Jedro

Vsebina, ki jo je v navedenem delu iz izvedenskega mnenja povzela tožeča stranka, je iztrgana iz celotnega konteksta izvedenskega mnenja. Izvedenec je v mnenju kot bistveno poudaril, kar je še dodatno pojasnil na zaslišanju, da je bila pri tožencu v tem obdobju motena pozornost in se spomin na prejeto pošto niti ni ustvaril. Sodišče prve stopnje je na podlagi celovitega strokovnega mnenja izvedenca, pravilno dokazno ocenilo, da se toženec na tožbo ni mogel spomniti v času od 20. 5. 2019 do 16. 9. 2019, temveč šele takrat, ko mu je bila predočena.

Tožencu je prenehal le status samostojnega podjetnika, kar pa ne vpliva na njegov procesni položaj kot fizične osebe v postopku. Toženec ostane stranka postopka, vendar ne več kot samostojni podjetnik, ampak le kot fizična oseba. Pravilno je stališče, da bi moralo sodišče postopek nadaljevati tako zoper prevzemno družbo kot zoper toženca kot fizično osebo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. O pritožbenih stroških bo odločeno s posebnim sklepom.

Obrazložitev

**Izpodbijani sklep**

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo predlogu tožene stranke A. A. (v nadaljevanju toženec) za vrnitev v prejšnje stanje. Toženec je nesporno 20. 5. 2019 prejel tožbo tožeče stranke s pozivom naj nanjo odgovori in z opozorilom na posledice zamude z odgovorom. Toženec je odgovoril na tožbo šele 24. 9. 2019, kar je po izteku 30-dnevnega roka za odgovor na tožbo. Na tožbo naj bi namreč pozabil. V dokaznem postopku po predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so pri tožencu po prebolelem seroznem meningoencefalitisu nastopile kognitivne spremembe, ki kažejo na organsko cerebralno oškodovanost, pri čemer iz izvida osebnega pregleda invalidske komisije (izvedensko mnenje invalidske komisije z dne 29. 5. 2019, B47) izhaja, da ima toženec težave s koncentracijo in vzdrževanjem pozornosti.

2. Izvedenec C. C., imenovan v tem postopku je potrdil, da so se kognitivne spremembe pri tožencu pojavile že v času med 20. 5. 2019 in 25. 9. 2019. V tem obdobju je bila pri tožencu motena pozornost, kar je zelo verjetno in se spomin na prejeto pošto niti ni ustvaril ter tako toženec niti ni bil sposoben ukrepati skladno s tovrstnim spominom. V sklopu organske anksiozne motnje, toženec ni mogel lastnega vedenja prilagajati podatku o prejeti pošti, ker se ob moteni pozornosti spomin na to niti ni tvoril. Tožbo je potem, ko jo je prevzel, pospravil v predal in nanjo pozabil vse do 16. 9. 2019, ko ga je s pisanjem seznanila njegova žena B. A. Slednja je na zaslišanju potrdila, da je tožbo našla nekje v začetku septembra. Sodišče je sklepalo, da se toženec s tožbo prej ni seznanil, datum 16. 9. 2019 pa po oceni sodišča sodi še v okvir začetka septembra.

3. Sodišče je navedene okoliščine ocenile kot upravičen vzrok zamude, saj gre za takšne okoliščine oziroma ovire, ki jih stranka sama ni mogla predvideti. Zato je sklenilo, da so izpolnjeni pogoji za vrnitev v prejšnje stanje, v skladu s prvim odstavkom 116. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4. Sodišče je nadalje na podlagi vpogleda v sodni register ugotovilo, da je bil toženec, sicer v pravno organizacijski obliki samostojnega podjetnika E., 12. 8. 2020 izbrisan iz sodnega registra zaradi statusnega preoblikovanja v kapitalsko – prevzemno družbo F. d. o. o., ki je univerzalna materialnopravna naslednica navedenega samostojnega podjetnika (drugi odstavek 667. člena Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1). Zato je nadaljevalo postopek le zoper navedeno prevzemno družbo.

**Pritožba tožeče stranke**

5. Tožeča stranka se je zoper sklep pravočasno pritožila in je uveljavljala vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP in sodišču druge stopnje predlagala, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje zavrne v celoti in toženi stranki naloži povrnitev vseh stroškov postopka, oziroma podredno, da pritožbi ugodi in sklep ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje in skladno s 356. členom ZPP odredi, da se opravi nov narok za vrnitev v prejšnje stanje pred drugim sodnikom. Zahtevala je povrnitev pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

6. Toženec je na pritožbo odgovoril in sodišču druge stopnje predlagal, da neutemeljeno pritožbo zavrne in sklep v izpodbijanem delu potrdi ter naloži tožeči stranki povrnitev pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

7. Pritožba ni utemeljena.

_O pasivni legitimaciji toženca_

8. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi izbrisa toženca kot samostojnega podjetnika posameznika iz sodnega registra, postopek nadaljevalo le zoper prevzemno družbo, ne pa tudi zoper njega kot fizično osebo. Uveljavlja zmotno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je treba v opisani procesni situaciji, postopek nadaljevati le zoper prevzemno družbo, ne pa več zoper toženca kot fizično osebo. Navedeni pritožbeni očitek je utemeljen. Drži, da je tožencu prenehal le status samostojnega podjetnika, kar pa ne vpliva na njegov procesni položaj kot fizične osebe v postopku. Takšno stališče je bilo že zavzeto v sodni praksi.1 Toženec ostane stranka postopka, vendar ne več kot samostojni podjetnik, ampak le kot fizična oseba. Zato naj sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka slednje upošteva. Pravilno je stališče, da bi moralo sodišče postopek nadaljevati tako zoper prevzemno družbo kot zoper toženca kot fizično osebo.

_O (ne)pravočasnosti predloga_

9. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje jasnim in pravilnim zaključkom v izpodbijanem sklepu, da je toženec predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil pravočasno. Sodišče prve stopnje je pravilno, v okviru proste presoje dokazov kot primerna dokaza upoštevalo izpovedbi toženca in njegove žene B. A., ki je izpovedala, da je med pospravljanjem stanovanja v predalu našla kuverto s tožbo in jo je pokazala tožencu. Skupaj z drugimi dokazi je odločitev oprlo tudi na njuni izpovedbi. Če sodišče njunih izpovedb ne bi upoštevalo in jih ne bi dokazno ocenilo, bi se toženec znašal v dokazni stiski, kar bi mu preprečilo dokazovanje. Dejstvo v zvezi z najdbo sodne pošiljke s tožbo, sta namreč lahko potrdila le toženec in njegova žena. Povsem življenjsko logično je, da se toženčeva žena ni mogla določno datumsko opredeliti, kdaj je med pospravljanjem stanovanja v predalu našla kuverto s tožbo. Od vložitve predloga za vrnitev v prejšnje stanje do njenega zaslišanja je namreč minilo pet mesecev. Bolj verjetno je, da priča ne ve točno, katerega konkretnega dne se je nek dogodek zgodil, ampak ga opiše časovno bolj opisno, kar je razvidno tudi iz izpovedbe toženčeve žene, da je kuverto našla „v ponedeljek nekje v začetku septembra lani“ (to je 2019, l. št. 83).

10. Sodišče druge stopnje se zato strinja z zaključkom v izpodbijanem sklepu, da je bil predlog vložen pravočasno. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbenemu stališču, da je podano nasprotje med trditvijo iz predloga za vrnitev v prejšnje stanje in izpovedbo toženčeve žene glede trenutka, ko naj bi toženec izvedel za zamudo. Bolj logično je, da je pravilen tisti datum dogodka, ki je bil sporočen pooblaščencu toženca, ki je vložil predlog za vrnitev v prejšnje stanje, torej 16. 9. 2019. Tudi vsa nadaljnja pritožbena izvajanja, o tem, da je toženec trdil, da je bila kuverta zaprta, medtem ko je njegova žena trdila, da je bila kuverta na pol odprta, ne more vplivati na drugačno stališče sodišča druge stopnje glede pravočasnosti vloženega predloga.

_O (ne)upravičenem vzroku_

11. Toženec je v okviru laičnih trditev navajal, da je pozabil, da je tožbo prejel in da se je na to spomnil šele, ko je tožbo našla njegova žena. Te trditve pa tožeča stranka poveže z izvedenskim mnenjem, da je malo verjetno, da je bolezen virusnega meningoencefalitisa pri tožencu v obdobju od 20. 5. 2019 do 25. 9. 2019 povzročila spominsko motnjo, da bi zaradi bolezni oziroma njenih posledic pozabil, da je prejel tožbo. Vsebina, ki jo je v navedenem delu iz izvedenskega mnenja povzela tožeča stranka, je iztrgana iz celotnega konteksta izvedenskega mnenja. Izvedenec je namreč v mnenju kot bistveno poudaril, kar je še dodatno pojasnil na zaslišanju, da je bila pri tožencu v tem obdobju motena pozornost in se spomin na prejeto pošto niti ni ustvaril. Sodišče prve stopnje je na podlagi celovitega strokovnega mnenja izvedenca, pravilno dokazno ocenilo, da se toženec na tožbo ni mogel spomniti v času od 20. 5. 2019 do 16. 9. 2019, temveč šele takrat, ko mu je bila predočena.

12. Zato se sodišče druge stopnje ne strinja s pritožbenim razlogom, da je kot bistveno treba upoštevati, da je izvedenec potrdil, da se spomin na prejeto pošto niti ni ustvaril, toženec pa je trdil, da se je na pošto spomnil šele, ko je kuverto našla njegova žena. Slednja trditev je, kot je bilo že pojasnjeno, del laične trditvene podlage, ki pa jo je na podlagi izvedenskega mnenja treba razumeti v smislu verjetnega toženčevega ravnanja ob prejemu sodne pošiljke. Kakšen standard mora sodišče v teh primerih upoštevati, je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo v točki 19 izpodbijanega sklepa, s čimer se sodišče druge stopnje v celoti strinja. Zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da je podano nasprotje med trditvami toženca in ugotovitvami izvedenca glede upravičenega vzroka za zamudo z vložitvijo odgovora na tožbo.

13. Okoliščine, ki jih je sodišče prve stopnje izpostavilo pri tem, ko je ugotovilo, da je bil sklenjen indični krog (20. točka razlogov), je tožeča stranka v pritožbi prikazala selektivno. Zato sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbenemu stališču, ki povezuje verjetno motnjo pozornosti pri tožencu le s trditvijo, da se je kasneje, ko ga je na to opozorila žena, spomnil na tožbo, kar po prepričanju tožeče stranke ni v skladu z ugotovitvijo izvedenca, da spomina sploh ni tvoril. Prikazane okoliščine v pritožbi so samo del okoliščin, o katerih se je sodišče prepričalo na podlagi dokaznega postopka in jih je navedlo v devetih alinejah (stran 8 do 10 sklepa), ki jih sodišče druge stopnje ne povzema ponovno, ker to ni potrebno, ampak se nanje v celoti sklicuje.

14. Tožeča stranka prevelik poudarek daje dejstvu, da je toženec odprl lastno optiko, kar pomeni, da če je to zmogel, je bil očitno zbran, dosleden, skrben in je bil sposoben presojati tudi v spornem obdobju, kar je potrdila priča D. D. Samo na podlagi izpovedbe te priče, bi bili zaključki sodišča o toženčevi zmožnosti ravnanja v konkretnem primeru, zmotni. Dokazna ocena mora biti izvedena v skladu z 8. členom ZPP, torej celovito.

15. Ob tem sodišče druge stopnje pripominja, da tožeča stranka niti ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec v letu 2018 sicer formalno odprl optiko, vendar se je sodišče prve stopnje iz obsežne medicinske dokumentacije in odločbe ZPIZ z dne 18. 9. 2019 (B46) o toženčevi štiri urni sposobnosti za delo, prepričalo, da toženec svojega dela ni mogel opravljal v polnem obsegu. Kot bistveno je sodišče prve stopnje izpostavilo, čemur sodišče druge stopnje pritrjuje, da je toženec na tožbo pozabil zaradi vzroka, na katerega kljub primerni skrbnosti ni imel vpliva. Zato je šlo za dogodek, ki ga upoštevajoč vse ugotovljene okoliščine, ni mogel niti predvideti niti preprečiti. Odločitev sodišča prve stopnje je torej pravilna.

_O dvomu v nepristranskost sodnice_

16. Tožeča stranka ni vložila predloga za izločitev sodnice v skladu z drugim odstavkom 72. člena ZPP. Svoj dvom v nepristranskost sodnice je tožeča stranka v pritožbi zatrjevala v zvezi s pooblastilom sodišče druge stopnje, da v skladu s 356. členom ZPP odredi, da se ob razveljavitvi izpodbijanega sklepa, opravi nov narok za vrnitev v prejšnje stanje pred drugim sodnikom. Sodišče druge stopnje je potrdilo odločitev sodišče prve stopnje. Že zato ni imelo pooblastil postopati v skladu s 356. členom ZPP.

17. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 260. člena v zvezi s 366. členom ZPP).

18. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena, 366. člen ZPP). Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

_O stroških postopka_

19. Sodišče prve stopnje o stroških postopka še ni odločilo. Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožbenemu stališču, da gre za tipično situacijo, ko je treba odločiti o stroških postopka s posebnim sklepom med postopkom v skladu s šestim odstavkom 163. člena ZPP. Stroški, ki so nastali tožeči stranki v zvezi s postopkom o predlogu toženca za vrnitev v prejšnje stanje so stroški, ki so nastali tožeči stranki zaradi naključja, ki se je primerilo tožencu (156. člen ZPP). Takšno ustaljeno stališče je bilo oblikovano tudi v teoriji in sodni praksi.2

20. To pa pomeni, da mora sodišče prve stopnje o prvostopenjskih in smiselno tudi o pritožbenih stroških odločiti v skladu s šestim odstavkom 163. člena ZPP.

1 VSL sklep I Cpg 725/2012, 22. 8. 2012. 2 N. Betetto: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 42 in VSM sklep I Cp 728/2020, 13. 10. 2020.