Jedro

Z zahtevkom za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe morata biti tožena tako prodajalec kot kupec. Če je tožen samo eden, je tožena napačna stranka.

Pri obravnavanju tožbenega zahtevka za izpraznitev stanovanja zaradi ničnosti kupoprodajne pogodbe, je mogoče vprašanje ničnosti obravnavati kot predhodno vprašanje. Ker nična pogodba ne ustvarja pravnih posledic in se na ničnost lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, obravnavanje ničnosti kot predhodnega vprašanja ni omejeno le na pravdne stranke in se lahko tiče tudi tretjih oseb. Zato ima odločitev o takem vprašanju učinke samo v konkretni pravdi.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje v delu o izselitvi, izpraznitvi in izročitvi stanovanja ter glede pravdnih stroškov razveljavita in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem (glede ugotovitve ničnosti kupoprodajne pogodbe) se revizija zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Denacionalizacijskim upravičencem je bil z delno odločbo o denacionalizaciji vrnjen del podržavljenega premoženja. Tako jim je bilo vrnjeno v last dvoriščno stanovanje v izmeri 30,80 m2 v stavbi v Ljubljani. Z isto odločbo je bilo stanovanje izročeno v začasno upravljanje skrbnici za poseben primer M. D. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek skrbnice za poseben primer proti tožencu za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe z dne 12.8.1994 glede spornega stanovanja, ki jo je toženec sklenil s pravnim prednikom Mestne občine Ljubljana. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek za toženčevo izselitev iz spornega stanovanja, njegovo izpraznitev in izročitev stanovanja tožnici. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije, ker je tožba za ugotovitev ničnosti vložena samo zoper eno stranko kupoprodajne pogodbe, ne pa zoper obe pogodbeni stranki, saj naj bi pogodbeno razmerje lahko prenehalo le nasproti obema pogodbenima strankama in ne le proti eni. Nadaljnji tožbeni zahtevek za izselitev, izpraznitev in izročitev stanovanja pa je prvostopenjsko sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da ob odločitvi, da kupoprodajna pogodba ni nična, ostane v veljavi in zato odpade razlog, da se je toženec dolžan izseliti iz stanovanja.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V reviziji navaja, da je napačna presoja, da ni podana pasivna legitimacija tožene stranke. Tudi če tožeča stranka zahtevka na ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe ne bi postavila, bi moralo sodišče kot predhodno vprašanje obravnavati pogodbo in vsaj v obrazložitvi ugotoviti, da je nična in da ne ustvarja pravnih posledic. Slednje pomeni, da se tožena stranka nanjo ne more sklicevati in na njeni podlagi tudi ne uporabljati stanovanja. Toženec je odklonil sklenitev najemne pogodbe s tožečo stranko kot solastnikom in skrbnikom stanovanja, stanovanje uporablja nezakonito in je s tem izpraznitveni zahtevek utemeljen. Kupoprodajna pogodba ni naslov za uporabo stanovanja, pač pa le pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na stanovanju, ki se pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo. Toženec se ni vpisal v zemljiško knjigo, zato ni pridobil lastninske pravice na stanovanju in ni pridobil pravice, da ga uporablja kot lastnik. Lastniki stanovanja so po odločbi in sklepu o dedovanju tožnica in drugi dediči po denacionalizacijskih upravičencih.

Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev, tožeča stranka je nato replicirala, tožena stranka pa je odgovorila tudi na repliko.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 do 2/2004) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje imata prav, da za zahtevek za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe ni tožena prava stranka (196. člen ZPP). Ničnosti sklenjenega pravnega posla z ugotovitveno tožbo ni mogoče uveljavljati le v razmerju do ene pogodbene stranke. Zato mora biti tudi drugi pogodbeni stranki dana možnost sodelovanja v postopku. Z zahtevkom za ugotovitev ničnosti kupoprodajne pogodbe morata tako biti tožena tako prodajalec kakor tudi kupec. Če ni tako, je tožena napačna stranka in je tožbeni zahtevek materialnopravno neutemeljen. V tem delu je odločitev sodišč pravilna, revizija pa neutemeljena. Tudi revizijsko sklicevanje na MOL kot sosporniškega intervenienta s položajem enotnega sospornika ne zadošča za drugačno odločitev, saj stranski intervenient nima položaja tožene stranke in zato drži zaključek, da ni tožena prava stranka.

Materialnopravno pa so zmotni razlogi obeh sodišč o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izpraznitev, izselitev in izročitev spornega stanovanja. Sodišče druge stopnje se je z manjšo dopolnitvijo strinjalo z odločitvijo in utemeljitvijo prvostopenjskega sodišča, da zaradi odločitve, da kupoprodajna pogodba ni nična, ta ostane v veljavi in zato odpade razlog za toženčevo izselitev iz predmetnega stanovanja. Temu ni pritrditi, saj nižji sodišči nista ugotovili, da kupoprodajna pogodba ni nična. Zaradi odsotnosti pasivne legitimacije tožene stranke sta zavrnili zahtevek za izrecno ugotovitev, da je pogodba nična. Vendar ima prav revizija, da je o vprašanju ničnosti po 109. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), na katero pazi sodišče po uradni dolžnosti in se nanjo lahko sklicuje vsaka zainteresirana oseba, mogoče odločiti kot o predhodnem vprašanju (13. člen ZPP) pri obravnavanju tožbenega zahtevka za izpraznitev stanovanja. Tožeča stranka uveljavlja ničnost kupoprodajne pogodbe po 88. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I do 66/2000). Po navedeni določbi ni dopustno nobeno razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve. Pravni posli, ki so sklenjeni v nasprotju z navedeno prepovedjo, so nični. Ničnost pravnih poslov obstaja že po zakonu, zato ni treba, da je ugotovljena v izreku sodbe (primerjaj sodbo VS RS, opr. št. III Ips 12/94). Zakon pri obravnavanju predhodnega vprašanja ne omejuje ugotavljanja pravnega razmerja le na relaciji pravdnih strank in ne preprečuje obravnavanja zadeve, ki se tiče tudi tretje osebe (primerjaj sklep VS RS, opr. št. II Ips 612/96). Zato ima odločitev o predhodnem vprašanju pravne učinke le v pravdi, v kateri je bila sprejeta. Tako je mogoče (ne glede na neutemeljenost tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti zaradi napačne pasivne legitimacije) v okviru obravnavanja predhodnega vprašanja ločeno odločati o ničnosti kupoprodajne pogodbe. Če je sklenjena v nasprotju z 88. členom ZDen je nična in zato ne ustvarja pravnih posledic.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke za izselitev, izpraznitev in izročitev stanovanja temelji na trditvi, da toženec uporablja sporno stanovanje brez pravnega naslova. Toženec se temu upira s trditvami o kupoprodajni pogodbi in z ugovorom, da je toženec izključni lastnik oziroma solastnik stanovanja zaradi njegove dograditve in adaptacije. Prvostopenjska sodba vsebuje tudi ugotovitev, da je toženec s pravnim prednikom Mestne občine Ljubljana dne 6.10.1992 sklenil najemno pogodbo. Zaradi zmotne pravne presoje glede pasivne legitimacije in možnosti obravnavanja ničnosti kot predhodnega vprašanja, nižji sodišči naštetih okoliščin nista obravnavali. Trditvena in pravna podlaga tožbenega zahtevka tožeče stranke in ugovorov tožene stranke sta ostali neizčrpani. To je narekovalo razveljavitev sodb obeh sodišč v delu o izselitvi, izpraznitvi in izročitvi spornega stanovanja (drugi odstavek 380. člena ZPP). V novem postopku bo potrebno v okviru obravnavanja predhodnega vprašanja presoditi z vidika 88. člena ZDen veljavnost kupoprodajne pogodbe z dne 12.8.1994 in najemne pogodbe z dne 6.10.1992 ter po drugi strani ugovor toženca o pridobitvi lastninske ali solastninske pravice na stanovanju z vlaganji, glede česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in zato ni bilo pogojev za spremembo izpodbijane sodbe.

Zaradi delne razveljavitve sodb je revizijsko sodišče odločilo, da se razveljavi odločitev o pravdnih stroških in da se odločitev o stroških revizijskega sodišča pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).