Jedro

Tožeča stranka bi torej morala vložiti tožbo proti vsem, ki so njeno terjatev prerekali. Stečajni upravitelj in upniki, ki so terjatev prerekali so namreč nujni sosporniki. Pravnomočna sodba o ugotovitvi obstoja terjatve proti stečajnemu dolžniku namreč pomeni nadomestitev priznanja terjatev s strani stečajnega upravitelja v stečajnem postopku. S pravnomočno sodbo proti upnikom, ki so terjatev prerekali, pa je odpravljena procesna ovira za poplačilo te terjatve ob glavni delitvi. Ker gre za eno samo terjatev, je o obstoju oziroma neobostju te mogoče odločiti samo na en način, torej z enotno sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da obstoji njena terjatev proti toženi stranki v vtoževanem znesku s pripadki in, da je prvotožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje do plačila v 15 dneh.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno pa je predlagala spremembo sodbe z zavrženjem tožbe in naložitvijo plačila pritožbenih stroškov toženim strankam skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe dalje do plačila. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožene stranke na pritožbo niso odgovorile.

Pritožba ni utemeljena.

Zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožnik ni konkretiziral. Sodišče druge stopnje pa tudi pri uradnem preizkusu sodbe ni zasledilo nobenih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (2. odstavek 350. člena ZPP).

Napotitveni sklep je postal pravnomočen, zato pritožbenih razlogov, ki se nanašajo v tej zadevi na izrek napotitvenega sklepa sodišče druge stopnje ne more upoštevati. Tudi sicer so te pritožbene trditve neutemeljene. Izrek napotitvenega sklepa je bil namreč sestavljen v skladu s 144. členom ZPPSL. Predsednica stečajnega senata je tudi v obrazložitvi zapisala, kateri upniki so poleg stečajnega upravitelja prerekali upnikovo terjatev. Med njimi sta bili našteti tudi upnici AK in BK, katerih pa tožeča stranka ni navedla kot toženih strank skupaj s stečajnim dolžnikom in ostalimi upniki, ki so prerekali njeno terjatev. Enako neutemeljene so tudi pritožbene trditve v smeri, da razen stečajnega dolžnika in upnika CK, vsi ostali upniki niso navedli nobenih vsebinskih razlogov zoper tožnikovo terjatev. Če obe upnici sploh nista imeli možnosti sodelovati v postopku, ni mogoče ocenjevati kakšne trditve bi lahko postavljali v postopku, če bi bili navedeni kot toženi stranki. Upnici katerih tožeča stranka ni zajela kot toženi stranki, bi se res lahko pridružili tej stranki v pravdi v smislu 199. člena ZPP. Vendar pa je udeležba intervenienta predpisana le kot možnost, ne pa kot obveznost pridružiti se stranki v sporu. Zato je pritožbena trditev, da stranki zato, ker se nista pridružili toženi stranki v postopku, nista bili prikrajšani za udeležbo, tudi neutemeljena.

Tožeča stranka bi torej morala vložiti tožbo proti vsem, ki so njeno terjatev prerekali. Stečajni upravitelj in upniki, ki so terjatev prerekali so namreč nujni sosporniki. Pravnomočna sodba o ugotovitvi obstoja terjatve proti stečajnemu dolžniku namreč pomeni nadomestitev priznanja terjatev s strani stečajnega upravitelja v stečajnem postopku. S pravnomočno sodbo proti upnikom, ki so terjatev prerekali, pa je odpravljena procesna ovira za poplačilo te terjatve ob glavni delitvi. Ker gre za eno samo terjatev, je o obstoju oziroma neobostju te mogoče odločiti samo na en način, torej z enotno sodbo.

Zato ima upnik, katerega terjatev je bila prerekana, pravni interes, zaradi katerega vodi pravdo za ugotovitev te terjatve samo, če opisani učinek doseže proti vsem, ki so terjatev prerekali. V nasprotnem primeru namreč nima pravice do poplačila iz stečajne mase ob glavni delitvi. Če torej upnik ne vloži tožbe proti vsem, ki so terjatev prerekali, ni izpolnjena procesna predpostavka (pravni interes) za vložitev tožbe in je takšno tožbo treba zavreči, četudi je vložena pravočasno (glej komentar Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2000, stran 546).

Sodišče prve stopnje bi moralo zaradi pomanjkanja pravnega interesa tožbo zavreči in ne zavrniti zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije.

Vendar pa se položaj tožeče stranke ne bi spremenil v njeno korist, če bi sodišče ravnalo pravilno. Tožeča stranka je namreč že zamudila prekluzivni rok za vložitev tožbe proti še dvema upnicama. Zato ne more doseči pozitivnega izida v tem postopku, saj s tožbo ne more več zajeti obeh omenjenih upnic.

Tudi, če bi sodišče druge stopnje spremenilo izpodbijano sodbo in odločilo, da se tožba zavrže, pa tožeči stranki ne bi priznalo pritožbenih stroškov, saj bi bil uspeh v pritožbenem postopku zgolj navidezen.

Sodišče druge stopnje je, ker niso podani pritožbeni razlogi, neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel je bilo treba zahtevo za povrnitev pritožbenih stroškov zavrniti.