Jedro

Ker v postopku za preklic radijskega dovoljenja po ZTel pritožba zoper prvostopno odločbo ne zadrži izvršitve (2. odst. 41. čl. ZTel), bi lahko prišlo do kršitve take odločbe prej, preden bi imela tožeča stranka možnost sodnega varstva zoper odločbo druge stopnje. Zato bo moralo prvostopno sodišče preizkusiti v tej povezavi, ali bo z izvršitvijo prvostopnega sklepa utegnila nastati tožeči stranki težko popravljiva škoda.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 7/2001-3 z dne 5.2.2001 se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, vloženo na podlagi 1. odstavka 69. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000 - ZUS), s katero je do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu predlagala začasno odložitev izvršitve sklepa Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije o plačilu pristojbine za uporabo radijske frekvence z dne 19.10.2000, ki je bil potrjen z odločbo tožene stranke z dne 4.12.2000. V razlogih izpodbijanega sklepa prvostopno sodišče ugotavlja, da tožeča stranka ni izkazala verjetnega nastanka težko popravljive škode, ker ni zahtevi za izdajo začasne odredbe predložila dokazov, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, da odmerjene pristojbine ni sposobna plačati. Po mnenju prvostopnega sodišča sklicevanje tožeče stranke, da je pristojbina izredno visoka in da presega njene prihodke, ni izkazano in zato tudi ni izkazana verjetnost nastanka težko popravljive škode, ki je pogoj za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena v zvezi z 2. odstavkom 30. člena ZUS.

Tožeča stranka v pritožbi izpodbija odločitev prvostopnega sodišča in stališče, da je izdaja začasne odredbe pogojena z izkazom njene plačilne nesposobnosti. Svojo neplačilno sposobnost je v pritožbi izkazala s podatki Agencije za plačilni promet (bon 1 in bon 2), vendar pa meni, da je podlaga za nastanek težko popravljive škode - odvzem radijskega dovoljenja, ki ji grozi zaradi neplačane pristojbine za uporabo radijskih frekvenc. V istovetnem primeru je prvostopno sodišče, na podlagi mnenja pritožbenega sodišča, že izdalo začasno odredbo in odložilo izvršitev sklepa o plačilu pristojbine za uporabo radijskih frekvenc. Zato meni, da ni podlage za različno odločanje. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oziroma ga razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je pravilno stališče prvostopnega sodišča, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe v primeru, ko tožeča stranka noče plačati pristojbine in ji zato grozi odvzem radijskega dovoljenja. Predlaga, da sodišče zavrne pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno.

Pritožba je utemeljena.

Odločitev prvostopnega sodišča ni pravilna. Napačna je njegova razlaga 1. odstavka 69. člena in pogojev za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 30. člena ZUS. Nezmožnost plačevanja zakonitih obveznosti in slabo finančno stanje zavezanca ne morejo biti podlaga za odložitev izvršbe upravne odločbe, ki nalaga zavezancu plačilo denarne obveznosti, tudi če bi se tožeča stranka na to sklicevala in ta dejstva izkazovala ob vložitvi zahteve za izdajo začasne odredbe. Začasna odredba je procesno sredstvo, ki naj bi preprečilo, da bi v času postopka pred sodiščem, prišlo do ravnanj, ki bi povzročila, da sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. S posegom v denarna sredstva tožeče stranke, po presoji pritožbenega sodišča, ne bo nastala težko popravljiva škoda, saj bo imela v primeru uspeha v upravnem sporu, možnost vračila, če ji je bila obveznost odmerjena v napačnem ali previsokem znesku.

Vendar pa tožeča stranka zahteve za izdajo začasne odredbe ne utemeljuje z nastankom težko popravljive škode zaradi same izvršbe v njeno premoženje, ampak povezuje svojo zahtevo s težko popravljivo škodo, ki bi ji nastala zaradi preklica radijskega dovoljenja, ki je predviden v 41. členu Zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97, 45/97 - odločba US, 59/99 - ZTel), kot sankcija zaradi neplačane pristojbine za uporabo radijskih frekvenc. Za preklic radijskega dovoljenja je določen po ZTel poseben postopek, v katerem pritožba zoper prvostopno odločbo o odvzemu dovoljenja, ne zadrži izvršitve (2. odstavek 41. člena ZTel). Do izvršitve take odločbe bi torej lahko prišlo prej, preden bi imela tožeča stranka možnost sodnega varstva zoper odločbo druge stopnje. V tej povezavi bo zato moralo prvostopno sodišče preizkusiti, ali bo podana, z izvršitvijo prvostopnega sklepa o določitvi pristojbine, verjetnost nastanka težko popravljive škode za tožečo stranko in s tem tudi možnost neučinkovitega sodnega varstva v primeru uspeha v obravnavanem sporu, saj zadržanje te izvršitve lahko zadrži tudi nastop posledice po 4. alinei 1. odstavka 41. člena ZTel (preklic radijskega dovoljenja).

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo upravnemu sodišču v nov postopek na podlagi 74. člena, v zvezi z 68. členom ZUS.