Jedro

Tožnica je s toženo stranko dne 19. 6. 2017 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2017 do 30. 6. 2019 za delovno mesto vodja prevzemov in za polni delovni čas. Razlog, da je bila pogodba sklenjena za določen čas, je bila priprava na delo, usposabljanje ali izpopolnjevanje za delo oziroma izobraževanje. Pred tem je tožnica od 2. 1. 2014 do 11. 4. 2017 pri toženi stranki preko študentskega servisa kot študentka opravljala delo, za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ga je opravljala v organiziranem delovnem procesu tožene stranke, na popolnoma enak način in v enakem obsegu, kot ga opravljajo drugi zaposleni, ki so v delovnem razmerju. Opravljala je delo, ki je bilo po vsebini enako delu vodje prevzemov, kar izhaja tudi iz e-korespondence, ki jo je tožnica vložila v spis. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da je imela tožnica za opravljanje tega dela več kot dve leti delovnih izkušenj. Nadalje je ugotovilo tudi, da tožnice v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas v delo ni nihče uvajal in pravilno zaključilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 19. 6. 2017 sklenjena v nasprotju z določbo 8. alineje 54. člena ZDR-1 za določen čas, zaradi tega je bila skladno z določbo 56. člena ZDR-1 sklenjena za nedoločen čas. Tožnici tako delovno razmerje pri toženi stranki ni moglo prenehati zaradi poteka časa, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ji je delovno razmerje trajalo do dneva sodne razveze 31. 1. 2021.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med tožnico in toženo stranko sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas (točka I izreka), da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki dne 1. 7. 2019 prenehalo nezakonito (točka II izreka) in da pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko z dne 19. 6. 2017 ni prenehala ter je trajala do 31. 1. 2021, vključno z vsemi pravicami, ki iz nje izhajajo (točka III izreka). Pogodbo o zaposlitvi je razvezalo z 31. 1. 2021 (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnici za čas od 15. 2. 2020 dalje obračuna mesečna nadomestila plač v višini, določeni s pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 6. 2017, od teh zneskov odvede davek in prispevke, tožnici pa izplača ustrezne neto zneske nadomestil, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu dalje do plačila, ter ji za isto obdobje prizna tudi vse druge pravice iz delovnega razmerja, vključno z regresom za letni dopust (točka V izreka). Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 7. 2019 do 31. 1. 2021 priznati delovno dobo, jo prijaviti v matično evidenco ZPIZ ter v vsa socialna zavarovanja (točka VI izreka). Tožena stranka je dolžna tožnici v roku 8 dni iz naslova premalo izplačanih potnih stroškov plačati 1.221,65 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (točka VII izreka). Prav tako je dolžna v roku 8 dni tožnici obračunati denarno povračilo v bruto znesku 1.568,52 EUR ter po odvodu davkov in prispevkov plačati neto zneske, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (točka VIII izreka). Zavrnilo je, kar tožnica zahteva od tožene stranke in sicer izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas; ugotovitev, da je pogodba o zaposlitvi z dne 19. 6. 2017 z vsemi pravicami, ki iz nje izhajajo, trajala tudi po 31. 1. 2021; priznanje delovne dobe, prijavo v matično evidenco ZPIZ ter v vsa socialna zavarovanja tudi za čas po 31. 1. 2021; plačilo premalo plačanih potnih stroškov v višini 388,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto zneskov nadomestila plače za 15. dan v mesecu in plačilo denarnega povračila v višini štirih plač ali 3.137,04 EUR bruto (točka IX izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna za tožnico v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 940,62 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. ..., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka dalje do plačila, v istem roku pa je dolžna tožnici plačati 59,40 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka X izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnica se pritožuje zoper četrto in šesto alinejo IX. točke izreka sodbe, za izpodbijanje VII. in VIII. točke izreka nima pravnega interesa, ker je v teh dveh točkah njenemu zahtevku ugodeno. V zvezi z zahtevkom za povračilo potnih stroškov navaja, da bi moralo sodišče upoštevati sodno prakso Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 30/2021 z dne 25. 5. 2021 in tožnici dosoditi za celotno pot na delo in z dela kilometrino. Upoštevati bi moralo 5. člen Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti in upoštevati tožbeni zahtevek iz dopolnitve tožbe v višini 3.291,82 EUR. Prav tako je sodišče prve stopnje tožnici dosodilo prenizko denarno povračilo po določbi 118. člena ZDR-1, saj je tožnica zahtevala povračilo v višini šestih bruto plač, dosojeno pa ji je bilo v višini dveh bruto plač. Ni upoštevalo, da tožena stranka namerno in zavestno krši delovnopravno zakonodajo, saj zlorablja nemoč in podrejen položaj delavcev in si tako zagotavlja večjo fleksibilnost in cenejšo delovno silo. Prav tako bi moralo upoštevati, da je tožena stranka ignorirala tožničin izvensodni poziv k odpravi nezakonitosti očitno v prepričanju, da tožnica ne bo sprožila sodnega postopka. Sodišče tudi ni upoštevalo, da je tožnica v času pred nezakonitim prenehanjem zanosila in da je bila njena nosečnost rizična, o čemer je bila tožena stranka pravočasno obveščena, pa ji vseeno ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, čeprav je bila s tožničinim delom zadovoljna. Tako gre za očitno nezakonito in diskriminatorno ravnanje. Skladno z 8. členom ZDR-1 se mora pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati, da je ta učinkovita in sorazmerna z delavcu nastalo škodo. Dosojeno povračilo v višini dveh plač, tožene stranke zagotovo ne bo odvrnilo od takega ravnanja. Zaradi navedenega pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in tožnici iz naslova povračila potnih stroškov dosodi znesek 3.291,82 EUR oziroma podrejeno 1.680,67 EUR, iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1 pa šest bruto mesečnih plač. Toženi stranki pa naj se naloži tudi povrnitev vseh stroškov postopka na prvi in drugi stopnji. Priglaša pritožbene stroške.

4. Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je čas uvajanja delavca v delo v pristojnosti delodajalca, zato je sodišče prve stopnje napačno sledilo priči A.A., da sta za delo vodje prevzema dovolj dva tedna. Priča je skladiščnik, ki je odgovoren za fizični prevzem blaga, vodja pa je odgovoren za pravilnost računalniškega prevzema. Nadalje sodišče ni ugotavljalo dejstev v zvezi s tožničinim zdravstvenim stanjem. S tem, ko je ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi ni prenehala 30. 6. 2019, ampak je trajala do 31. 1. 2021, to pomeni, da naj bi tožnica opravljala delo na delovnem mestu, ki po navodilih zdravnika za njeno zdravstveno stanje ni primerno. Tožena stranka je tožnici takoj, ko je za njeno zdravstveno stanje izvedela ponudila drugi dve primernejši delovni mesti, ki ju tožnica ni sprejela. Tako je tožena stranka kot tožničin delodajalec naredila vse, kar je bilo v njeni moči. Tožnica ni predložila dokazov, da so njene zdravstvene težave minile. Prav tako izpodbija tudi obračun plač za obdobje od 15. 2. 2020 do 31. 1. 2021. Sodišče namreč ni upoštevalo, da je bilo leta 2020 zaradi epidemije bolezni COVID-19 posebno leto, in bi bila trgovina kjer bi bila tožnica zaposlena, če bi delala zaprta od 16. 3. do 17. 5. in od 24. 10. do 15. 12. 2020 ter od 23. 12. 2020 do 15. 2. 2021. Tako so bili zaposleni v tem obdobju napoteni na čakanje na delo doma in prejemali 80 % nadomestilo plače, kar bi pripadalo tožnici. Gre za splošno znano dejstvo in dokaz ni potreben. Tožnica je bila v času po prenehanju pogodbe o zaposlitvi do 14. 2. 2020 na porodniškem dopustu in ji je bila priznana zavarovalna in pokojninska doba, zato ji lahko delodajalec prizna le delovno dobo za čas od 15. 2. 2020 do 31. 1. 2021. Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da se je tožnica na delo vozila iz B., saj sta to izpovedala le tožnica in njen mož, tega pa ni potrdila nobena druga priča. Glede na to, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo izrecno navedla, da je bilo tožničino prenehanje delovnega razmerja zakonito, je tako po temelju in po višini prerekala vtoževani znesek denarnega povračila, je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da ga je prerekala le po višini. Sodišče ni upoštevalo, da je tožnica pri toženi stranki prejela tudi odpravnino v višini 473,94 EUR, o čemer je bilo odgovoru na tožbo priloženo dokazilo o plačilu. Prav tako ni upoštevalo, da tožnica ni izkoristila zakonske možnosti za prejemanje denarnega nadomestila za primer brezposelnosti in ni aktivno iskala druge zaposlitve. Zato je dosojeni znesek previsok. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Stranki sta na pritožbi nasprotnih strank podali odgovor, v katerem predlagata zavrnitev pritožb, tožnica pa priglaša tudi stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, tožena stranka pa se na ta pritožbeni razlog sklicuje le pavšalno. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

8. Tožnica je s toženo stranko dne 19. 6. 2017 sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas od 1. 7. 2017 do 30. 6. 2019 za delovno mesto vodja prevzemov in za polni delovni čas. Razlog, da je bila pogodba sklenjena za določen čas, je bila priprava na delo, usposabljanje ali izpopolnjevanje za delo oziroma izobraževanje. Pred tem je tožnica od 2. 1. 2014 do 11. 4. 2017 pri toženi stranki preko študentskega servisa kot študentka opravljala delo, za katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ga je opravljala v organiziranem delovnem procesu tožene stranke, na popolnoma enak način in v enakem obsegu, kot ga opravljajo drugi zaposleni, ki so v delovnem razmerju. Opravljala je delo, ki je bilo po vsebini enako delu vodje prevzemov, kar izhaja tudi iz e-korespondence, ki jo je tožnica vložila v spis. Na podlagi tega je pravilno zaključilo, da je imela tožnica za opravljanje tega dela več kot dve leti delovnih izkušenj. Nadalje je ugotovilo tudi, da tožnice v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas v delo ni nihče uvajal in pravilno zaključilo, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 19. 6. 2017 sklenjena v nasprotju z določbo 8. alineje 54. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) za določen čas, zaradi tega je bila skladno z določbo 56. člena ZDR-1 sklenjena za nedoločen čas. Tožnici tako delovno razmerje pri toženi stranki ni moglo prenehati zaradi poteka časa, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da ji je delovno razmerje trajalo do dneva sodne razveze 31. 1. 2021. 9. Sodišče je zaključilo, da je tožnica že kot študentka dejansko opravljala delo vodje prevzema in da je v času sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas v delo ni nihče uvajal, na podlagi njene izpovedi in izpovedi prič C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., A.A. in H.H. (točka 10 obrazložitve sodbe) in ne le na podlagi izpovedi priče A.A., kot navaja tožena stranka v pritožbi. Upoštevalo pa je tudi listine v prilogah pod A od A9 do A18. Na podlagi skrbne dokazne ocene je pravilno zaključilo, da je tožnica že imela več kot dve leti delovnih izkušenj na delovnem mestu vodje prevzema in da je za delo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas ni nihče uvajal, zato so pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi neutemeljene.

10. Neutemeljeno tožena stranka sodišču očita, da bi moralo, ker je odločilo, da tožničina pogodba o zaposlitvi traja do dneva sodne razveze, upoštevati tudi tožničino zdravstveno stanje v tem obdobju. Njeno zdravstveno stanje za odločitev o trajanju pogodbe o zaposlitvi ni pomembno, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, saj se v primeru nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas skladno z zgoraj navedeno zakonsko določbo šteje, da je bila pogodba sklenjena za nedoločen čas. Ob upoštevanju, da ji je bila tako sklenjena pogodba o zaposlitvi odpovedana nezakonito, ji pripadajo pravice v tem obsegu, pri čemer se v reparacijskem zahtevku upoštevajo morebitni prejemki, ki jih je prejela iz drugega naslova. Zato so neutemeljene tudi pritožbene navedbe, da je bila tožnica v času porodniškega in starševskega dopusta dejansko zavarovana na drugi podlagi, saj je bila tožnica na podlagi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi sklenjene za nedoločen čas tudi v tem obdobju v delovnem razmerju pri toženi stranki.

11. Sodišče prve stopnje je v točkah 26, 27 in 28 obrazložitve izpodbijane sodbe izčrpno in pravilno, skladno z določbo 118. člena ZDR-1, obrazložilo razloge, zaradi katerih je tožnici dosodilo denarno povračilo v višini dveh bruto plač. Upoštevalo je čas njene zaposlitve pri toženi stranki, njeno porodniško odsotnost, dejstvo, da ni uveljavljala pravic iz naslova nadomestila za čas brezposelnosti, da je aktivno iskala zaposlitev in da se je s 1. 2. 2021 zaposlila za nedoločen čas pri drugem delodjalcu. Prav tako pa je upoštevalo tudi, da ji je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo nezakonito. Ker je upoštevalo vse zakonsko določne okoliščine za odmero denarnega povračila, so pritožbene navedbe strank s tem v zvezi neutemeljene.

12. Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje o tožbenem zahtevku za povračilo stroškov. Tožnica se je dejansko na delo vozila iz naslova I., kot je bilo navedeno v pogodbi o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je prepričljivo zavrnilo drugačne navedbe tožene stranke in v točki 20 obrazložilo tudi, zakaj je tožnica na vprašalniku z dne 20. 7. 2017 prečrtala J. in kot stalni naslov zapisala K.. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je to storila pod vplivom tožene stranke, saj je kraj prebivanja, ki je naveden v pogodbi o zaposlitvi, ostal nespremenjen.

13. V tožničini pogodbi o zaposlitvi je bilo določeno, da ji tožena stranka krije stroške prevoza na delo v višini 70 % cene javnega prevoza, kar je skladno z določbo 75. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KPDTS-2, Ur. l. RS, št. 52/2018). Tožnica je svoj zahtevek za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela končno tako tudi oblikovala ter zahtevala povrnitev stroškov v višini 1.610,15 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da je tožnica v 15 mesecih prejela skupno 388,50 EUR povračila za prevoz na delo in z dela (po 25,90 EUR mesečno), zato ji je pravilno dosodilo znesek 1.221,65 EUR, višji zahtevek za 388,50 EUR pa je upravičeno zavrnilo. Njene pritožbene navedbe, da ji pripada višji znesek od dokončno postavljenega zneska v tožbenem zahtevku, so neutemeljene, saj sodišče postavljenega zahtevka ne sme prekoračiti (prvi odstavek 2. člena ZPP).

14. Iz navedenega izhaja, da niso podani s pritožbama uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je presojalo le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato po določbi 154. člena ZPP sama krije svoje pritožbene stroške. Tožena stranka pa pritožbenih stroškov ni priglasila.