Jedro

Sodišče prve stopnje ni odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, ker pa tožeča stranka ni zahtevala izdaje dopolnilne sodbe se šteje, da je v tem delu (o katerem ni bilo odločeno) tožbo umaknila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklepa senata disciplinske komisije tožene stranke št. 70/99 z dne 19.2.1999 in odbora za varstvo pravic delavcev tožene stranke št. 117/99 z dne 2.4.1999 v delu, v katerem je bil tožnici izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja in ustavilo disciplinski postopek zoper tožnico (1. in 2. odstavek izreka sodbe). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati plačo z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih plač do plačila in ji vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter obračunati in plačati vse prispevke in dajatve iz naslova plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (3. odstavek izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 42.914,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v osmih dneh pod izvršbo (4. odstavek izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek, oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navaja, da je zastaranje disciplinskega postopka povzročila tožnica sama z nenehnimi vlogami in prošnjami za preložitev disciplinskih obravnav. Tožena stranka se je zavedala, da mora v disciplinskem postopku delavki zagotoviti pravico do obrambe, bila pa je tudi poučena, da se za čas bolezni podaljšajo roki za vodenje disciplinskega postopka za toliko časa, za kolikor delavka ni bila sposobna udeleževati se disciplinskih obravnav. Tožnica je storila hudo kaznivo dejanje. Ugovora zastaranja, ki nasprotuje pravnemu redu in morali, ni mogoče upoštevati, zlasti ker roki niso prekluzivni.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih navedb in pri tem skladno z določbo 2. odstavka 365. člena zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ št. 4/77, 27/90) po uradni dolžnosti pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP in da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in se opredelilo do vseh odločilnih dejstev, od katerih je odvisna pravilna odločitev v obravnavani zadevi. Sprejeta odločitev temelji na pravilni uporabi materialnega prava in je ustrezno obrazložena, zato se pritožbeno sodišče z razlogi izpodbijane sodbe strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja naslednje: Sodišče prve stopnje je glede na izvedene dokaze pravilno zaključilo, da je vodenje disciplinskega postopka zoper tožnico zastaralo.

Disciplinski postopek je bil namreč zaključen po preteku zastaralnih rokov (subjektivni šestmesečni rok oz. objektivni enoletni rok) iz 3. odstavka 67. člena zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur.l. SFRJ št. 60/89 42/90), ki se na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije. Zmotno je stališče pritožbe, da zastaralni roki ne tečejo v času, ko je delavec v bolniškem staležu, oz. ko se zaradi bolezni ne more udeleževati disciplinskih obravnav. Tako stališče nima nikakršne podlage niti v ZTPDR niti v drugih predpisih. Po izteku zastaralnih rokov ne glede na naravo kršitve, zaradi katere je bil disciplinski postopek izveden, vodenje disciplinskega postopka ni več dopustno, zato je sodišče prve stopnje pravilno ravnalo, ko je izpodbijana sklepa disciplinskih organov tožene stranke v delu, ki se nanaša na izrečeni disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, razveljavilo in ustavilo disciplinski postopek zoper tožečo stranko.

Ob tem pritožbeno sodišče pripominja, da sodišče prve stopnje sicer ni odločilo o celotnem zahtevku tožeče stranke, ki je zahtevala razveljavitev sklepov disciplinske komisije ter odbora za varstvo pravic v celoti, tako v delu, ki se nanaša na disciplinsko odgovornost in disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja, kakor tudi v delu, ki se nanaša na odškodninsko odgovornost tožnice (ki je po sklepu disciplinske komisije dolžna vrniti toženi stranki 907.405,90 SIT). Ker tožeča stranka ni zahtevala izdaje dopolnilne sodbe v skladu s 339. členom ZPP, se šteje, da je v tem delu tožbo umaknila.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 368. člena ZPP potrdilo izpodbijano sodbo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih tožena stranka ni priglasila.

V skladu z določbo 1. odstavka 498. člena zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) je pritožbeno sodišče uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/I/94).