Jedro

Spor, v katerem delavec uveljavlja odškodnino zaradi razrešitve brez utemeljenega razloga, ni spor o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja, v katerem bi delodajalec sam kril svoje stroške postopka ne glede na izid spora.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se drugi odstavek izreka (odločitev o pravdnih stroških) spremeni tako, da se stroški, ki jih je dolžna tožeča stranka povrniti toženi stranki, zvišajo na znesek 7.843,16 EUR (od zneska 3.321,28 EUR).

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne, pritožba tožeče stranke pa se zavrne v celoti in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pritožbene stroške v znesku 364,39 EUR, v 15 dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

IV. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

V. Pritožba tožeče stranke v zvezi s prvim odstavkom izpodbijane zamudne sodbe se šteje kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom, ki ni pod pritožbo, umik pobotnega ugovora tožene stranke vzelo na znanje in postopek v tem delu ustavilo. V prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe je naložilo toženi strani, da je dolžna tožniku plačati razliko v plači za mesec januar v neto znesku 2.853,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2007 dalje do uvedbe stečajnega postopka, v 15 dneh in pod izvršbo. V drugem odstavku izreka je naložilo tožniku, da je dolžan toženi stranki poravnati stroške postopka v znesku 3.321,28 EUR v 8 dneh in pod izvršbo, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka.

Tožnik v pritožbi najprej navaja, da je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe izpuščena letnica meseca, za katerega je dolžna tožena stranka tožniku izplačati prisojeno razliko v plači. Glede na to tožnik v tem delu predlaga popravo prvostopenjske sodbe z dopolnitvijo ustrezne letnice. Poleg tega pa v pritožbi uvodoma poudarja, da z izpodbijano sodbo ni bilo odločeno o celotnem zahtevku, saj je tožnik vtoževal izplačilo bruto zneska v višini 4.155,01 EUR, odvod davkov in prispevkov in izplačilo neto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2007 dalje do plačila. V izpodbijani sodbi pa je bilo odločeno le o pripoznanem znesku v višini 2.853,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2007 dalje do uvedbe stečajnega postopka. To pomeni, da o delu zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo razlike med bruto in neto zneskom, ki jo je kot davke in prispevke dolžna odvesti in plačati tožena stranka, o zakonskih zamudnih obresti za ta znesek in zakonskih zamudnih obresti za celotni znesek „od uvedbe stečajnega postopka“ do plačila, ni bilo odločeno. Glede na to tožnik v zvezi s tem predlaga sodišču prve stopnje izdajo dopolnilne sodbe. Če se pritožbeno sodišče z njegovim predlogom ne bi strinjalo pa predlaga, da se ta njegova vloga šteje kot pritožba zoper sodbo. Poleg tega se pritožuje tudi zoper odločitev o stroških v drugem odstavku izreka sodbe na podlagi pripoznave iz pritožbenega razloga napačne uporabe materialnega prava in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, sklep o stroških razveljavi in samo odloči o stroških postopka. V pritožbi navaja, da je tožnik vložil tožbo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, plačila razlike v plači ter odškodnine zaradi razrešitve brez utemeljenega razloga. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ugotovilo, da tožena stranka sama krije stroške postopka v zvezi z delom spora, ki se je nanašal na prenehanje delovnega razmerja. Pravilna je tudi ugotovitev, da zahtevek glede plačila razlike v plači za obdobje leta 2005 in 2006 v bruto znesku 53.312,84 EUR ne spada med spore o prenehanju delovnega razmerja. Med spore o prenehanju delovnega razmerja pa po stališču tožnika spada njegov zahtevek za plačilo odškodnine zaradi razrešitve brez utemeljenega razloga v višini 197.506,76 EUR. Pri tem se sklicuje na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1160/2005 z dne 7. 12. 2006. Glede na to je po njegovem mnenju tožena stranka upravičena le do povračila stroškov, ki so ji nastali v zvezi z zahtevkom iz naslova vtoževane razlike v plači v znesku 53.312,84 EUR. Poleg tega je sodišče prve stopnje toženi stranki neupravičeno priznalo stroške pritožbenega postopka, kjer je bil denarni del tožnikovega zahtevka za plačilo razlike v plači zavrnjen, tako, da v tem delu tožena stranka zaradi pomanjkanja pravnega interesa ni mogla vložiti utemeljene pritožbe. Podredno navaja, da bi bila vrednost za sestavo pritožbe 375 točk in ne 525 točk, kolikor jih je toženi stranki priznalo sodišče. Poleg tega pri odmeri ni bilo upoštevano, da je tožena stranka s pritožbo le delno uspela. Sodišče pa bi moralo tudi tožniku priznati stroške pritožbe v delu, s katero je uspel. Zoper odločitev o pravdnih stroških pa se pritožuje tudi tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov in v pritožbi predlaga, da pritožbeno sodišče v tem delu odločitev sodišča prve stopnje spremeni tako, da naloži tožniku še plačilo stroškov v višini 5.293,00 EUR. Tožena stranka v svoji pritožbi podrobno obrazlaga, do kolikšne nagrade za vsako posamezno pravno opravilo, ki sta ga priglasili stranki v tem individualnem delovnem sporu, sta stranki upravičeni glede na določbe Odvetniške tarife in na podlagi tega zaključuje, da bi bila tožena stranka glede na uspeh strank v tem individualnem delovnem sporu, ki se je nanašal na del tožbenega zahtevka, v zvezi s katerim se pravdni stroški odmerijo po 154. členu ZPP, upravičena do povrnitve njenih pravdnih stroškov v znesku 8.614,28 EUR.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtoževal ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter sklepa o odpoklicu z dne 14. 2. 2007, ugotovitev, da je prepoved opravljanja dela za čas trajanja postopka dne 25. 1. 2007 nezakonita, ugotovitev da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 21. 4. 2007 in da mu je dolžna tožena stranka za obdobje od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 21. 4. 2007 priznati vse pravice iz delovnega razmerja skupaj z izplačilom neto plače. Poleg tega je vtoževal tudi razliko v plači za februar 2007 v bruto znesku 3.864,65 EUR, odvod davkov in prispevkov od navedenega zneska in plačilo neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2007 dalje do plačila, izplačilo razlike v plači za januar 2007 v bruto znesku 4.155,01 EUR, od tega zneska odvod davkov in prispevkov in izplačilo pripadajočega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2007 dalje do plačila, izplačilo razlik v plači za obdobje 2005 in 2006 v bruto znesku 53.312,84 EUR, odvod davkov in prispevkov in izplačilo pripadajočega neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 11. 2006 dalje do plačila, izplačilo odškodnine zaradi razrešitve brez utemeljenega razloga v višini 197.506,76 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2007 (podredno pa izplačilo odškodnine zaradi razrešitve brez utemeljenega razloga v višini 98.753,38 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 2. 2007 dalje do plačila) in povrnitev pravdnih stroškov. Tožena stranka je v postopku v pobot ugovarjala plačilo zneska 145.182,79 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1 .2007 dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je o tožbenem zahtevku tožnika in o pobotnem ugovoru tožene stranke že odločalo s sodbo opr. št. I Pd 261/2007 z dne 26. 2. 2008. Tožbenemu zahtevku tožnika za plačilo razlike v plači za januar 2007 v bruto znesku 4.155,01 EUR, za odvod davkov in prispevkov od tega zneska in izplačilo pripadajoče neto plače skupaj z vtoževanimi zamudnimi obrestmi je ugodilo, pobotni ugovor tožene stranke je zavrnilo, prav tako pa je v celoti zavrnilo preostali del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, na reintegracijo. Zavrnilo je tudi vse preostale denarne tožbene zahtevke tožnika, ki jih je vtoževal v tem individualnem delovnem sporu. Zoper navedeno sodbo sta se pritožili obe stranki. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 1307/2008 z dne 11. 6. 2009 ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje v zvezi z njenim pobotnim ugovorom in v zvezi z njeno obveznostjo za izplačilo razlike v plači za januar 2007 in zadevo skupaj s stroškovno odločitvijo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, medtem ko je pritožbo tožnika zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V ponovnem postopku je tožena stranka na naroku za glavno obravnavo z dne 11. 6. 2010 umaknila pobotni ugovor (z umikom pobotnega ugovora se je tožnik strinjal) pripoznala zahtevek glede plačila razlike v plači za januar 2007 v neto znesku 2.853,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 3. 2007 dalje do uvedbe stečajnega postopka. Obe stranki sta vztrajali pri povrnitvi pravdnih stroškov, pri čemer je tožena stranka zahtevala povrnitev stroškov glede na uspeh tožnika v tem individualnem delovnem sporu, ki je po oceni tožene stranke znašal 1,1 %.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je potrebno pri odločanju o pravdnih stroških obeh pravdnih strank obravnavati del tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na izplačilo razlik v plači za obdobje let 2005 in 2006 v glavničnem znesku 53.312,84 EUR, njegov tožbeni zahtevek iz naslova odškodnine zaradi razrešitve iz neutemeljenih razlogov v glavničnem znesku 197.506,76 EUR, kot tudi zahtevek za izplačilo razlike v plači za januar 2007 v znesku 4.155,01 EUR in februar 2007 v znesku 3.864,65 EUR (šlo je za izplačilo razlike v plači za obdobje pred učinkovanjem izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi) ob upoštevanju določbe 154. člena ZPP. Vrednost spornega predmeta tega dela tožbenega zahtevka znaša skupaj 258.839,26 EUR. Pri tem pa je potrebno upoštevati, da v dosedanjem postopku ni bilo odločeno o celotnem vtoževanem tožbenem zahtevku, temveč le glede skupnega zneska 257.538,14 EUR (sodišče prve stopnje še ni odločalo o razliki med vtoževanim zneskom 4.155,01 EUR in prisojenim zneskom 2.853,89 EUR iz naslova razlike v plači za januar 2007). Tožnik je glede na vrednost spornega predmeta, v katerem je bilo v tem postopku odločeno, uspel do 1,1 % (za znesek 2.853,89 EUR s pp), medtem ko je bil del njegovega tožbenega zahtevka za plačilo zneska 254.684,25 EUR zavrnjen, tako da znaša uspeh tožene stranke v zvezi z navedenim 98,9 %. Pritožbeno sodišče je pravdne stroške obeh pravdnih strank odmerilo na podlagi določb Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 67/2003 in nadalj.), ki je veljala v času vložitve tožbe v tem individualnem delovnem sporu. Pri tem je upoštevalo določbe tar. št. 15/1/a OT v zvezi s tar. št. 18 OT, ki je vrednost storitev za posamezno pravno opravilo omejila na 2000 odvetniških točk. Pritožbeno sodišče je tožniku od priglašenih pravdnih stroškov priznalo stroške za sestavo tožbe 2000 točk (tar. št. 15/1/a), za sestavo pripravljalnih vlog z dne 25. 9. 2007, 6. 11. 2007 2-krat 1500 točk (tar. št. 15/2), za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo 6. 11. 2007 2000 točk (tar. št. 15/3/a), za zastopanje na poravnalnem naroku 25. 9. 2007 in na narokih 27. 11. 2007, 22. 1. 2007 in 26. 2. 2008 4-krat po 1000 točk (tar. št. 15/3/b), za porabljeni čas med zastopanjem na narokih 27. 11. 2007, 22. 1. 2008 in 26. 2 2008 v priglašeni višini skupaj 800 točk (člen 7/1 OT), za sestavo pritožbe zoper sodbo 2500 točk (tar. št. 15/4 OT), za zastopanje na naroku za glavno obravnavo dne 11. 6 .2010 300 točk (tar. št. 15/1/a) glede na preostali del tožbenega zahtevka, ki ga je sodišče prve stopnje obravnavalo v tem individualnem delovnem sporu. Sodišče je tožniku priznalo tudi priglašene materialne stroške v višini 2 % in 20 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,459 EUR) znaša 8.202,49 EUR. Glede na že ugotovljeni uspeh tožnika (1,1 %) je upravičen do povrnitve dela njegovih pravdnih stroškov v znesku 90,23 EUR.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki od priglašenih stroškov priznalo stroške za sestavo odgovora na tožbo 2000 točk (tar. št. 15/1/a), za sestavo pripravljalnih vlog z dne 24. 9. 2007, 26. 10. 2007, 20. 11. 2007, 3-krat po 1500 točk (tar. št. 15/2), za zastopanje na prvem naroku za glavno obravnavo dne 6. 11. 2007 2000 točk (tar. št. 15/3/a), za zastopanje na poravnalnem naroku z dne 25. 9. 2007 in narokih za glavno obravnavo z dne 27. 11. 2007, 22. 1. 2008 in 26. 2. 2008 4-krat po 1000 točk (tar. št. 15/3/b), za porabljeni čas med zastopanjem na naroku 27. 11. 2007, 22. 1. 2008 in 26. 2. 2008 v priglašeni višini 800 točk (člen 7/1 OT), za sestavo pritožbe z dne 3. 9. 2008 375 točk, za zastopanje na naroku dne 11. 6. 2010 300 točk (tar. št. 15/3/b), za odsotnost iz pisarne 40 točk (člen 7/4 OT), kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 6.432,88 EUR. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo tudi priglašene materialne stroške, 20 % DDV in sodno takso za pritožbo v znesku 147,78 EUR, kar vse skupaj znaša 8.021,63 EUR. Glede na že ugotovljeni uspeh tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu je tožena stranka upravičena do povrnitve dela njenih pravdnih stroškov v znesku 7.933,39 EUR. Pritožbeno sodišče preostalih pravdnih stroškov, ki jih je priglasila tožena stranka (višjih stroškov za odgovor na tožbo, za sestavo vlog, za zastopanje na narokih) ni priznalo, ker so bili priglašeni v nasprotju z odvetniško tarifo, prav tako pa tudi ni priznalo stroškov za pregled listin, za poročilo stranki oziroma za potrditev pravnomočnosti, ker so nagrade za ta opravila še upoštevana pri odmerjenih stroških za sestavo pripravljalnih vlog oziroma za zastopanje. Po pobotu tako ugotovljenih stroškov tožene stranke s stroški tožnika je dolžan tožnik toženi stranki povrniti del njenih pravdnih stroškov v znesku 7.843,16 EUR. Ker je sodišče prve stopnje toženi stranki v izpodbijani sodbi priznalo le pravdne stroške v višini 3.321,28 EUR, je pritožbeno sodišče toženi stranki delno ugodilo in te stroške zvišalo za znesek 4.521,88 EUR, tako da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti skupaj za 7.843,16 EUR njenih pravdnih stroškov. V zvezi s tem so neutemeljene tožnikove pritožbene navedbe, da je potrebno odškodninski zahtevek zaradi razrešitve brez utemeljenega razloga obravnavati po členu 41/5 Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.). Ta zahtevek, ki je temeljil na 21. členu pogodbe o zaposlitvi direktorja (A1), je pogojen z razrešitvijo brez utemeljenega razloga, zato v tem delu tega individualnega delovnega spora ni mogoče uvrstiti med spore o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja. Neutemeljeno je nadalje tožnikovo sklicevanje na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 1160/2005 z dne 7. 12. 2006, saj je bilo v citirani zadevi odločeno o odškodnini po 118. členu ZDR zaradi prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča (v takšnem primeru se pravdni stroški tudi v zvezi z odškodnino po 118. členu ZDR presojajo po členu 41/5 ZDSS-1). Narava odškodnine po 118. členu ZDR (do katere je delavec upravičen zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in namesto reintegracije) pa je povsem drugačna od v pogodbi o zaposlitvi dogovorjene odškodnine zaradi razrešitve brez utemeljenega razloga. Na preostale pritožbene navedbe tožnika pritožbeno sodišče ne odgovarja, saj za odločitev o njegovi pritožbi niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in odločitev o pravdnih stroških spremenilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa oziroma zgornje obrazložitve, medtem ko je v preostalem pritožbo tožene stranke pritožbo tožnika pa v celoti zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (člen 365/3 ZPP, člen 365/2 ZPP).

Ker je tožena stranka s pritožbo delno uspela, ji je dolžan tožnik povrniti sorazmerni del njenih pritožbenih stroškov. Tožena stranka je za sestavo pritožbe priglasila stroške v višini 500 točk, za porabo časa 100 točk, za prejem odločbe 50 točk, materialne stroške v višini 2 %, vse povečano za 20 % DDV, poleg tega pa je priglasila tudi sodno takso za pritožbo v znesku 147,78 EUR. Ker je tožena stranka s pritožbo uveljavljala še plačilo preostalih pravdnih stroškov v znesku 5.293,00 EUR, uspela pa je do višine 4.521,88 EUR, je s pritožbo uspela do 85 %. Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške za sestavo pritožbe v priglašeni višini, ker so bili ti priglašeni skladno z OT (tar. št. 15/4), 2 % materialnih stroškov (člen 13 OT), 20 % DDV in sodno takso za pritožbo, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR znaša 428,69 EUR. Glede na že ugotovljeni pritožbeni uspeh tožene stranke (85 %) je tožena stranka upravičena do povrnitve dela njenih pritožbenih stroškov v znesku 364,39 EUR skupaj z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.