Jedro

Zdravnikova pojasnilna dolžnost obsega tudi terapevtsko pojasnilo in pojasnilo tveganja. Izostanek takega pojasnila lahko - če pride do škode - predstavlja strokovno napako zdravljenja.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi, zadeva pa vrne temu sodišču v novo sojenje.

Revizijski stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnici plačati odškodnino v znesku 2.000.000 SIT, višji zahtevek pa je zavrnilo. Med operativnim posegom, ki ga je izvajal zdravnik tožene stranke, je v tožničem telesu ostal delček operacijske igle. V zvezi s tem je bila kršena pojasnilna dolžnost, tožena stranka pa je tožnico pustila predolgo v negotovosti, zaradi česar ji je tujek iz telesa odstranila druga zdravstvena ustanova. Škodo predstavljajo telesne bolečine, ki jih je tožnica prestajala ter strah in negotovost zaradi tujka v telesu.

Pritožbi tožene stranke pa je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Menilo je, da toženi stranki ni mogoče očitati kršitve pojasnilne dolžnost, zaradi česar med njenim ravnanjem oziroma opustitvijo in nastalo škodo ni vzročne zveze.

Tožeča stranka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodbe sodišča druge stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo odločanje, ali pa njeno spremembo (očitno z zavrnitvijo pritožbe tožeče stranke in potrditvijo sodbe sodišča prve stopnje). Tožena stranka je tožnico puščala v negotovosti glede tega, ali bo, ali ne bo treba tujek iz telesa odstraniti. Zaradi pomanjkljive pojasnilne dolžnosti je tožnici nastala škoda v obliki strahu in negotovosti ter telesnih bolečin. Po preteku šestih do osmih tednov ni bilo več razlogov za čakanje, saj so rezultati preiskav bili znani. Tedaj bi morala tožena stranka tožnici pojasniti možnosti, ki jih ima glede odstranitve tujka.

Vendar pa tudi v nadaljnjih štirih mesecih in pol tožnica ni dobila ustreznega odgovora, zaradi česar je morala poiskati pomoč v drugi zdravstveni ustanovi.

Tožena stranka in stranski intervenient na revizijo nista odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka je tožbeno trditveno podlago, ki se nanaša na temelj zahtevka, med pravdo končno zožila na izostanek pojasnilne dolžnosti. Škoda v obliki strahu in negotovosti ter telesnih bolečin zaradi koščka igle v telesu je tožnici nastala zato, ker ni dobila ustreznega, predvsem pa pravočasnega pojasnila o možnem ukrepanju, zaradi česar je poiskala drugo zdravstveno ustanovo, ki je tujek odstranila. Po svoji vsebini taka tožbena trditvena podlaga vključuje tudi zatrjevanje strokovne napake: tožena stranka bi lahko ukrepala prej in preprečila škodo, pa tega ni storila.

Sodišče prve stopnje je ob sprejetih dejanskih ugotovitvah kršitev pojasnilne dolžnosti našlo prav v izostanku pravočasne odločitve za operacijski poseg, ali z drugimi (konkretnimi) besedami: "opustitev pojasnila oziroma pomanjkljiv pojasnitveni postopek pomeni opustitev strokovnega zdravljenja, kar ima za posledico odškodninsko odgovornost". Pri tem je sodba v svojih razlogih delno nedosledna. Po eni strani vsebuje podrobne dejanske ugotovitve o tem, da je tožnici bilo dano pojasnilo o njenem stanju zaradi tujka v telesu in celo o možnem posegu, po drugi strani pa ugotavlja, da bi ta poseg bil možen že po šestih do osmih tednih po konizaciji maternice in da je torej skoraj petmesečna doba negotovosti (do operativnega posega v drugi zdravstveni ustanovi) predolga; to pa že prehaja v strokovno napako kot pravni temelj za odškodninsko odgovornost. Kljub opisani nedoslednosti pa je izostanek pojasnilne dolžnosti (ki naj bi prešel v strokovno napako?) povezalo z nastankom škode in toženi stranki naložilo plačilo odškodnine.

Sodišče druge stopnje pa je ob pritožbi tožene stranke opisani problem pravno zožilo na presojo, kakšna je bila dolžna pojasnilna dolžnost, ali je bila ta kršena in ali je kršitev pojasnilne dolžnosti v vzročni zvezi z zatrjevano škodo. Pojasnjevanje obsega pojasnilo diagnoze, terapevtsko pojasnilo in pojasnilo tveganja. Vse to naj bi tožnica dobila. Po stališču izpodbijane sodbe tožnica odškodnine ne uvevljajo zato, ker naj bi tožena stranka predolgo odlašala z odstranitvijo tujka, ampak zato, ker naj bi ji v zvezi s tem nič ne pojasnili, kar pa ni res. Zato naj bi ne bilo vzročne zveze med zatrjevanim izostankom pojasnilne dolžnosti in zatrjevano škodo.

Ob revizijskih navedbah in tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe v smeri revizijskega očitka zmotne uporabe materialnega prava (371. člen ZPP) revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Pravno izhodišče, sprejeto v izpodbijani sodbi, da tožnici zaradi kršitve pojasnilne dolžnosti škoda ni nastala, iz drugega naslova pa je ne uveljavlja, je zmotno. Sodišče prve stopnje je namreč (čeprav je glede ugotavljanja pravnega temelja v razlogih svoje sodbe nedosledno) tožbeno trditveno podlago povzelo tudi v smeri zatrjevanja strokovne napake tožene stranke: predolgega odlašanja z operativnim posegom in s tem podaljševanja negotovosti in strahu. Pri tem je celo v razlogih izpodbijane sodbe navedeno, da pojasnjevanje obsega tudi terapevtsko pojasnilo in pojasnilo tveganja. Prav slednje pa posega že na področje strokovnega ukrepanja, ki se ga tožena stranka po zatrjevanjih ni lotila. V tej smeri tožbena trditvena podlaga z navedbo o odlašanju ukrepanja in s tem podaljševanju stanju strahu in telesnih bolečin zatrjuje tudi obstoj strokovne napake.

Opisana zmotna pravna presoja (napačna uporaba določb prvega odstavka 154. v zvezi s prvim odstavkom 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih) je imelo za posledico, da sodišče druge stopnje pritožbenih navedb ni v celoti obdelalo in da sodbe sodišča prve stopnje ni preizkusilo tudi v obsegu morebiti zagrešene strokovne napake. To ima za posledico razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo odločanje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Pri vnovičnem odločanju bodo morda pritožbena stališča tožene stranke narekovala razmislek o dopolnitvi dejanskih ugotovitev zaradi pridobitve strokovne medicinske ekspertize. Tožena stranka namreč s stališča stroke v tem primeru zagovarja ekspektativni tretma, medtem ko se je zdravnik UGK v Ljubljani ob enakih okoliščinah odločil za operacijo. To pa morda kaže, da mora sodišče, ki z znanjem medicine ne razpolaga, dopustiti ustrezno medicinsko izvedenstvo.

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.