavljajo razliko med pravkar navedeno glavnico in zneskom, s katerim je opredeljena vrednost spornega predmeta).

2. Toženec je vložil predlog za izvršbo, ki mu je bilo ugodeno, zato je bilo z računa tožnice zarubljenih 70.027.333,50 SIT. Tožeča stranka je zoper sklep o izvršbi ugovarjala, češ, da so zakonske zamudne obresti obračunane napačno: menila je, da je tožencu takrat dolgovala le 3.500.000 SIT. Ugovor zoper sklep o izvršbi je bil pravnomočno zavrnjen.

3. Tožeča stranka je nato vložila tožbo zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe po 59. členu Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Trdila je, da je višina terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti, ki po njenem prepričanju predstavlja dejansko vprašanje, napačno ugotovljena.

4. Sodišče prve stopnje je tožbo zavrglo z argumentom, da je pravilnost obračuna zakonskih zamudnih obresti materialnopravno in ne dejansko vprašanje, nedopustnost izvršbe pa je mogoče po določbi 59. člena ZIZ s tožbo zahtevati le, če je bilo o ugovoru odločeno na podlagi dejstev, ki so med strankama sporna in se nanašajo na samo terjatev.

5. Sodišče druge stopnje je sklep o zavrženju tožbe potrdilo.

6. Tožeča stranka je zoper sklep pritožbenega postopka vložila revizijo iz revizijskih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve procesnih pravil. Pojasnjuje, da je izvršilno sodišče dalo zakonske zamudne obresti izračunati NLB, Višje sodišče v Mariboru pa je zavrnilo preizkus pravilnosti tega izračuna, ko je odločalo o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora, češ da izračun obresti ni vsebovan v sklepu o izvršbi. Prikrajšalo ga je za pravico do pojasnila, na kateri pravni podlagi je bil izračun opravljen. Sodišče prve stopnje v nadaljevanju ni vsebinsko obravnavalo tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe, odločitve o zavrženju tožbe pa ni razumno obrazložilo, saj je navedlo le, da je prepričano, da gre za spor o pravnem vprašanju. Vendar je tožba po 59. členu ZIZ dopustna v povezavi z ugovornimi razlogi, ti pa so v zakonu našteti le primeroma in ne taksativno in morajo strankam nuditi možnost preizkusa dejanskih in pravnih vprašanj in kontrole pravilnosti postopanja sodišča. Zato je stališče, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje zavzeli v konkretni zadevi, preozko. Vztraja, da je vprašanje izračuna obresti vprašanje dejanske narave. Pritožbenemu sodišču očita kršitev določb 2.,3., 15., 22., 23., 25. in 153. člena Ustave.

7. Revizija je bila vročena tožencu, ki nanjo ni odgovoril, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

8. Revizija ni utemeljena.

9. Eno temeljnih načel izvršilnega postopka je načelo stroge formalne legalitete, ki izvršilnemu sodišču ne dovoljuje presoje materialnopravne pravilnosti izvršilnega naslova. Izvršilno sodišče mora upoštevati terjatev, kot je bila ugotovljena v izvršilnem naslovu; domneva se, da terjatev obstoji tako, kot je ugotovljena v izvršilnem naslovu. Zato je dovoljeno z ugovorom zoper sklep o izvršbi uveljavljati le ugovore, ki preprečujejo izvršbo (prvi odstavek 55. člena ZIZ). Ponovne presoje utemeljenosti terjatve, ugotovljene z izvršilnim naslovom, ne dovoljuje nobeden od ugovornih razlogov.

10. Tožba za ugotovitev nedopustnosti izvršbe je dovoljena samo v povezavi z ugovornim postopkom: pogoj za njeno dovoljenost je predhodni ugovor zoper sklep o izvršbi. Ker je dovoljena samo takrat, ko je izvršilno sodišče o ugovoru odločilo na podlagi dejstev, ki se nanašajo na samo terjatev (ne pa tudi na izvršilni naslov), ta dejstva pa so bila med strankami sporna, je mogoče z uveljavljati le t.i. opozicijske ugovore: (i) da je terjatev iz izvršilnega naslova prenehala obstajati na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti sodne odločbe oziroma po sklenitvi sodne poravnave kot izvršilnega naslova (8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ), (ii) da je upnik odložil izpolnitev terjatve za čas, ki še ni potekel (9. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ) in (iii) da je terjatev zastarala (11. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ)(1).

11. V konkretnem primeru je terjatev sestavljena iz glavnice in iz zakonskih zamudnih obresti od glavnice, spor o terjatvi pa se ne nanaša na morebitno prenehanje terjatve na podlagi dejstva, ki bi nastopilo po izvršljivosti izvršilnega postopka, ne na odlog izpolnitve za čas, ki še ni potekel in tudi ne na zastaranje terjatve (torej na nobenega od dovoljenih-opozicijskih ugovorov), pač pa na pravilnost izračuna zakonskih zamudnih obresti. Slednji pa predstavlja materialnopravno in ne dejanskega vprašanja, kot zmotno meni revident. Zaradi materialnopravnih ugovorov (med katere spada tudi sicer nejasno uveljavljan ugovor ničnosti) tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe ni dovoljeno vložiti. Zato sodiščema prve in druge stopnje ni bilo treba pojasnjevati načina in pravne podlage (spornega) izračuna zakonskih zamudnih obresti in nista kršili revidentovih ustavnih pravic, navedenih v reviziji, ko sta to opustili. Tudi sicer je izračun zakonskih zamudnih obresti stvar izvršilnega in ne pravdnega sodišča, morebitne napake v izračunu pa lahko stranke uveljavljajo v izvršilnem postopku s sredstvi, določenimi z ZIZ.

12. Revizija je torej neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj Vesna Rijavec, Civilno izvršilno pravo, Gospodarski vestnik Založba, Ljubljana 2003, stran 214 in sodbo II Ips 603/2006.