Jedro

Kontna kartica ima značaj verodostojne listine.

Naročnik sme tudi brez posebnega pogodbenega dogovora opraviti plačilo neposredno podizvajalcu, če glavni izvajalec pripozna podizvajalčevo terjatev.

Za uspešnost neposrednega zahtevka podizvajalca zoper naročnika posla je nujen obstoj dospele terjatve izvajalca do naročnika posla.

Zaščita podizvajalca ne more biti zagotovljena na račun investitorja (naročnika). Podizvajalec je bil v pogodbenem odnosu s podjemnikom, zato je na njem dokaz o dobavi blaga in opravi storitev podizvajalcu; s tem pa tudi dokazovanje dejstva, da opravljena dela oz. storitve niso bila zajeta v začasnih mesečnih situacijah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani Plg 32/2011 z dne 7. 7. 2011 in zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je od tožene stranke uveljavljala plačilo zneska v višini 640.780,55 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 6.923,00 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper odločitev v delu, ki se nanaša na znesek 359.877,98 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zoper odločitev v stroškovnem delu se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). Predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje oz., da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povračilo pravdnih stroškov. Ugovarja ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni uspela izkazati ene izmed materialnopravnih predpostavk po 631. členu Obligacijskega zakonika (2) – odprtega dolga naročnika – toženca. Poudarja, da je ugovarjala verodostojnosti primerjalne tabele in kontne kartice za G. d. d. (leto 2010 in 2011). Predmetne listine brez predložitve izvirnih listin, ki bi plačila dokazovala, nimajo dokazne vrednosti. Negativnih dejstev – da tožena stranka začasnih situacij G. d. d., ni plačala – ne more dokazovati; dokazno breme glede plačila predmetnih začasnih situacij je na toženi stranki, ki pa verodostojnih dokazov za svoje trditve ni predložila. O predloženi primerjalni tabeli plačil in kontni kartici za G. d.d., (leto 2010 in 2011) se ni mogla izjaviti, zato je bilo s takšnim postopanjem kršeno razpravno načelo po 7. členu ZPP. Sodišče prve stopnje je v nasprotju s pravilom o dokaznem bremenu presodilo, da bi lahko substancirano ugovarjala trditvam tožene stranke o tem, koliko in katera dela so bila plačana oz. v katerih situacijah niso bile zajete storitve po vtoževanih računih. Tožena stranka je zatrjevala, da naj bi bila zaračunana dela podizvajalca A. d. o. o., zajeta v začasnih mesečnih situacijah G. d. d., kot glavnega izvajalca. Za te svoje trditve pa ni predložila dokazov. Ker iz predloženih začasnih mesečnih situacij, ki jih je predložila tožena stranka, ni razvidno, katera dela so zaobsežena v posamezni začasni mesečni situaciji družbe G. d. d., tožena stranka pa tudi ni predložila knjige obračunskih izmer, ni bilo moč substancirano ugovarjati trditvam tožene stranke o tem, koliko in katera dela naj bi bila že plačana. Le tožena stranka kot pogodbena stranka glavnega izvajalca G. d. d., je lahko preko svojih nadzornih organov nadzorovala stanje izvedenosti del po potrjenem terminskem planu. Poudarja, da je dokazala opravo dela, njene terjatve so pripoznane, zato je skladno s 631. členom OZ dokazno breme o plačilu izvedenih storitev podizvajalca A. d. o. o., na toženi stranki. Sodišče ni navedlo razlogov za odločitev, da ni utemeljena njena trditev o zadržanju 10 % vrednosti pogodbenih del s strani tožene stranke. Pojasnjuje pravno naravo določbe 631. člena OZ in opozarja na zmotno ugotovitev sodišča prve stopnje, da vrednost izvedenih del glede na izstavljene situacije ni za 10 % višja.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo izpostavlja, da ne obstaja odprt dolg do tožeče stranke. Situacije, ki ji jih je izdal G. d. d., so bile poplačane, kar velja tudi za vtoževane račune. Le-ti se nanašajo na storitve, izvedene v mesecih april, maj in september 2010, torej na obdobje, ko je situacije, prejete od družbe G. d. d., potrjevala in plačevala. V celoti pritrjuje ugotovitvam, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba temelji na naslednjih dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje: - tožeča stranka zahteva plačilo vtoževanega zneska na podlagi izdanih računov A. d. o. o. (podizvajalec), izdanih na podlagi več dobav blaga in opravljenih storitev A. d. o. o., za G. d. d., (podjemnik); - tožeča stranka je z družbo A,. d. o. o., sklenila tri faktoring pogodbe, na podlagi katerih ji je A. d. o. o., odstopil svoje terjatve do družbe G. d. d.; - družba G. d. d., je terjatve po faktoring pogodbah pripoznala in potrdila njihovo pravilnost; - med naročnikom (tožena stranka) in G. d. d., kot izvajalcem je bilo dogovorjeno, da bo izvajalec vsa pogodbena dela obračunaval na podlagi mesečnih situacij, skladno s potrjenim terminskim in finančnim planom; - plačila so potekala po vnaprej določenih tranšah in po stanju izvedenosti del. 6. Na podlagi gornjih ugotovitev je sodišče prišlo do zaključka, da so bile začasne mesečne situacije glavnega izvajalca za mesece april, maj in september (leto 2010) potrjene in plačane, vključno z vsemi situacijami glavnega izvajalca G. d. d., do decembra 2010. To pa pomeni, da so bila vsa dela podizvajalca, izvedena v zgoraj navedenih mesecih, tudi plačana. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema zaključek sodišča prve stopnje, saj je podkrepljen z ustreznimi dokazili – listinami v spisu. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in konsistentna, zato je ne morejo omajati očitki, ki jih izpostavlja pritožba.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno našlo materialnopravno izhodišče v določbi 631. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Ta določa, da sme naročnik tudi brez posebnega pogodbenega dogovora opraviti plačilo neposredno podizvajalcu, če glavni izvajalec pripozna podizvajalčevo terjatev. Neposredno plačilo podizvajalcem predstavlja izjemo v sistemu relativnih obligacijskih razmerij; pomeni pa enega od možnih načinov izboljšanja plačilne discipline in s tem tudi likvidnosti gospodarstva. V obravnavani zadevi vprašanje priznanja terjatve podizvajalca v razmerju do glavnega izvajalca ni sporno; bistveno pa je vprašanje, ali je tožena stranka kot naročnica že pravno veljavno izpolnila svojo obveznost glavnemu izvajalcu za delo, ki ga je za glavnega izvajalca opravil njegov podizvajalec.

8. Pritožba neutemeljeno oporeka verodostojnost primerjalne tabele in kontne kartice za G. d. d., (leto 2010 in 2011). Sodišče prve stopnje se je do predmetnih listin jasno opredelilo. Tožena stranka je za preverbo primerjalne tabele predložila dokumentacijo v zvezi s terjatvami in obveznostmi, evidentiranimi v njeni glavni knjigi. S predložitvijo začasnih situacij in računov G. d. d., ki so bili podlaga za vknjižbe, prikazane na kontnih karticah, je izkazala poravnavno svojih obveznosti, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da ni bilo mogoče podati substanciranih ugovorov. Kontna kartica ima značaj verodostojne listine in skupaj s preostalo predloženo dokumentacijo izkazuje plačila začasnih situacij v vtoževanem obdobju. Ob tem je treba upoštevati, da je potrjevanje začasnih mesečnih situacij med toženo stranko in glavnim izvajalcem (družbo G. d. d.) potekalo na pogodbeno urejen način. Začasne mesečne situacije so se potrjevale skladno s predvidenim finančnim terminskim načrtom, plačila pa so potekala po vnaprej določenih tranšah ter po stanju izvedenosti del. Situacija je bila potrjena le v primeru, če so bila dela in storitve, predvidene s terminskim načrtom, opravljene. V tem primeru so bili tudi elementi izračunov podizvajalca zajeti v začasnih situacijah glavnega izvajalca. Tožena stranka je s predloženo listinsko dokumentacijo izkazala plačila začasnih situacij, ki se nanašajo na obdobja, ko je storitve opravljal podizvajalec (meseci april, maj in september 2010). Tožeča stranka ni predložila dokazil, ki bi izpodbili pravilnost podatkov, kot jih prikazuje predložena kontna kartica v povezavi s primerjalno tabelo. Nerazumljiv je pritožbeni očitek, da se o predloženi primerjalni tabeli plačil in kontni kartici ni mogla izjaviti; posledično pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek o kršitvi razpravnega načela iz 7. člena ZPP. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je tožena stranka s predložitvijo kontne kartice, primerjalne tabele ter situacij in računov zadostila svojemu dokaznemu bremenu o plačilu začasnih situacij, nanašajočih se na obdobje mesecev april, maj in september 2010. Potrjena situacija izkazuje, da je določen obseg dela izveden kakovostno in da so ta dela ustrezno ovrednotena. Na tožeči stranki pa je dokazno breme, da v začasnih situacijah, ki jih je tožena stranka sicer potrdila glavnemu izvajalcu – G. d. d., niso upoštevane njene dobave blaga in opravljene storitve. Na njej je dokazno breme, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, da substancirano ugovarja trditvam tožene stranke o tem, koliko in katera dela so bila plačana oz., v katerih situacijah in koliko so ali (sploh) niso bile zajete storitve po vtoževanih računih.

9. Ugotavljanje pogoja identitete med deli, ki jih je za podjemnika opravil podizvajalec in jih uveljavlja z zahtevkom po neposrednem plačilu, ter deli, katerih plačilo v tistem trenutku naročnik dolguje podjemniku, je brez dvoma težavno. Vsekakor pa je na tožeči stranki, da izkaže odsotnost njene terjatve v izdanih začasnih situacijah. Za uspešnost neposrednega zahtevka podizvajalca zoper naročnika posla je namreč med drugim nujen obstoj dospele terjatve izvajalca do naročnika posla.

10. Pritožbeno zatrjevanje o napačni uporabi zakona glede pravila o dokaznem bremenu je zmotno. Izhajati je treba iz pogodbeno urejenega načina potrjevanja začasnih mesečnih situacij, pa tudi dejstva, da tožena stranka ni razpolagala z gradbenimi dnevniki družbe. A. d. o. o., ker ji s strani G. d. d., niso bili predani. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje odločalo v nasprotju z vsebino gradbenih pogodb, sklenjenih med toženo stranko in G. d. d., kot izvajalcem. Prvostopenjsko sodišče je ustrezno povzelo jedrno vsebino pogodbe, ki je relevantna v obravnavanem primeru, in pogodbeno urejen način potrjevanja ter plačevanja mesečnih začasnih situacij upoštevalo pri svoji odločitvi. Poudariti pa je treba, da zaščita podizvajalca ne more biti zagotovljena na račun investitorja (naročnika). Podizvajalec je bil v pogodbenem odnosu s podjemnikom– G. d. d., zato je na njem dokaz o dobavi blaga in opravi storitev podizvajalcu; s tem pa tudi dokazovanje dejstva, da opravljena dela oz. storitve niso bila zajeta v začasnih mesečnih situacijah. Tožeča stranka je sicer dokazala, da je dela izvedla in da so bile njene terjatve pripoznane, na drugi strani pa je tožena stranka s prepričljivostjo izkazala plačilo mesečnih začasnih situacij, nanašajočih se na obdobje, ko je dela opravljal podizvajalec – A. d. o. o.. S tem je bilo na tožečo stranko prevaljeno dokazno breme o neplačilu terjatve podizvajalca A. d. o. o., oz. nevključenosti njegove terjatve v plačane začasne situacije.

11. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki v zvezi z neobračunano 10 % vrednostjo pogodbenih del. Iz sklenjenih gradbenih pogodb glavnega izvajalca in tožene stranke kot naročnika res izhaja, da se 10 % vrednosti pogodbenih del obračuna z zadnjo situacijo po končnem obračunu. V celoti pa je treba pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da podizvajalec – A. d. o. o. - ni bila v pogodbenem odnosu s toženo stranko, zato o obogatitvi tožene stranke v razmerju do podizvajalca ni moč govoriti. Tožeča stranka pa tudi ni, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, z ničemer izkazala svojih zatrjevanj o zadržanih 10 % plačil za 10 % izvedenih del. 12. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je bilo treba na podlagi določbe 353. člena ZPP pritožbo zavrniti.

13. Pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo pa ni pripomogel k razjasnitvi zadeve, zato je bilo odločeno, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Uradni list RS, št. 83/2001 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: OZ.