Jedro

Stališču pritožbe, da bi moral v dokaz svojih trditev predložiti prodajno pogodbo, ni mogoče pritrditi. V našem pravnem sistemu velja načelo proste dokazne ocene.

Izrek

Pritožba upnika se zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo: 1. da se sklep o izvršbi z dne 3.3.2008 razveljavi v delu, v katerem je dovoljena izvršba in določen izvršitelj in 2. da bo o zahtevku in stroških sodišče odločalo v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Novi Gorici. V obrazložitvi je navedlo, da je dolžnik zoper sklep o izvršbi vložil obrazložen ugovor.

Zoper navedeni sklep se je pritožil upnik po svoji pooblaščenki in predlagal njegovo spremembo tako, da se ugovor dolžnika proti sklepu o dovoljeni izvršbi zavrne kot neutemeljen, dolžniku pa naloži v plačilo stroške pritožbe s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Meni, da obrazložitve ugovora kot jo je podal upnik (prav dolžnik) ni mogoče opredeliti kot obrazložen ugovor po 1. odst. 61. čl. ZIZ. Dolžnik namreč v ugovoru trdi, da izpodbija sklep v celoti tako po temelju kot po višini in v nadaljevanju navaja, da ni prejel verodostojnih listin. Trdi tudi, da zgolj sklepa, da se terjatev nanaša na nepremičnine v k.o. B. in trdi, da omenjenega pravnega posla ni sklepal z upnikom, ampak neposredno z A.M.Š. Med upnikom in dolžnikom potrditvah ugovora ni bilo nobenega dogovora. V kolikor bi držala ta ugovorna trditev bi dolžnik za to trditev lahko predložil prodajno pogodbo, pa tega ni storil. Za trditev, da je vodil razgovore neposredno z A.M.Š. ni predložil nobenega dokaza – prodajne pogodbe. Predlagani dokaz z zaslišanjem priče A.M.Š. in direktorjem dolžnika pa pomeni zgolj zavajanje sodišča in željo dolžnika, da postopek zavlačuje in odloži plačilo, ki ga je dolžan realizirati. Upnik pa se tudi sklicuje na določbo 57. čl. ZPP, ki glede krajevne pristojnosti glede nepremičnin določa izključno krajevno pristojnost sodišča na območju, katerega leži nepremičnina, to je sodišča na Vrhniki, v primeru nadaljevanja spora oz. Okrožnega sodišča v Ljubljani glede na stvarno pristojnost. Pritožba upnika ni utemeljena.

Ugovor dolžnika je utemeljen, kadar dolžnik v njem navede dejstva, ki so pravno pomembna, to pa so tista, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična in če predloži dokaze, s katerimi ta pravnopomembna dejstva dokazuje. Dolžnik je v obravnavanem primeru v ugovoru navajal, da predvideva, da se upnikova terjatev nanaša na posredovanje upnika pri prodaji zemljišča v (k.o. B.). Nadalje je zatrdil, da upnik pri tem pravnem poslu ni sodeloval, niti ni kakorkoli posredoval za dolžnika. O posredovanju upnika med pravdnima strankama ni obstajal nikakršen dogovor. Zato upnik za dolžnika ni opravil nobene storitve, dolžnik se je z dotedanjo lastnico nepremičnine A.M.Š. sam dogovoril glede vseh bistvenih sestavin pravnega posla.

Glede na take ugovorne navedbe tudi pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov, da je dolžnik v svojem ugovoru navedel taka pravnopomembna dejstva, ki imajo lahko za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka, če se izkažejo za resnična. Zanikal je poslovno sodelovanje z upnikom. V dokaz teh svojih trditev (glede izterjave zneska 28.800,00 EUR) pa je predlagal zaslišanje priče A.M.Š. in zaslišanje direktorja J.K. To pa pomeni, da je svoje ugovorne trditve tudi dokazno podprl. Stališču pritožbe, da bi moral v dokaz svojih trditev predložiti prodajno pogodbo, ni mogoče pritrditi. V našem pravnem sistemu velja načelo proste dokazne ocene, za katerega ne velja omejitev dokaznih sredstev, bistveno je le, da dokaz, ki se predlaga za potrditev določenih navedb ni neprimeren za ugotovitev tega dejstva in ker v konkretnem primeru ni moč trditi, da z zaslišanjem navedenih oseb zatrjevanih dejstev ne bi bilo mogoče ugotavljati, pritožbi v tem delu pač ni mogoče slediti.

Tudi za vtoževano terjatev v višini 17.769,60 EUR je dolžnik v ugovoru navedel, da zanjo ne obstaja nikakršen pravni temelj. Za izterjavo tega zneska upnik nima niti pravne niti dejanske osnove. Vse obveznosti, ki jih je imel do upnika, je v celoti poravnal. Zato je ta račun upnik izstavil mimo vseh dosedanjih medsebojnih dogovorov. Tudi tem ugovornim trditvam po prepričanju pritožbenega sodišča ni moč odreči utemeljenosti zlasti, ker mora obstoj pravnoposlovnega razmerja iz katerega izvira terjatev, katere plačilo se uveljavlja dokazati upnik. Ne glede na navedeno pa je tudi tem ugovornim navedbam dolžnik ponudil dokaz – zaslišanje zakonitega zastopnika dolžnika J.K., kar zadostuje.

Upnik, kot izhaja iz njegovih pritožbenih navedb v obravnavanem primeru uveljavlja plačilo po pogodbi o posredovanju. Ob takem stanju se izkaže tudi upnikova pritožbena trditev o izključni pristojnosti Okrožnega sodišča v Ljubljani glede na 57.čl. ZPP kot nerazumljiva zlasti pa brez podlage, saj v tem primeru ne gre za spor o stvarni pravici na nepremičnini, pač pa za uveljavljanje obligacijskega zahtevka.

Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče pritožbo upnika zavrnilo ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 15. čl. ZIZ).