Jedro

Kršitev, ki izhaja iz nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ni očitna kršitev materialnega zakona. Očitna kršitev materialnega zakona se presoja glede na dejansko stanje, ugotovljeno z dokončno odločbo. Pri odločanju po nadzorstveni pravici, pristojni organ ne ugotavlja dejanskega stanja, ne glede na to, ali je bilo v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno ali ne.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiškega zavoda za zaposlovanje z dne 17.3.1993.

Obrazložitev

Enota Republiškega zavoda za zaposlovanje je z odločbo z dne 1.10.1992 ugodila zahtevi tožnika za uveljavitev pravice do republiške štipendije in mu dodelila navedeno štipendijo v znesku 8.763,50 SIT mesečno za šolanje na FNT-VTOZD Montanistika za smer geologija II. od 1.10.1992 do konca rednega šolanja z utemeljitvijo, da štipendist izpolnjuje pogoje in se mu dodeli štipendija v skladu s kriteriji in merili pravilnika o štipendiranju (Ur.l. RS, št. 24/91 in 14/92).

Republiški zavod za zaposlovanje v Ljubljani je navedeno odločbo prve stopnje z izpodbijano odločbo razveljavil po uradni dolžnosti na podlagi 2. odstavka 263. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je tožena stranka na podlagi spisne dokumentacije in na podlagi dopolnjenega postopka ugotovila, da tožnik po veljavnih predpisih ne izpolnjuje pogojev za pridobitev republiške štipendije, ker dohodki na družinskega člana v njegovem primeru presegajo 110% zajamčenega osebnega dohodka v drugem trimesečju leta 1992, to je cenzus, ki ga določa zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l.RS, št. 5/91 in 12/92) v 56. členu za študente, ki se šolajo v kraju izven kraja stalnega prebivališča. Ker po podatkih poročila Centra za socialno delo v njegovem primeru tudi sicer niso podani pogoji za izjemno dodelitev štipendije zaradi težkih socialnih razmer, tožena stranka ugotavlja, da je bil s prvostopno odločbo očitno prekršen materialni zakon in je zato na podlagi navedene določbe zakona o splošnem upravnem postopku prvostopno dokončno odločbo o dodelitvi republiške štipendije po nadzorstveni pravici razveljavila.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita. Poudarja, da drugostopni organ dokončno odločbo po nadzorstveni pravici lahko odpravi, le v primeru, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Navedeni organ je pri izvajanju nadzorstvene pravice ugotovil drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, zato njegova odločba ni utemeljena v zakonu. Dalje še navaja, da je organ druge stopnje njegovo odločbo o dodelitvi štipendije odpravil zato, ker se je brat dvojček pritožil zoper svojo odločbo in predlagal, da se mu odmeri štipendija, kot mu gre po predpisih. Zaradi tega, ker se je brat dvojček drznil pritožiti, je tožena stranka kaznovala oba. Meni, da je bila bratu kršena temeljna človekova pravica do pritožbe, hkrati pa je bil prizadet tudi on sam. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov poslanih spisov izhaja, da je organ prve stopnje najprej zahtevo tožnika za dodelitev republiške štipendije zavrnil z obrazložitvijo, da dohodki na družinskega člana v drugem trimesečju leta 1992 pri tožniku presegajo z razpisom določeno višino 23.463,00 SIT. Odločba ne vsebuje nobenih ugotovitev o dejanskem stanju in tudi ne obrazlaga, kako je organ prve stopnje izračunal navedene zneske in katere dohodke tožnikove družine je pri tem upošteval. Zoper to odločbo se je pritožila tožnikova mati in zatem je prvostopni organ izdal še eno, tokrat pozitivno odločbo z istim datumom 1.10.1992 in z isto številko 280796500246/03/92, kot jo ima prva zavrnilna odločba. V obrazložitvi druge odločbe je navedeno, da iz priloženih listin in dokazov v spisni dokumentaciji izhaja, da štipendist izpolnjuje pogoje in se mu dodeli štipendija skladno s kriteriji in merili pravilnika o štipendiranju. Ne da bi se sodišče spuščalo v presojo, če je prvostopni organ novo določbo izdal v zvezi s pritožbo upravičene osebe in koliko je imel podlage za novo odločbo v določbah 235. člena ZUP, je ta odločba očitno postala dokončna in pravnomočna ter je bila predmet odločanja po nadzorstveni pravici po 2. odstavku 263. člena ZUP.

Po 2. odstavku 263. člena ZUP, na katerega se sklicuje izpodbijana odločba, se lahko odločba, ki je v upravnem postopku dokončna, razveljavi po nadzorstveni pravici, če je bil z njo očitno prekršen materialni zakon. Za razveljavitev po nadzorstveni pravici torej ne zadostuje kakršnakoli kršitev, ampak mora biti to očitna kršitev materialnega zakona. Kršitev, ki izhaja iz nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ni očitna kršitev materialnega zakona. Očitna kršitev materialnega zakona se presoja glede na dejansko stanje ugotovljeno z dokončno odločbo. To pomeni, da pri odločanju po nadzorstveni pravici pristojni organ ne ugotavlja dejanskega stanja, ne glede na to, ali je bilo dejansko stanje v postopku pred izdajo dokončne odločbe pravilno in popolno ugotovljeno ali ne.

V obravnavanem primeru je drugostopni organ ugotavljal in dopolnjeval nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v zadevi, obrazložil izračun cenzusa in izračun dohodkov na družinskega člana tožnikove družine v prvem trimesečju leta 1992, navedel predpise in razloge, ki bi utemeljevali zavrnitev tožnikove zahteve ter zaključil, da je organ prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabil materialni zakon, torej je ravnal tako, kot da bi odločal o pritožbi na drugi stopnji (242. člen ZUP), za kar pa v določbah 2. odstavka 263. člena ZUP ni podlage. Pa tudi sicer v času odločanja v zadevi tožena stranka v zakonu o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur.l. RS, št. 5/91 in 12/92) ni imela podlage za odločanje po nadzorstveni pravici, ker je javno pooblastilo za odločanje o pravici do republiške štipendije dobila šele z zadnjo novelo navedenega zakona (Ur.l.RS, št. 38/94).

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo. Določbe navedenega zakona in zakona o splošnem upravnem postopku je sodišče smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS, št. 1/91-I).