Jedro

Tožena stranka je tožnika po podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi premestila na drugo delovno mesto. S tem ni ravnala nezakonito, saj je zaradi nasprotovanja sindikata zadržala prenehanje delovnega razmerja do poteka roka za uveljavljanje sodnega varstva.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje glede stroškov postopka (III. izreka) delno spremeni tako, da glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 751,89 EUR, v roku osem dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.“ V preostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenem, izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pritožbene stroške v višini 70,23 EUR, v roku osem dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod točko I. ugotovilo, da sta sklep M. o izredni odpovedi delovnega razmerja z dne 13. 3. 2007 in sklep V.R.S. z dne 11. 4. 2007, nezakonita in se razveljavita. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnika na ugotovitev, da sta sklep M., o izredni odpovedi delovnega razmerja z dne 7. 3. 2007 in sklep V.R.S. z dne 18. 4. 2007, nezakonita in se razveljavita. Prav tako je zavrnilo ugotovitev, da je delovno razmerje tožniku pri toženi stranki prenehalo z dnem 23. 5. 2007 in da mu je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v višini 9.000,00 EUR v roku 15-ih dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 375,95 EUR, v roku osem dni od vročitve sodbe, po izteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, pod izvršbo (III. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožujeta tožnik in tožena stranka.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe in zoper odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da ugodi tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrne v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je že v pritožbenem postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v tožbi navajal, da je tožena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala izven zakonsko določenega 15-dnevnega roka od dneva, ko je zvedela za vse razloge, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Po mnenju tožnika je sodišče prve stopnje naredilo napačen zaključek, ko je seznanitev z vsemi razlogi vezalo na seznanitev generalnega direktorja policije. Kot je izpovedala priča D.J., je bil on pooblaščen s strani generalnega direktorja policije za postopek in vodenje razgovora s tožnikom, zaradi česar je mogoče šteti, da je s tem, ko je bil seznanjen z razlogi pooblaščenec generalnega direktorja, bil seznanjen generalnih direktor oziroma tožena stranka. Sodišče prve stopnje sploh ni ugotavljalo kdaj sta z vsemi razlogi za izredno odpoved bila seznanjena pooblaščenca generalnega direktorja policije, saj je od tistega trenutka dalje toženi stranki pričel teči 15-dnevni rok za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče tudi zagovor delavca tolmači kot vsebinski razlog za seznanitev z vsemi odpovednimi razlogi, ter sploh ne ugotavlja, ali je bila tožena stranka dejansko z vsemi razlogi seznanjena že pred podajo zagovora. Dokazno breme, da je izredna odpoved bila podana znotraj zakonsko določenega roka, je na strani tožene stranke. V zvezi z datumom seznanitve z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, se je izrekla tudi Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 18. 4. 2007, ko je ugotovila, da je pričel teči 15-dnevni rok dne 21. 2. 2007, ko je organ prve stopnje zaključil z zbiranjem relevantnih dejstev in okoliščin in ko je z dopisom vabil pritožnika na zagovor, v njem pa je natančno navedel očitano kršitev. Ker je že komisija kot pritožbeni organ ugotovila, da je tožena stranka bila seznanjena z vsemi razlogi pred podajo zagovora tožnika, tožniku ni jasno, zakaj sodišče v svoji obrazložitvi ni pojasnilo, zakaj ni sledilo ugotovitvam komisije ter kot datum samostojno določilo datum zagovora, kar pa je izredno v škodo tožniku. Iz predloženih listin, izpovedi prič in tožnika izhaja, da je bila tožena stranka seznanjena z vsemi razlogi za izredno odpoved že pred 21. 2. 2007. Pooblaščena uslužbenca tožene stranke sta dne 15. 2. 2007 pogledala videoposnetek nadzornih kamer na bencinskem servisu ..., ki je potrdil ugotovitve v zvezi s kršitvijo tožnika, dne 13. 2. 2007 in 16. 2. 2007 pa sta bila opravljena razgovora s prodajalcem ... in samostojnim podjetnikom Z.R., pridobljena pa je bila tudi kopija računa. Po mnenju tožnika ne more biti nobenega dvoma, da je tožena stranka najkasneje 16. 2. 2007 vedela za vse relevantne razloge, ki utemeljujejo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne, da je s tem razlogi bila seznanjena šele z zagovorom tožnika. Po prepričanju tožnika tudi niso podani razlogi, ki bi utemeljevali, da ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kar je zakonski pogoj za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. S tožnikom je bilo mogoče nadaljevati delovno razmerje, saj ga je s sklepom tožena stranka za šest mesecev premestila na drugo delovno mesto. V kolikor je štela, da s tožnikom do izteka odpovednega roka delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, bi morala tožniku prepovedati opravljanje dela do učinkovanja izredne odpovedi. Nepravilno pa je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek po izplačilu odškodnine, ki jo je uveljavljal na podlagi 118. člena ZDR in zmotno ocenilo, da je uspel v pravdi 25 % ter mu v tej višini priznalo sorazmerni del stroškov. Glede na vse navedene pritožbene razloge je prepričan, da je pritožba upravičena in da mu pripadajo stroški v celotni višini. Podrejeno pa izpodbija tudi stroške glede na izdano sodbo, ker je po njegovem mnenju sodišče napačno upoštevalo uspeh v pravdi, ki je po mnenju tožnika 50 % ter bi mu pripadal sorazmerni del stroškov v tej višini. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del izpodbijane sodbe, torej zoper I. in III. točko izreka, iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika tudi v tem delu zavrne kot neutemeljen, breme stroškov postopka pa naloži tožniku. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev v I. točki izreka sprejelo, ker je ocenilo, da naj bi v konkretnem primeru tožnik svetoval policistu kako naj ukrepa zoper kršitelja prometnih predpisov in da naj ne bi imel namena vplivati na odločitev policista, kar naj bi izhajalo tudi iz izpovedi zaslišanih prič. Meni, da sodišče prve stopnje pri svojem odločanju ni pravilno upoštevalo, da je priča R.V. izpovedal, da ga je klical tožnik in mu je rekel, da naj kršitelju izda samo opozorilo, vendar mu je povedal, da tega ne morejo narediti, ker da gre za malo hujši prekršek, nato pa mu je na telefon podal Z.R., ki je bil vodja patrulje. R.V. seveda ni slišal, kaj je Z.R. govoril tožnik, slišal pa je, da je na koncu Z.R. rekel tožniku, da bo pač moral plačilni nalog zavreči s sklepom. Povedal je tudi, da sta se nekaj dni zatem tožnik in Z.R. skregala pri pitju kave in da je takrat (R.V.) komandirju (tožniku) povedal, da je oseba naredila velik prekršek in kako bi gledal na to, če bi njegovi otroci stali pred prehodom za pešce in bi se nekdo obnašal tako kot tisti voznik. Priča je še izpovedala, da je imela občutek, da ju je po tem dogodku tožnik pošiljal ukrepati zoper voznike, ki so imeli nepravilno parkirana vozila, kar jima do tedaj ni bilo potrebno početi, saj sta večinoma preiskovala kazniva dejanja kot policist kriminalist. Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo (razen v zvezi z odločitvijo o pravdnih stroških).

Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje ter z dokazno oceno izvedenih dokazov. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa še navaja: Iz dokaznega postopka izvedenega pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka tožniku dne 7. 3. 2007 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je tožnik dne 9. 2. 2007 ob 7:41 uri na bencinskem servisu … d.d. ... v ... s plačilno kartico Magna last PU ... plačal račun št. ... v znesku 25,10 EUR, in sicer za gorivo, ki ga je J.R., samostojni podjetnik, pred tem natočil v svoje kombinirano vozilo znamke ... reg. št. .... Tožnik je izstavljeni račun za navedeno gorivo odnesel na PP ... in poskrbel, da je bil račun vpisan v ustrezne evidence ter da je bilo opravljeno vse potrebno za plačilo računa na stroške lastnika plačilne kartice. S tem dejanjem je tožnik storil kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja poneverbe v službi po členu 263/I-III Kazenskega zakonika Republike Slovenije (KZ RS – Ur. l. RS, št. 94/2004 in naslednji). Tožniku je bila obdolžitev skupaj z vabilom na zagovor z dne 21. 2. 2007, vročena dne 22. 2. 2007, zagovor pa je bil določen določen za dne 26. 2. 2007. Tožnik se je zagovora udeležil sam in podal tudi obširni pisni zagovor (priloga B9). Dne 12. 2. 2007 je bil v službi direktorja PU ... sestavljen uradni zaznamek o zaznambi kaznivega dejanja, kateri vsebuje tudi sum storitve kaznivega dejanja poneverbe v službi (priloga C8), nato sta pooblaščenca uslužbenca PU ... dne 15. 2. 2007 pogledala videoposnetek nadzornih kamer na bencinskem servisu ... d.d. V ... in dne 13. 2. 2007 in 16. 2. 2007 se je opravil razgovor v zvezi s kršitvijo tožnika, in sicer s prodajalcem S.R. in samostojnim podjetnikom J.R.. Na podlagi teh ugotovitev je tožena stranka tožniku vročila pisno obdolžitev z dne 21. 2. 2007. V pisni obdolžitvi je bilo jasno navedeno, na podlagi česa je delodajalec ugotovil, da je zoper njega uveden postopek izredne odpovedi delovnega razmerja na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji). Zagovor tožnika je bil določen za dne 26. 2. 2007 in tožnik se ga je udeležil, vendar se ni ustno zagovarjal, temveč je podal obširni pisni zagovor. Bistvo zagovora je namreč ravno v tem, da se delavcu omogoči obramba oziroma, da lahko odgovori na očitke delodajalca. To je tožnik tudi storil. Zagovor je namreč pravica delavca, da se seznani in opredeli do očitanih ugotovitev delodajalca in se tako izjavi o vseh dejstvih in dokazih, ki ga obremenjujejo. Tožnik je v pisnem zagovoru natančno pojasnil, da je bil s plačilom, ki je bilo opravljeno dne 9. 2. 2007, poravnan zaostali dolg za porabo goriva za prevoz policistov – članov IPA, v septembru 2006. Policisti, ki so člani mednarodnega policijskega združenja PU ... so se namreč v mesecu septembru 2006 udeležili srečanja v Republiki Hrvaški – ... Pri tem je navedel, da čeprav je takšno plačilo za porabo goriva sicer neobičajno, je ravnal v soglasju z nadrejenimi in je bil povsem prepričan, da ne dela ničesar v nasprotju z dovoljenjem nadrejenih. Pa tudi sicer je ravnal v dobri veri, da dela dobro za policiste, ki so se udeležili srečanja v ..., kamor je odpotoval tudi I.L., kot član ožjega kolegija policijske uprave in ostali policisti. Zato je bil prepričan, da so nadrejeni s tem seznanjeni in po njegovem mnenju je o zadevi bil seznanjen tudi takrat direktor PU. Predlagal je zaslišanje številnih prič, ki bi lahko potrdile njegov zagovor (priloga B9). Vprašanje, kdaj se delodajalec seznani z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved, je dejansko vprašanje. V konkretnem primeru se je delodajalec seznanil z razlogi, ki utemeljujejo izredno odpoved na dan zagovora, ko je tožnik podal obširni pisni zagovor (dne 26. 2. 2007), saj se je šele na zagovoru tožnik opredelil do očitanih kršitev. Po oceni pritožbenega sodišča je šele z dnem zagovora pričel teči 15-dnevni rok za podajo izredne odpovedi, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Kazenska ovadba tožene stranke zoper tožnika pa je bila podana po izredni odpovedi dne 20. 3. 2007 (priloga C7).

Neutemeljena je pritožbena navedba tožnika, da bi tožena stranka morala, v kolikor je menila, da s tožnikom do izteka odpovednega roka, delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati, prepovedati opravljanje dela, ne pa ga premestiti na drugo delo, do učinkovanja izredne odpovedi. Tožena stranka je v 2. odstavku izredne odpovedi z dne 7. 3. 2007 določila, da v skladu z določbo 1. odstavka 85. člena ZDR zadrži učinkovanje izredne odpovedi do poteka roka za sodno varstvo. To je storila iz razloga, ker je sindikat nasprotoval izredni odpovedi, zahteval zadržanje učinkovanja predmetne izredne odpovedi do poteka roka za uveljavitev sodnega varstva. Tožena stranka je torej ravnala zakonito, da je ob ugotovitvi, da sta izpolnjena kumulativno določena pogoja iz 1. odstavka 85. člena ZDR (nasprotovanje sindikata izredni odpovedi in zahteva delavca za zadržanje učinkovanja prenehanja delovnega razmerja) učinkovanje izredne odpovedi zadržala do poteka roka za uveljavitev sodnega varstva. Tožnik je zoper izredno odpoved vložil pritožbo in Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je pritožbo tožnika dne 18. 4. 2007 zavrnila kot neutemeljeno. Iz določbe 2. odstavka 82. člena ZDR izhaja, da mora delodajalec dokazati utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved. Dokazati mora torej tako obstoj odpovednega razloga iz 111. člena ZDR (kar je tožena stranka storila) kot tudi obstoj tistih okoliščin in interesov, zaradi katerih ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. Navesti in dokazati mora konkretne okoliščine in interese, ki utemeljujejo nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja z delavcem zaradi storjene kršitve pogodbene ali druge obveznosti. Tožena stranka je v pisni obdolžitvi in v izredni odpovedi to storila. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi je obširno obrazložila, da bi se tožnik moral zavedati, da kot policijski starešina predstavlja organ, ki ima med svojimi temeljnimi nalogami med drugim določeno odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, z opisanim dejanjem pa je storil dejanje, ki ima vse znake kaznivega dejanja, ki bi ga kot policist moral preganjati. Ugotovila je, da delovnega razmerja s tožnikom ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, ker je glede na naravo dela, ki ga opravlja policija kot državni, represivni organ in glede na naloge, ki jih mora opravljati policist, njegovo ravnanje v konkretnem primeru popolnoma nesprejemljivo. Tudi Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja je v sklepu z dne 18. 4. 2007 kot drugostopenjski organ ugotovila, da je tožnik ravnal v nasprotju s svojimi obveznostmi iz delovnega razmerja, pri čemer je okrnil ugled policije kot represivnega organa, pri tem pa s svojim ravnanjem porušil zaupanje delodajalca v zakonitost in poštenost njegovega dela. Samo dejstvo, da je tožena stranka tožniku dne 20. 2. 2007 izdala odločbo, s katero ga je začasno napotila od 1. 3. 2007 do 30. 6. 2007 na delo v operativno-komunikacijski center Policijske uprave ..., ne pomeni, da ni izpolnjen pogoj. Bistveno je, da je tožena stranka v obdolžitvi, kakor tudi izredni odpovedi, navedla razloge, da s tožnikom ne more nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka in da je tožniku tudi dejansko prenehalo delovno razmerje po odločitvi Komisije za pritožbe dne 18. 4. 2007. V skladu z določbo 3. odstavka 24. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU – Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) namreč pritožba zoper sklep o prenehanju delovnega razmerja (takšna je zakonska dikcija), zadrži izvršitev le-tega. Ker je izpolnjen tudi ta pogoj iz 1. odstavka 110. člena ZDR, je bila izredna odpoved z dne 7. 3. 2007 zakonita.

Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, ki se nanaša na zavrnitev njegovega tožbenega zahtevka v zvezi s plačilom odškodnine po 118. členu ZDR, ker glede na okoliščine ni več imel interesa nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki. Predlagal je ugotovitev, da mu je delovno razmerje prenehalo dne 23. 5. 2007, ko se je zaposlil pri drugem delodajalcu. Določba 1. odstavka 118. člena (na katerega se sklicuje tožnik) določa, da če sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita, delavec pa ne želi nadaljevati delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna odškodnino po pravilih civilnega prava. Navedena določba prihaja v poštev v primeru, ko sodišče ugotovi, da je odpoved delodajalca nezakonita. V konkretnem primeru je tožniku delovno razmerje zakonito prenehalo na podlagi izredne odpovedi z dne 7. 3. 2007, potrjene s sklepom Komisije za pritožbe z dne 18. 4. 2007. Ker je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki zakonito prenehalo, je neutemeljen njegov zahtevek za priznanje pravic iz delovnega razmerja do 23. 5. 2007 in odškodnino po 118. členu ZDR, saj odškodnina predstavlja nadomestilo za reintegracijo v primeru nezakonite odpovedi.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje pri odločanju napačno dokazno ocenilo izpovedbi priče R.V. in Z.R., ko je sprejelo odločitev iz I. točke izreka sodbe. Sodišče prve stopnje je po dokaznem postopku, v okviru katerega je po stališču pritožbenega sodišča izvedlo vse odločilne dokaze, jih ustrezno dokazno ocenilo in ugotovilo vsa pravnorelevantna dejstva zaključilo, da tožnik dne 2. 2. 2007 ni storil kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi imelo vse znake kaznivega dejanja po členu 269/II KZ in sta tako sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR z dne 13. 3. 2007 in pritožbeni sklep Komisije za pritožbe z dne 11. 4. 2007, nezakonita in se razveljavita. Po izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da tožnik ni imel namena vplivati na odločitev policista, da naj ne kaznuje storilca prekrška, temveč je šlo le za svetovanje, kar pa so tudi priče potrdile. To so potrdile priče N.K., I.F. in D.J. ter o kakršnemkoli izvajanju vpliva na Z.R. niso vedele ničesar povedati. Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje, ki je po zaslišanju prič in vpogleda v listinsko dokumentacijo ugotovilo, da tožnik s svojim dejanjem dne 2. 2. 2007 ni izpolnil znakov kaznivega dejanja po členu 269/II KZ, zato je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2007, potrjeno s sklepom Komisije za pritožbe z dne 11. 4. 2007, razveljavilo.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je delno utemeljena pritožba tožnika, ki se nanaša na odločitev o pravdnih stroških. Tožnik je v predmetnem individualnem sporu izpodbijal dve izredni odpovedi in sicer: z dne 7. 3. 2007, potrjeni s sklepom Komisije za pritožbe z dne 18. 4. 2007 in izredno odpoved z dne 13. 3. 2007, potrjene s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 11. 4. 2007. Tožnik je z delom tožbenega zahtevka, ki se nanaša na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 3. 2007 in potrjene s sklepom komisije 11. 4. 2007 uspel v celoti, zato je njegov uspeh 50 % ter mu pripada sorazmerni del stroškov v tej višini. Skupni potrebni tožnikovi pravdni stroški po izračunu sodišča prve stopnje, ki ga pritožbeno sodišče v celoti sprejema, znašajo 1.503,79 EUR. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo uspeh tožnika, ko je štelo, da je uspel le z enim od štirih postavljenih delov tožbenega zahtevka ter da je tako njegov uspeh v pravdi 25 %. Tožnik je dejansko izpodbijal dve izredni odpovedi in z eno uspel, zato je njegov uspeh v pravdi 50 %. Pritožbeno sodišče je zato v odločitvi o pravdnih stroških izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 751,89 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku osemdnevnega paricijskega roka (2. odstavek 165. člena ZPP).

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi glede odločitve o glavni stvari zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP, glede odločitve o stroških postopka pa je odločitev spremenilo na podlagi določbe 3. odstavka 365. člena ZPP.

Ker je tožnik s pritožbo glede stroškov delno uspel, je upravičen do pritožbenih stroškov glede na uspeh s pritožbo. Pritožbeno sodišče je naložilo toženi stranki, da mora tožniku povrniti pritožbene stroške, ki jih je odmerilo glede na vrednost spora v višini 125 odvetniških točk za sestavo pritožbe, 2 % administrativnih stroškov ter iz naslova 20 % DDV, tako da znašajo skupaj potrebni stroški tožeče stranke, ki jih mora povrniti tožena stranka v višini 70,23 EUR.