Jedro

Toženec je v postopku na prvi stopnji navajal dejstva, ki kažejo na deljeno odgovornost – tožnikov soprispevek, zato bi sodišče prve stopnje moralo toženčeve trditve presojati z vidika 171. člena OZ, kljub temu da takšnega ugovora izrecno ni zapisal. Ugovor deljene odgovornosti je namreč ugovor materialnega prava, zato je zmotno materialnopravno izhodišče sodišča, da je za presojo deljene odgovornosti potreben (izrecen) ugovor.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je toženec dolžan tožniku plačati 3.500 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2018 dalje. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je, da je toženec dolžan tožniku plačati 554,69 EUR pravdnih stroškov, 198,18 EUR pa je na podlagi odločbe za brezplačno pravno pomoč dolžan namesto tožniku povrniti v korist proračuna Republike Slovenije, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnik v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče ni upoštevalo poškodbe rame, ki jo je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku. V zvezi s tem bi sodišče moralo upoštevati tudi druge dokaze, in sicer njegovo izpoved, izpoved priče B. Č. in zdravniško potrdilo osebne zdravnice z 8. 5. 2016, in ne bi smelo slediti le izvedenskemu mnenju. Posledično bi mu sodišče moralo priznati celotno vtoževano odškodnino, saj zaradi poškodbe desne rame še vedno trpi telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, ostale so mu trajne posledice ter je še vedno prisoten strah. Tudi sicer so ostale poškodbe in nevšečnosti med zdravljenjem takšne, da bi mu sodišče iz tega naslova moralo priznati 3.000 EUR odškodnine. Meni, da sodišče ni imelo podlage za znižanje odškodnine iz naslova strahu zaradi očitka o alkoholiziranosti. Opozarja, da iz obrazložitve sodbe ne izhaja, kako je sodišče izračunalo skupne zneske stroškov pravdnih strank. Predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da bi sodišče prve stopnje lahko odločilo o obstoju deljene odgovornosti ne glede na to, da ni podal izrecnega ugovora. Zatrjeval je namreč okoliščine in dejstva, ki so jih potrdile tudi priče, iz katerih bi sodišče lahko ugotovilo obstoj deljene odgovornosti. Sodišče bi zato moralo ugotoviti, da je tožnik prispeval k nastanku škode najmanj v višini 80 %. Opozarja, da je sodišče obrazložilo, da je težko ugotoviti, kaj se je v resnici med pravdnima strankama dogajalo. Kljub temu pa je sodišče ob upoštevanju poškodb zaključilo, da poškodbe niso nastale zgolj zaradi padca, ko je toženec izgubil ravnotežje bodisi zaradi udarca bodisi zaradi pijanosti. Tudi iz izpovedi priče J. G. izhaja, da sta mu pravdni stranki povedali, da je tožnik le padel po tleh, ne pa da je toženec tožnika udaril z vilami, s pestjo in nogo, kot je to zmotno ugotovilo sodišče. Poudarja, da je tožnik obiskal zdravnika šele po treh dneh od škodnega dogodka ter da ni mogoče upoštevati poškodb, ki niso navedene v izvidu z 11. 6. 2015. Sodišče zato ne bi smelo upoštevati poškodbe - klinasta deformacija korpusa Th 11, poleg tega pa tožnik izvida glede navedene poškodbe ni predložil v spis. Posledično je prisojena odškodnina previsoka. Tudi sicer nasprotuje višini odškodnine glede na obseg tožnikovih poškodb in glede na primerljivo sodno prakso. Prav tako tožnik ni utrpel primarnega in sekundarnega strahu. Nasprotuje stroškovni odločitvi sodišča, ker je upoštevalo, da je tožnik po temelju uspel 100 % in 37 % po višini (skupaj 68,5 %). Predlaga spremembo izpodbijane sodbe.

4. Pravdni stranki sta pravočasno odgovorili na pritožbo nasprotne stranke ter predlagali njeno zavrnitev.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Toženec utemeljeno opozarja na zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je za presojo deljene odgovornosti potreben (izrecen) ugovor. Drži sicer, da toženec ni izrecno podal ugovora deljene odgovornosti oziroma ni izrecno zatrjeval tožnikovega soprispevka k nastanku škode, vendar je v odgovoru na tožbo zatrjeval, da je močno vinjen tožnik nanj kričal ter da je nato tožnik prijel vile in z vilami zamahnil proti njemu. Iz navedenega izhaja, da je toženec v postopku na prvi stopnji navajal dejstva, ki kažejo na deljeno odgovornost – tožnikov soprispevek, kljub temu da takšnega ugovora izrecno ni zapisal. Toženec je namreč ves čas postopka zavračal kakršnokoli lastno odgovornost za nastalo tožnikovo škodo in ni pristajal v morebitni obstoj deljene odgovornosti, zato ni imel interesa izrecno uveljavljati takšnega ugovora. Vendar je ugovor deljene odgovornosti ugovor materialnega prava, v pravdnem postopku pa je uveljavljeno načelo, da sodišče pravo pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia). Sodišče prve stopnje bi zato moralo toženčeve trditve, ki jih je podal že v odgovoru na tožbo, presojati z vidika 171. člena Obligacijskega zakonika (OZ) o deljeni odgovornosti.1

7. Utemeljeno toženec nasprotuje tudi dokazni oceni sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ni celovita oziroma je nepopolna ter ni skladna z metodološkimi napotki iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe obrazložilo, „da je težko ugotoviti, kaj se je v resnici med bratoma dogajalo in da se je očitno nekaj dogajalo“. Sodišče je nato ob upoštevanju ugotovitev izvedenca (da poškodbe niso mogle nastati z enim padcem) zaključilo, da poškodbe toženca niso nastale zgolj zaradi padca, ko je toženec izgubil ravnotežje (bodisi zaradi udarca bodisi zaradi pijanosti), zaradi česar je očitno, da je toženec tožnika udaril z vilami, s pestjo oziroma nogo ter s tem povzročil nastanek telesnih poškodb. Sodišče torej samo priznava, da ne ve, ali je tožnik padel zaradi udarca ali zaradi pijanosti, kar pa je relevantna okoliščina, ki bi jo sodišče moralo ugotoviti. V primeru, da je tožnik padel sam zaradi pijanosti in pri tem utrpel določene poškodbe, toženec za te poškodbe ne more odgovarjati. Na podlagi obrazloženega je razvidno, da je sodišče tudi dejansko stanje nepopolno ugotovilo.

8. Sodišče bo zato moralo v novem sojenju popolno ugotoviti dejansko stanje (tudi v zvezi z zatrjevanim soprispevkom tožnika, v kolikor bo ugotovilo (so)odgovornost toženca) na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V primeru, da se sodišče znajde v spoznavni stiski (torej kadar na podlagi izvedenih dokazov ne more zanesljivo ugotoviti kakega dejstva), pa bo moralo odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu (215. člen ZPP).

9. Ker je torej utemeljena toženčeva pritožba, ki zadeva vprašanje temelja odškodninske odgovornosti, je bilo v zvezi s tem treba ugoditi tudi pritožbi tožnika, ki zadeva vprašanje višine odškodnine. O tem, ali je odločitev o višini odškodnine pravilna, namreč ni mogoče odločati ločeno od vprašanja obstoja temelja odškodninske odgovornosti. Tako je bilo torej treba zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotnega materialnopravnega izhodišča ugoditi obema pritožbama in izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo dopolniti postopka, saj poleg navedenega, sodišče prve stopnje zaradi stališča, da toženec ni podal izrecnega ugovora deljene odgovornosti, tudi ni ugotavljalo (vseh) okoliščin v zvezi s tem. Drugačna odločitev pritožbenega sodišča bi zato nesorazmerno posegla v pravico strank do izjave, izvedba pritožbene obravnave ter ponovitev in dopolnitev dokaznega postopka pa bi bila tudi bistveno bolj zamudna od sprejete rešitve, saj je dopolnitev postopka na prvi stopnji (zaradi delno že izvedenega dokaznega postopka) bolj ekonomična in ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega bi se s tem, ko bi se pravno relevantna dejstva prvič ugotavljala šele v pritožbenem postopku, strankam odvzela pravica do pritožbe.

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

PRAVNI POUK: Proti temu sklepu je dovoljena pritožba. Vloži se pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka tega sklepa, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 Prim. sodbo VSL II Cp 2241/2014 z 19. 11. 2014, sodbo VSM I Cp 351/2013 s 4. 9. 2013, sodbo VS RS II Ips 480/2002 z 18. 9. 2003 in sodbo VSL II Cp 3000/2013 s 26. 3. 2014.