Jedro

Dobrovernost tožničinega pravnega prednika je potrebno presojati ob upoštevanju vseh odločilnih okoliščin, ki izhajajo iz izvedenih dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožeča stranka lastnica nepremičnin s parc. št. 2103/35, 2103/36, 2103/37, 2103/18, 2103/38 in 2103/39, vse k.o. V. V preostanku je tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da so tožene stranke dolžne tožeči stranki nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.687,74 EUR.

Zoper sodbo se pritožujeta šesto in sedmo tožena stranka, uveljavljata vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlagata, na pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico za tožnico, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožnika navajata, da je sodišče izpovedbe vseh prič presojalo zgolj v luči njihovih medsosedskih odnosov. To, da med sosedi ni bilo sporov, ne zadostuje za zaključek, da je bil T. B. 20 let dobroveren v svoji posesti. Nobena izmed zaslišanih prič ni sodelovala pri sklenitvi pogodbe s F. P., vse priče, razen šesto tožene, F. M. in M. S. so prišleki na R. u., ki so svoje posesti odkupili od šesto toženke, ko jih je le-ta k temu pozvala. T. B. nobene izmed zaslišanih prič ni motil ali vznemirjal, saj je zasedal preostalo zemljišče šesto tožene. Zato med njim in sosedi ni bilo sporov.

Za presojo dobrovernosti T. B. je bistven odnos med njim in šesto toženko, do česar se sodišče prve stopnje ni dovolj opredelilo. Sodišče ni pojasnilo, zakaj ne verjame šesto toženi, saj so tudi druge priče potrdile njeno izpovedbo, da je od Š., P. in B. zahtevala sklenitev kupoprodajne pogodbe. Šesto toženka je izpovedala, da je B. opozorila, da zaseda njeno zemljo in zahtevala, da jo odkupi. Tožeča stranka je z izpovedjo, da so na zemljišču B. bile jame, posredno potrdila izpovedbo H. Ž. L., da je T. B. postavil hišo na zemljišču njenega deda. Dobrovernosti B. tudi ni mogoče utemeljiti na dejstvu, da šesto toženka zoper njega ni vložila tožbe. Šesto toženka se je B. bala, saj je bil agresiven človek, kar so potrdile tudi ostale priče. V kolikor bi imel T. B. mirno vest, bi šesto toženko spustil v hišo, ji pokazal papirje in z njo razčistil. Sodišče tudi ni presojalo okoliščine, da je bil T. B. v sporu s P. glede meje. A. P. je izpovedala, da je T. B. z raznimi prijemi poskušal pridobiti čim več zemlje, oni, ki so vedeli za potek meje, pa so skušali priti do nje. A. P. je tudi povedala, da je sodnica v nepravdnem postopku povedala, da so B. na občinski zemlji, ter da T. B. ni pustil, da bi geometri opravili meritve. Sodišče je tudi napačno presodilo vsebino listine, sklep N 131/88 Temeljnega sodišča v Ljubljani z dne 27.8.1989. Tudi M. P., L. P. in D. B. so potrdili, da je glede meje obstajal spor. P., šesto toženka in sodnica so torej T. B. povedali, da posega na tuje zemljišče. Sodišče je tudi pomanjkljivo presodilo vsebino listine, odločbo številka 14/350-82 z dne 3.8.1982. T. B. je najkasneje ob vročitvi te odločbe vedel, da njegova hiša stoji v celoti na parc. št. 2103, saj je bila na njej vrisana. Tudi L. P. je izpovedal, da se je takrat izkazalo, da je lastnik parc. št. 2104 S. D., parc. št. 2103 pa naj bi bila last B. Sodišče tudi ni presodilo listine, sklepa komiteja za urbanizem in varstvo okolja št. 351-385/80 z dne 30.9.1980. Ta listina dokazuje, da je T. B. zgradil hišo brez ustreznega dovoljenja. Tožeča stranka je predložila le prvo stran sklepa, zagotovo zato, ker je druga stran v njeno škodo. Sodišče prav tako ni presojalo izjav vseh prič o izvedeni parcelaciji. Več prič je namreč izpovedalo, da so na zemljišču merili geometri, ki so sami prišli izvajati meritve (L. P., D. B., Ž. B., L. T. in F. B.). Iz teh pričanj in zgoraj navedenih odločb izhaja, da je bila v začetku 80. let izvedena parcelacija parc. št. 2103 in 2104. Sodišče je napačno presodilo pomen dejstva, da je zemljišče, na katerega meri tožba, za 300 m2 večje od kupljenega zemljišča, te razlike pa ni mogoče spregledati. Na izjavo F. M. se ni mogoče opreti, saj on ni bil udeleženec tega postopka. Sodišče je tudi napačno presodilo odgovore toženih strank v svojih pismih. Tožene stranke so lahko le sklepale o tem, da je bil T. B. v zmoti.

Izmere v katastru in potek mej sodijo med javne podatke, saj so sestavni del uradnih evidenc, enako velja za podatke zemljiške knjige. Zato se šteje, da stranke te podatke poznajo ter da pravno ni dopustno zmotno prepričanje. T. B. bi se iz uradnih evidenc moral prepričati o tem, kje stoji njegova hiša. T. B. tudi sam ni nikoli vložil tožbe za ureditev zemljiškoknjižnega stanja – ker je vedel, da z njo ne bo uspel. Pritožba je bila po 1. odstavku 344. člena ZPP vročena tožeči stranki, ki je podala odgovor na pritožbo. V njem se tožnica sklicuje na razlogovanja v sodbi in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Za svojo odločitev je navedlo jasne, logične in življenjsko sprejemljive razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Postopek na prvi stopnji ali sodba tudi nista obremenjena s kršitvami absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

V odgovor na posamezne pritožbene navedbe pa sodišče druge stopnje dodaja: Okoliščina, da pravni prednik tožeče stranke T. B. s sosedi ni imel sporov glede lastništva zemljišča, ki ga je zasedal (z izjemo mejnega spora s P.), sama po sebi sicer ne izkazuje njegove dobrovernosti. Iz pričanja vseh sosedov pa vendarle izhaja, da so ga le-ti imeli za lastnika nepremičnine, na kateri je živel. Gre za pomemben indic, ki kaže na to, da B. ni vedel oz. ni mogel vedeti, da ni lastnik zemljišča, ki ga poseduje. Enako izkazujejo oz. tega ne izpodbijajo tudi drugi izvedeni dokazi (zaslišanje šesto toženke, tožnice in ostalih prič, listinska dokumentacija). Zato je sodišče prve stopnje ob upoštevanju, da je dokazno breme na strani tožencev, pravilno zaključilo, da tožene stranke niso uspele dokazati nedobrovernosti pravnega prednika tožnice. Sodišče druge stopnje se ne more strinjati s pritožbenimi trditvami v smeri, da gre pri sosedih, ki so bili zaslišani kot priče, le za prišleke. Zaslišani sosedje so se namreč v bližini B. naselili v 60. (P., Š., T., B.) in 70. letih (P.), ko je priposestvovalna doba še trajala. Zato so njihova pričanja v zvezi z dojemanjem T. B. kot lastnika spornega zemljišča relevantna za presojo njegove dobrovernosti.

Iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, da naj bi sodišče ne verjelo šesto toženi, da je od Š., P. in B. zahtevala sklenitev kupoprodajne pogodbe. Vendar je sodišče prve stopnje dobrovernost T. B. utemeljilo tudi na oceni pričanja šesto toženke (glej stran 8 sodbe). Šesto toženka je namreč izpovedala, da se B. po pozivu na sklenitev kupoprodajne pogodbe ni hotel pogovarjati o odkupu nepremičnine, ker da je zemljišče njegovo. Glede na to, da je šesto toženka po neuspešnem pozivu popolnoma opustila nadaljnje aktivnosti v zvezi z zemljiščem, ki ga je zasedal B., slednji po prepričanju sodišča druge stopnje ni imel nobenega razloga, da bi mislil, da posedovano zemljišče ni njegovo. Na njegovo dobrovernost tudi ni vplivala okoliščina, da so bile ob nakupu spornega zemljišča na njem vidne jame. Sklicevanje šesto tožene na agresivnost B., zaradi česar naj si ne bi upala vložiti tožbe proti njemu, ne vzdrži resne presoje. Šesto toženka namreč nikoli ni živela v bližini T. B., niti ni bila z njim v kontaktu, razen ko ga je pozvala na sklenitev kupoprodajne pogodbe. Zato šesto toženka ni mogla biti izpostavljena njegovi morebitni (a neizkazani) agresivnosti.

Prav tako v ničemer ne izkazuje nedobrovernost B. dejstvo, da je bil v sporu s P. glede meje. P. so se namreč spustili v spor glede poteka meje izključno z B., ne da bi v spor vključili tudi šesto toženko ali pravnega prednika sedmo toženke kot takratna zemljiškoknjižna lastnika zemljišča B. Mejni spor so tudi sami rešili (pričanje A. P. in D. B., povzeto na str. 6 sodbe). Iz tega sledi, da so P. smatrali B. za lastnike zemljišča, ki so ga posedovali, in kot take za kompetentne za ugotavljanje poteka meje med njihovimi zemljišči. Če jih P. ne bi smatrali za lastnike, bi se za vprašanje poteka meje obrnili na druge osebe.

Izpoved A. P., da je nepravdna sodnica povedala, da imajo B. hišo na občinski zemlji, za presojo dobrovernosti ni relevantna. Enako ni relevantna odločba Temeljnega sodišča v Ljubljani opr. št. N 131/88. Iz te odločbe namreč izhaja, da je nepravdni postopek potekal v letih 1988 in 1989, torej po poteku priposestvovalne dobe, kar je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo v sodbi na strani 8. Vsebina odločbe št. 14/350-82 z dne 3.8.1982 (B14) ne izkazuje, da bi T. B. ob vročitvi te odločbe vedel, da njegova hiša ne stoji na zemljišču, ki ga je kupil. Omenjena odločba je bila izdana na podlagi 2. odstavka 30. člena Zakona o zemljiškem katastru (Ur. l. SRS, št. 16/74). Z njo je bila ugotovljena le vrsta rabe predmetne nepremičnine, vrisane so bile hiše. Vendar se v tem postopku ni urejalo vprašanje lastništva, zato ni mogoče sklepati, da bi bil T. B. s to odločbo opozorjen na neurejeno zemljiškoknjižno stanje. Niti ni bila takrat izvedena parcelacija, kot je napačno navedeno v pritožbi. V odločbi v prilogi B14 namreč parcelacija ni nikjer omenjena, temveč sta samo omenjeni raba zemljišča in vris hiš. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, zakaj ni izvedlo dokaza z vpogledom v sklep komiteja z dne 30.9.1980 pod A19, pri čemer je sodišče pravilno upoštevalo 6. odst. 286. člena ZPP (glej stran 4 sodbe).

Sodišče druge stopnje se strinja z oceno sodišče prve stopnje, da okoliščina, da je B. s pogodbo kupil 900 m2 zemljišča, zasedal pa jih je nekaj več kot 1.100, sama po sebi ne dokazuje njegove nedobrovernosti (glej stran 8 sodbe). Treba je namreč upoštevati, da je B. kupil zemljo na R. u. kot solastnino do 1/3 solastniškega deleža, pokazano zemljišče so si nato solastniki razdelili sporazumno v naravi. Glede na to se B. ni mogel zavedati, da poseduje večjo kvadratno površino kot dogovorjeno oz. da jo poseduje neupravičeno, saj je kupljeno zemljišče posedoval na podlagi sporazuma z ostalimi solastniki.

Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožbenimi navedbami, da izmere v katastru in potek mej sodijo med javne podatke. Enako velja tudi za podatke iz zemljiške knjige. Vendar je pri presoji dobrovernosti potrebno upoštevati tudi dejansko stanje, kakršno je obstajalo v letu 1965. Izmer v katastru ni bilo oz. so bile pomanjkljive. Hiše, ki so jih B. in sosedje zgradili v 60. in na začetku 70. let, so bile šele na začetku 80. let vrisane v kataster. Kataster glede območja na R. torej dolgo časa ni izkazoval dejanskega stanja. Zato so neutemeljeni pritožbeni očitki, da bi se B. iz katastrskih podatkov moral prepričati o tem, da njegova hiša ne stoji na zemljišču, ki ga je kupil. Upoštevati je potrebno tudi okoliščino, da se je B. na podlagi kupne pogodbe z dne 12.4.1965 tudi vpisal kot zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine na R. B. je torej zadostil vpisu v javne knjige. Zato ni imel nobenega razloga za zaključek, da prodajalec ni bil lastnik nepremičnine, ki jo je pokazal v naravi, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje na strani 8 sodbe.

Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče druge stopnje po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o pravdnih stroških pritožbenega postopka. Ker pritožnika s pritožbo nista uspela, nosita sama svoje pravdne stroške (1. odstavek 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP). Odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi, zato ga sodišče druge stopnje ne smatra za potrebnega. Posledično nosi tožeča stranka stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).