Jedro

Tožnik je bil poškodovan dne 18.3.1997, ko se je moral udeležiti treninga, in je izvajal vajo meta. Potrebno je bilo sodelovanje obeh, vsaka malenkost, že drugačen gib, je lahko povzročila drugačen padec in je ta bil lahko že posledica malenkostne nepazljivosti enega ali drugega. Sedaj vaj na moč, med katere je spadal tudi sporni met, prav zaradi številnih poškodb, več ne izvajajo. Te konkretne okoliščine utemeljujejo sklep, da je ta aktivnost vsebovala elemente povečane nevarnosti, saj je kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil prihajalo do poškodb in padcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem ugodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v znesku 200.000,00 SIT, z obrestmi kot je to določno opredeljeno v izreku, ter višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Ob tem je zaradi umika tožbe glede zamudnih obresti od zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo za čas od 8.3.2000 do 31.12.2001 postopek v tem delu ustavilo. Toženi stranki je naložilo, da povrne tožeči stranki 159.005,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi 23.1.2004 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh pod izvršbo.

Zoper ugodilni del sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Meni, da ne drži stališče sodišča prve stopnje, da je za oba škodna dogodka podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, torej tožnikovega delodajalca. Da ne gre za objektivno odgovornost, je izrekla že sodna praksa v identičnem primeru, kot je bila dolžnikova poškodba (sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 59/2000). Podani tudi niso elementi krivdne odgovornosti, saj so bili udeleženci pravilno poučeni, ogreti, met je bil pravilno izveden in so bila tla primerno zaščitena, prostor pa tudi sicer primeren za izvedbo meta. Zahtevku po temelju ni mogoče ugoditi. Sodišče tudi ni ugotovilo kako in zakaj naj bi prišlo do poškodbe kolena, ugotavlja le, da je tožnik pri transportu obsojenca preobremenil nogo, gre pa za ohlapno in nekonkretizirano ugotovitev in sodbe ni mogoče preizkusiti. Zato ni mogoče govoriti o odgovornosti delodajalca za nastalo škodo. Podrejeno se pritožuje tudi zoper višino dosojene odškodnine, saj je sodišče tožniku iz naslova pretrpelih telesnih bolečin za oba škodna dogodka skupaj dosodilo odškodnino v višini 200.000,00 SIT. Gre za dve poškodbi in bi moralo odškodnino dosoditi za vsak dogodek posebej. Tako ni razvidno koliko je prisodilo za prvo in za drugo poškodbo in zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik poškodovan v rednem delovnem času. Do prvega škodnega dogodka je prišlo dne 18.3.1997, ko je tožnik, ki se je moral udeležiti treninga, izvajal vajo meta, in sicer v paru s S.D.. Ugotovljeno je, da so trening izvajali le štiri mesece, poškodbe pa so bile pogoste, na sezono tudi tri do štiri. Potrebno je bilo sodelovanje obeh, vsaka malenkost, že drugačen gib, je lahko povzročila drugačen padec in je ta bil lahko že posledica malenkostne nepazljivosti enega ali drugega. Sedaj vaj na moč, med katere je spadal tudi sporni met, prav zaradi številnih poškodb, več ne izvajajo. Te konkretne okoliščine, ki jih pritožba ne napada, pa utemeljujejo sklep, da je ta aktivnost vsebovala elemente povečane nevarnosti, saj je kljub previdnosti in upoštevanju varnostnih pravil prihajalo do poškodb in padcev. Primerjava s sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 59/2000 ne more biti uspešna, saj je šlo tam za drugo vajo (stoja na rokah, pri čemer je tožniku roka klecnila), kar je seveda posledično narekovalo drugačno pravno presojo - da ni šlo za take konkretne okoliščine, ki bi utemeljevale zaključek, da je aktivnost vsebovala elemente povečane nevarnosti. Za škodo od nevarne dejavnosti po 174. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - ta zakon se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega Obligacijskega zakonika, še uporablja - 1060. člen OZ) odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja, v tem primeru delodajalec in to ne glede na krivdo (2. odst. 154. čl. ZOR). Po tedaj veljavnem 73. členu Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja je namreč, če je delavec utrpel škodo pri delu ali v zvezi z delom, bila dolžna organizacija oz. delodajalec delavcu povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Podana je zato odgovornost tožene stranke, zavarovalnice, pri kateri je imel delodajalec zavarovano odgovornost. Povedano velja tudi glede drugega škodnega dogodka, ko je dne 20.5.1997 tožnik med transportiranjem obsojenca, ki se je ves čas močno upiral in je prišlo do nepričakovanih gibov, preobremenil levo nogo in se pri tem poškodoval. Ne drži, da sodba ne vsebuje potrebnih dejanskih ugotovitev, ugotovljeno je namreč, da je bil obsojenec fizično zelo močan, upiral se je zapustiti dnevni prostor, S.D. je na pomoč poklical tožnika, odločila sta se, da obsojenca skupaj transportirata v drug prostor, pri čemer je moral na pomoč priskočiti še en paznik. Obsojenca so odvedli po hodniku v spodnje nadstropje, priča B.G., ki je pri tem sodeloval, pa je pojasnil, da se je tudi sam pri intervenciji poškodoval, ker ga je obsojenec ugriznil in je šlo za obsojenca, ki je bil že večkrat agresiven. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je prišlo med tem opravilom, ko se je obsojenec ves čas močno upiral, do nepričakovanih gibov in posledično tožnikove preobremenitve leve noge, kar je bil vzrok poškodbe. Ta zaključek je glede na gornje ugotovitve življenjsko prepričljiv, ugotovljene so vse dejanske okoliščine, pomembne za presojo odgovornosti. Sodišče druge stopnje sprejema zaključek prve stopnje, da je glede na ugotovljene okoliščine šlo za nevarno dejavnost, torej za tako dejavnost, ki je pomenila spričo svoje narave in načina opravljanja v danem primeru povečano nevarnost za nastanek škode in ki je kljub temu, da se je izvajala s potrebno skrbnostjo, bila taka, da je ni bilo mogoče vselej nadzorovati in obvladovati učinkov, bila je obremenjena z določenim rizikom. Ugotovljene so tudi okoliščine, pomembne za presojo pravične odškodnine za negmotno škodo zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter je preizkus sodbe mogoč. Pri tem so pravilno upoštevani kriteriji iz člena 200. ZOR, sodišče prve stopnje je tudi razmejilo bolečine in nevšečnosti, kot posledice prve in druge poškodbe in prisodilo primerno celokupno odškodnino v znesku 200.000,00 SIT, glede na ugotovljene relevantne okoliščine (obseg in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem). To, da ni odmerilo odškodnine posebej za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem posamično za vsako poškodbo, na pravilnost materialnopravne presoje, da je celokupna odškodnina iz tega naslova primerna, ne vpliva. Pritožba je zato neutemeljena ter jo je sodišče druge stopnje zavrnilo, saj tudi tistih kršitev, ki jih po uradni dolžnost upošteva (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP) ni zasledilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).