Jedro

Pri presoji procesne sposobnosti tožene stranke (fakulteta) je treba izhajati iz določbe 10. člena ZviŠ, ki ureja pravno sposobnost univerze in njenih članic, po kateri je univerza pravna oseba, njo pa sestavljajo članice univerze. Po določbi 12. člena Statuta Univerze je tožena stranka (fakulteta) redna članica Univerze. Vendar pa članica univerze nima pravne subjektivitete, saj nastopa v pravnem prometu v imenu in na račun univerze. Članica univerze skladno z določbo tretjega odstavka 29. člena Statuta lahko nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun samo pri izvajanju dejavnosti iz 16. člena Statuta, ki pa ne določa sposobnosti samostojnega nastopanja v postopkih pred sodišči, zato tožena stranka (fakulteta) ne more biti pravdna stranka v tem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanem delu razveljavi ter tožba zavrže. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 30. 12. 2003 v zvezi z aneksom št. 1 z dne 1. 7. 2004, aneksom št. 2 z dne 6. 2. 2006, aneksom št. 3 z dne 17. 7. 2006, aneksom št. 4 z dne 8. 1. 2007, aneksom št. 5 z dne 22. 8. 2008, aneksom št. 6 z dne 10. 4. 2009 in aneksom št. 7 z dne 23. 12. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožnici dne 22. 9. 2011, nezakonita; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ustreza njeni strokovni izobrazbi, usposobljenosti in delovni zmožnosti pod pogoji iz odločbe ZPIZ št. ... z dne 23. 3. 2011, jo prijaviti v vse oblike socialnega zavarovanja ter za njo plačati vse predpisane prispevke za socialno varnost, vse v 15 dneh pod izvršbo; in zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati bruto plače, od njih odvesti prispevke in davke ter tožnici izplačati neto zneske za čas od 8. 12. 2011 do vrnitve nazaj na delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za plačo iz preteklega meseca, vse v 15 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da stranki sami krijeta vsaka svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo (razen v delu odločitve o stroških v II. točki izreka, ki se nanašajo na toženo stranko) iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da sodišče prve stopnje v dokaznem postopku ni preizkušalo, če je bila dokončna odločba ZPIZ št. 4073576 z dne 23. 3. 2011 pravilna in zakonita. V tej zvezi izpostavlja dejstvo, da sta tako prvostopenjska kot drugostopenjska invalidska komisija pri ZPIZ po letu 2000 obravnavali njeno invalidnost, pri čemer je invalidska komisija prve stopnje ugotovila, da pri njej ni prišlo do poslabšanja invalidnosti, in da je še vedno kot invalidka druge stopnje z omejitvami sposobna opravljati svoje delo. Vendar je invalidska komisija druge stopnje kljub poslabšanemu zdravstvenemu stanju pri njej ugotovila invalidnost III. kategorije z novimi omejitvami, ki so imele za podlago odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zato je tožnica glede navedene dokončne odločbe zahtevala sodno varstvo pri pristojnem socialnem sodišču in se v tej zvezi vodi postopek pod opr. št. Ps 960/2011, ki še ni zaključen. Ne glede na to bi lahko sodišče prve stopnje za potrebe delovnega spora samo preizkusilo navedeno odločbo ZPIZ po vsebini, pa takšnega predloga ni sprejelo. Poleg tega bi moralo sodišče prve stopnje dati večji pomen tako izpovedbi tožnice kot izpovedbi priče A.A., da tožena stranka na delo tožnice ni imela nikoli pripomb. Seveda pa je prišlo do težav v primerih, ko je tožena stranka nalagala tožnici še dodatna dela zaradi odsotnosti sodelavk. Iz pisne ocene o delu tožnice z dne 5. 12. 2009, ki ga je podpisal dekan Fakultete dr. A.B., izhaja, da je tožena stranka ocenjevala tožničino znanje, strokovnost, kakovost in natančnost ter odnos do dela in delovnih sredstev, obseg in učinkovitost ter inovativnost po vseh merilnih kategorijah, in ugotovila pri tožnici nadpovprečne delovne rezultate. Vse navedeno tako izkazuje, da je bila tožnica sposobna opravljati delo čistilke pri toženi stranki. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče prve stopnje o zahtevkih pravilno razsodilo. V zadevi je bila dolžna upoštevati samo dokončno odločbo ZPIZ z dne 23. 3. 2011, na podlagi katere je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni. Glede izpovedbe priče A.A. pa navaja, da ne drži, da priča na delo tožnice ni imela nobenih pripomb. Priča je izpovedala, da tožnice ni nadzorovala, saj so bili zato pristojni drugi delavci. Neposredno je prejemala le pritožbe zaradi tožničinih bolniških izostankov z dela. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v izpodbijanem delu v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da gre pri izdani sodbi za obstoj bistvene postopkovne kršitve iz določbe 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

Tožnica je pri sodišču prve stopnje zoper svojega delodajalca Fakulteto za matematiko in fiziko vložila tožbo, v kateri je zahtevala ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, reintegracijo in plačilo prejemkov iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je v sporu obravnavalo zadevo po vsebini in tožničine zahtevke zavrnilo. Vendar po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšno postopanje sodišča prve stopnje ni bilo pravilno, saj bi moralo v sporu tožbo iz procesnih razlogov zavreči. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je vselej podana, če se je postopka udeleževal tožnik ali toženec, ki ne more biti pravdna stranka. Sodišče mora na takšno kršitev paziti po uradni dolžnosti. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je potrebno za presojo procesne sposobnosti tožene stranke izhajati iz določbe 10. člena Zakona o visokem šolstvu (ZviŠ, Ur. l. RS, št. 100/2004 – UPB2), ki ureja pravno sposobnost univerze in njenih članic, po kateri je univerza pravna oseba, njo pa sestavljajo članice univerze. Po določbi 12. člena Statuta Univerze v Ljubljani (Statut, Ur. l. RS, št. 8/2005 in spremembe) je tožena stranka A. fakulteta Univerze v .... Vendar pa članica univerze nima pravne subjektivitete, saj nastopa v pravnem prometu v imenu in na račun univerze. Članica univerze skladno z določbo tretjega odstavka 29. člena Statuta lahko nastopa v pravnem prometu v svojem imenu in za svoj račun samo pri izvajanju dejavnosti iz 16. člena Statuta, ki pa ne določa sposobnosti samostojnega nastopanja v postopkih pred sodišči. V skladu s tako ugotovljenimi pravnimi razlogi tožena stranka ne more biti pravdna stranka v tem sporu.

Zato je pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo in tožbo zavrglo (tretji odstavek 354. člena ZPP).

Ne glede na zgoraj obrazložene razloge pa pritožbeno sodišče, čeprav v tem sklepu ni obravnavalo zadeve po vsebini, soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zakonito odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi iz razloga invalidnosti.

Stranki sta v pritožbenem postopku priglasili stroške in sicer tožnica v zvezi s pritožbo, tožena stranka pa v zvezi z odgovorom na pritožbo. Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožnica sama krije svoje pritožbene stroške, saj v sporu (zaradi zavrženja tožbe) ni uspela, tožena stranka pa iz razloga po določbi petega odstavka 41. člena ZDSS-1, po kateri delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja (do katerega pride tudi zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi) krije svoje stroške ne glede na izid postopka.