Jedro

Ugotavljanje vsebine pogodbenega prava ima značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja.

Nobene pravne ovire ni, da lastniki poslovnih prostorov v določeni stavbi s pogodbo o medsebojnih razmerjih, s katero sicer uredijo medsebojne pravice v zvezi s posameznimi in skupnimi deli v etažni lastnini, svojega medsebojnega razmerja ne bi smeli celovito urediti na način, da eden od etažnih lastnikov, ki ima v izključni lasti nepremičnine, po katerih poteka dostopna pot do stavbe, te nepremičnine nameni uporabi objekta kot celote na način, da drugim etažnim lastnikom podeli trajno pravico uporabe teh nepremičnin za potrebe dostopa do stavbe.

Tožeča stranka bi eventualno lahko preklicala pravico do uporabe predmetne poti, če bi šlo za prekarij, to je začasno dovoljenje lastnika za uporabo njegove stvari, kjer čas trajanja in namen uporabe nista določena, vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer. Obstajala sta namreč tako dogovor o trajanju kot tudi namen uporabe nepremičnin tožeče stranke, kar ni skladno z institutom prekarija.

Ker se odpoved na podlagi 333. člena OZ nanaša na prenehanje celotnega razmerja, obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo spornih nepremičnin pa je zgolj ena od zavez znotraj celovitega obligacijskega razmerja, tudi 333. člen OZ ne more predstavljati pravne podlage za preklic tožničinega soglasja k uporabi dovozne poti in zunanjih dostopnih površin iz 5. člena pogodbe o vzajemnih razmerjih.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka v osmih dneh po vročitvi te sodbe.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati uporabnino v višini 716,40 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, vsakokrat od zneska 19,90 EUR od: 1. 2. 2019 dalje do plačila, 1. 3. 2019 dalje do plačila, 1. 4. 2019 dalje do plačila, 1. 5. 2019 dalje do plačila, 1. 6. 2019 dalje do plačila, 1. 7. 2019 dalje do plačila, 1. 8. 2019 dalje do plačila, 1. 9. 2019 dalje do plačila, 1. 10. 2019 dalje do plačila, 1. 11. 2019 dalje do plačila, 1. 12. 2019 dalje do plačila, 1. 1. 2020 dalje do plačila, 1. 2. 2020 dalje do plačila, 1. 3. 2020 dalje do plačila, 1. 4. 2020 dalje do plačila, 1. 5. 2020 dalje do plačila, 1. 6. 2020 dalje do plačila, 1. 7. 2020 dalje do plačila, 1. 8. 2020 dalje do plačila, 1. 9. 2020 dalje do plačila, 1. 10. 2020 dalje do plačila, 1. 11. 2020 dalje do plačila, 1. 12. 2020 dalje do plačila, 1. 1. 2021 dalje do plačila, 1. 2. 2021 dalje do plačila, 1. 3. 2021 dalje do plačila, 1. 4. 2021 dalje do plačila, 1. 5. 2021 dalje do plačila, 1. 6. 2021 dalje do plačila, 1. 7. 2021 dalje do plačila, 1. 8. 2021 dalje do plačila, 1. 9. 2021 dalje do plačila, 1. 10. 2021 dalje do plačila, 1. 11. 2021 dalje do plačila, 1. 12. 2021 dalje do plačila." Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna toženi stranki v roku 8 dni od vročitve sodbe povrniti pravdne stroške v višini 298,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od nastanka zamude dalje, do plačila.

2.Zoper izpodbijano sodbo se iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, poleg tega pa toženi stranki naloži v plačilo vse stroške tega pritožbenega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka osemdnevnega roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

3.Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi odločitev sodišča prve stopnje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor skladno s prvim odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Navedeno pomeni, da je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, na relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa se ne ozira.

6.Tožeča stranka v tem postopku od tožene stranke zahteva plačilo uporabnine zaradi zatrjevane neupravičene uporabe nepremičnin z ID znaki 000 22/55, 000 22/15, 000 22/36, 000 22/53, 000 22/52 in 000 30/1 za obdobje od vključno januarja 2019 do vključno decembra 2021.

7.Iz izpodbijane sodbe izhajajo naslednje dejanske ugotovitve:

- Tožeča stranka je lastnica nepremičnin z ID znaki 000 22/55, 000 22/15, 000 22/36, 000 22/53, 000 22/52 in 000 30/1. Po teh nepremičninah poteka dovozna pot do stavbe A.

- Tožena stranka je lastnica posameznega dela stavbe A. v B. z ID znakom: del stavbe 000-693-4. Lastninsko pravico je pridobila na podlagi prodajne pogodbe z dne 17. 2. 2003, ki jo je sklenila s pravnim prednikom tožeče stranke kot prodajalcem s sodelovanjem C. d. o. o. Tožena stranka je kupila dva poslovna prostora, ki stojita na parceli št. 31, k. o. ..., funkcionalno zemljišče na parceli št. 22/1, k. o. ..., v izmeri cca. 75 m² na zahodni strani objekta in do 183/10.000 delež na skupnih prostorih, delih in napravah stavbe in skupnem funkcionalnem zemljišču, pripadajočem k stavbi kot celoti.

- C. (za toženo stranko kot leasingojemalko) je z ostalimi lastniki poslovnih prostorov D. v stavbi nekdanje A. sklenil Pogodbo o vzajemnih razmerjih med lastniki poslovnih prostorov D. (v nadaljevanju: pogodba o vzajemnih razmerjih). V 5. členu pogodbe o vzajemnih razmerjih so lastniki poslovnih prostorov v A. kot skupne dele stavbe izrecno določili tudi dovozne poti in zunanje dostopne površine iz zahodne in vzhodne strani ter dogovorili, da imajo lastniki trajno pravico uporabe teh delov. Pogodbo o vzajemnih razmerjih je kot lastnik poslovnih prostorov sklenil tudi pravni prednik tožeče stranke, ki je bil hkrati tudi lastnik nepremičnin, po katerih poteka dovoz.

- Ob nakupu poslovnih prostorov je edini dovoz od A. do javne ceste predstavljala predmetna dovozna pot, ki poteka po tožničinih nepremičninah in o kateri govori 5. člen pogodbe o vzajemnih razmerjih.

- Tožena stranka od nakupa poslovnih prostorov dalje za dostop do svojih prostorov brezplačno uporablja parcele št. 22/55, 22/15, 22/36, 22/53, 22/52 in 30/1, po katerih poteka dovozna pot do stavbe A.

8.Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Presodilo je, da ima tožena stranka na podlagi pogodbe o vzajemnih razmerjih trajno pravico uporabe dovozne poti na spornih parcelah v lasti tožeče stranke. Gre torej s strani tožene stranke za uporabo tuje stvari s soglasjem oziroma trajnim dovoljenjem same tožeče stranke, in ne za uporabo tuje stvari brez pravnega temelja. Presodilo je, da sklenjene pogodbe o vzajemnih razmerjih oziroma dogovorjenih pogodbenih pravic in obveznosti ni dopustno enostransko preklicati ali spreminjati, kar je tožeča stranka skušala storiti leta 2018 oziroma januarja 2019, ko je preklicala dovoljenje pravnega prednika za uporabo dovozne poti.

9.Pravno podlago tožbenega zahtevka predstavlja 198. člen Obligacijskega zakonika (OZ), ki določa, da če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe. Ko gre za razmerje med lastnikom in uporabnikom nepremičnine, za utemeljitev zahtevka na podlagi 198. člena OZ zadošča, da tožnik zatrjuje in dokaže, (a) da je sam lastnik sporne nepremičnine, (b) da jo toženec brezplačno uporablja in (c) da za brezplačno uporabo nima pravne podlage. S tem zadosti svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu o obstoju prikrajšanja na eni strani in obogatitve na drugi strani. Toženec pa se lahko svoje obveznosti razbremeni, če zatrjuje in dokaže, (a) da je bil dobroverni lastniški posestnik ali (b) da ima z lastnikom sklenjen pravni posel, na podlagi katerega lahko (brezplačno) uporablja sporno nepremičnino, na primer da gre za darilo, ali da je lastnik z dovoljenjem do preklica (prekarijem) privolil v svoje prikrajšanje.

10.Pritožnica izpodbijani sodbi neutemeljeno očita obremenjenost z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Protispisnost je napaka povsem tehnične narave in je storjena le v primeru napačnega povzetka oziroma "prepisa" besedila listine, zapisnika o izvedenih dokazih ali prepisov zvočnih posnetkov v razlogih sodbe o odločilnih dejstvih tako, da obstaja medsebojno nasprotje med njihovo dejansko vsebino in zapisi v razlogih; v to procesno kršitev torej ni mogoče uvrstiti tudi situacij, ko sodišče interpretira izvedene dokaze, z dokazno oceno pa pravdna stranka ne soglaša. Pritožnica zatrjevane protispisnosti ne konkretizira, iz nadaljnjih pritožbenih navedb pa je razvidno, da sodišču prve stopnje v resnici očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja, kar v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

11.Dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je v 5. členu pogodbe o vzajemnih razmerjih določeno, da imajo lastniki poslovnih prostorov v stavbi A. trajno pravico uporabe dovoznih poti in zunanjih dostopnih površin iz zahodne in vzhodne strani, ki se nanašajo ravno na v tem postopku sporne nepremičnine, je za pritožbeno sodišče zavezujoča, ker zmotna ugotovitev dejanskega stanja v sporih majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog. Pritožnica zato ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem na sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 103/2022, v kateri naj bi se že ugotovilo, da se pogodba o vzajemnih razmerjih ne nanaša na nepremičnine, ki so predmet tukaj uveljavljanega zahtevka za uporabnino. Ugotavljanje vsebine pogodbenega prava ima značilnosti ugotavljanja dejanskega stanja, pri ugotavljanju katerega je sodišče vezano tako na trditve kot dokaze strank. Z zatrjevanjem drugačnih dejanskih ugotovitev v primerljivem postopku pritožnica tako zatrjuje napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tudi s pritožbenim navajanjem, da o relevantnem dejanskem stanju ni mogoče odločiti na podlagi predloženih listinskih dokazov tožene stranke in da manjka grafični prikaz dovoznih poti in zunanjih dostopnih površin iz vzhodne in zahodne strani stavbe A. ter da zunanje dostopne površine na vzhodni in zahodni strani stavbe A. predstavljata parceli 22/18 in 22/29, obe k. o. ..., pritožnica izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Kot že predhodno pojasnjeno, to ne predstavlja dovoljenega pritožbenega razloga v sporu majhne vrednosti.

12.Pritožnica očita, da ne drži presoja sodišča prve stopnje v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da tožeča stranka skupnega funkcionalnega zemljišča ni določno opredelila, saj gre za parceli 22/18 in 22/29, obe k. o. ... Ta pritožbeni očitek ni odločilen za odločitev o pritožbi. Sodišče prve stopnje se je namreč v 12. točki obrazložitve opredelilo do s strani tožene stranke zatrjevane pravne podlage za uporabo spornih nepremičnin v prodajni pogodbi. V tem kontekstu je tožeči stranki očitalo, da ni določno opredelila funkcionalnega zemljišča na parceli št. 22/1, ki ga je kupila tožena stranka. Vendar se vprašanje, ali je tožena stranka kupila del parcele št. 22/1 s funkcionalnim zemljiščem in dovozom ali brez dovoza, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, ni izkazalo za pravno pomembno, ker je bilo ugotovljeno, da je bil pravni temelj za uporabo spornih nepremičnin podan v pogodbi o vzajemnih razmerjih. Za neutemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo uporabnine na podlagi 198. člena OZ pa zadošča že ena pravna podlaga za uporabo spornih nepremičnin.

13.Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila s 5. členom pogodbe o vzajemnih razmerjih podeljena trajna pravica do uporabe spornih nepremičnin in da je bila ta pravica s strani pravnega prednika tožeče stranke, ki je bil lastnik dovozne poti in hkrati tudi prodajalec poslovnih prostorov v A., ki niso imeli zagotovljenega drugega dovoza, podeljena z namenom omogočiti novim lastnikom trajen dostop do njihovih poslovnih prostorov. Navedeno predstavlja ugotovljeno dejansko stanje, ki je za pritožbeno sodišče zavezujoče. S pritožbenimi navedbami, da so kupci poslovnih prostorov v stavbi A. ob nakupu le-teh plačali razliko komunalnega prispevka, kar je bilo namenjeno temu, da bo za stavbo A. urejena manjkajoča komunalna infrastruktura, kar zajema tudi ureditev novega drugega dostopa do poslovne stavbe A., zaradi česar ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bil namen pogodbenih strank dogovoriti novim lastnikom trajen dostop do poslovnih prostorov, temveč je nasprotno namen bil kvečjemu v dopustitvi začasnega dostopa, dokler si novi lastniki ne uredijo drugega dostopa z južnega dela stavbe skladno z že sprejetimi prostorskimi načrti, pritožnica izpodbija pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje, kar v sporu majhne vrednosti ni dovoljen pritožbeni razlog. Pritožbeno sodišče zato teh pritožbenih navedb ne more upoštevati.

14.Pritožbena navedba, da pogodba o vzajemnih razmerjih, ki predstavlja pogodbo o medsebojnih razmerjih etažnih lastnikov stavbe A., kot jo ureja 116. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ), že po svoji pravni naravi in materialnopravnem dometu ne more predstavljati pravne podlage za uporabo nepremičnin, ki so predmet tega spora, ni utemeljena. Pritožnica v pritožbi vztraja, da s pogodbo o medsebojnih razmerjih etažni lastniki ne morejo enostransko določiti, katere nepremičnine, ki niso v njihovi lasti, bodo predstavljale skupne dele stavbe, in tudi ne morejo urejati razmerij z osebami, ki niso etažni lastniki te stavbe. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, tej navedbi ni mogoče slediti. Ugotovljeno je namreč bilo, da je pogodbo o vzajemnih razmerjih sklenil tudi pravni prednik tožeče stranke, ki je bil v času sklepanja pogodbe o vzajemnih razmerjih eden od lastnikov poslovnih prostorov v stavbi A. in hkrati tudi lastnik parcel, po katerih je potekal edini dovoz do stavbe A. Uporaba spornih nepremičnin torej ni bila določena enostransko. Pravni prednik tožeče stranke je namreč soglašal s trajno pravico lastnikov poslovnih prostorov do uporabe dovozne poti, ki je bila njegova last, kot skupni del stavbe. Prav tako ni šlo za urejanje razmerij z osebami, ki niso etažni lastniki A. Pravni prednik tožeče stranke je bil namreč v času sklenitve pogodbe o vzajemnih razmerjih eden od lastnikov poslovnih prostorov v A.

15.Pritožbeno sodišče tudi ne sledi pritožnici, da bi etažni lastniki s pogodbo o medsebojnih razmerjih lahko določili le, kateri del funkcionalnega zemljišča, ki pripada stavbi kot celoti, bo predstavljal dovozno pot. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, na področju urejanja pogodbenih razmerij velja načelo prostega urejanja obligacijskih razmerij. Udeleženci prosto urejajo obligacijska razmerja, ne smejo pa jih urejati v nasprotju z ustavo, s prisilnimi predpisi ali z moralnimi načeli (3. člen OZ). Nobene pravne ovire ni, da lastniki poslovnih prostorov v določeni stavbi s pogodbo o medsebojnih razmerjih, s katero sicer uredijo medsebojne pravice v zvezi s posameznimi in skupnimi deli v etažni lastnini, svojega medsebojnega razmerja ne bi smeli celovito urediti na način, da eden od etažnih lastnikov, ki ima v izključni lasti nepremičnine, po katerih poteka dostopna pot do stavbe, te nepremičnine nameni uporabi objekta kot celote na način, da drugim etažnim lastnikom podeli trajno pravico uporabe teh nepremičnin za potrebe dostopa do stavbe. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da takšna pogodbena vsebina ne nasprotuje ne ustavi, ne prisilnim predpisom in niti moralnim načelom.

16.Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da sklenjene pogodbe o vzajemnih razmerjih oziroma dogovorjenih pogodbenih pravic in obveznosti ni dopustno enostransko preklicati ali spreminjati. Pritožnica neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne bi bilo mogoče ugotoviti, zakaj sodišče prve stopnje meni, da tožeča stranka ni imela pravice preklicati dovoljenja za brezplačno uporabo njenih nepremičnin na podlagi tretjega odstavka 583. člena OZ ali na podlagi 333. člena OZ. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhajajo jasni in razumljivi razlogi za zaključek, da tožeča stranka ni imela pravice enostransko preklicati pravice do uporabe spornih nepremičnin. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da bi tožeča stranka eventualno lahko preklicala pravico do uporabe predmetne poti, če bi šlo za prekarij, to je začasno dovoljenje lastnika za uporabo njegove stvari, kjer čas trajanja in namen uporabe nista določena, vendar v tej zadevi ne gre za takšen primer. Obstajala sta namreč tako dogovor o trajanju (trajno) kot tudi namen uporabe nepremičnin tožeče stranke (namen omogočiti novim lastnikom trajen dostop do njihovih poslovnih prostorov), kar ni skladno z institutom prekarija (tretji odstavek 583. člena OZ). Navedeno stališče sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilno, pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava pa je neutemeljen.

17.Sodišče prve stopnje je pojasnilo tudi, da sklenjene pogodbe o vzajemnih razmerjih oziroma dogovorjenih pogodbenih pravic in obveznosti ni dopustno enostransko preklicati ali spreminjati, kar je tožeča stranka skušala storiti leta 2018 oziroma januarja 2019, ko je preklicala dovoljenje pravnega prednika za uporabo dovozne poti, ker za to dejanje tožeča stranka ni imela pravne podlage. Sodišče prve stopnje res ni izrecno navedlo, da tudi 333. člen OZ ne predstavlja pravne podlage za preklic trajne pravice uporabe dovozne poti, vendar to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, kadar ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti. Navedba sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni imela pravne podlage za enostranski preklic trajne pravice uporabe spornih nepremičnin, zadošča za preizkus materialnopravne pravilnosti izpodbijane sodbe, še posebej upoštevaje dejstvo, da se tudi sama tožeča stranka pred sodiščem prve stopnje ni izrecno sklicevala na določbo 333. člena OZ.

18.Stališče sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni imela pravne podlage za enostranski preklic trajne pravice uporabe spornih nepremičnin, je tudi materialnopravno pravilno. Tožničina pravica do preklica njenega soglasja k brezplačni uporabi njenih nepremičnin namreč ne izhaja niti iz splošnega obligacijskega pravila o odpovedi trajnega obligacijskega razmerja iz 333. člena OZ. Prvi odstavek 333. člena OZ določa, da lahko trajno dolžniško razmerje, katerega trajanje ni določeno, vsaka stranka prekine z odpovedjo. V obravnavani zadevi je bila pravica do uporabe dovozne poti in zunanjih dostopnih površin, ki potekajo po spornih nepremičninah, dogovorjena v okviru pogodbe o vzajemnih razmerjih med lastniki poslovnih prostorov. Čeprav ima to pogodbeno razmerje tudi naravo trajnega dolžniškega razmerja, odpoved s strani posameznega podpisnika pogodbe ni mogoča. Z dogovorom o uporabi dovozne poti in zunanjih dostopnih površin ni nastalo samostojno obligacijsko razmerje, ampak je obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo dovozne poti in zunanjih dostopnih površin, ki potekajo po spornih nepremičninah, zgolj ena od obveznosti, ki so jih pogodbene stranke sprejele s sklenitvijo pogodbe o vzajemnih razmerjih. Ker se odpoved na podlagi 333. člena OZ nanaša na prenehanje celotnega razmerja, obveznost tožeče stranke dopuščati uporabo spornih nepremičnin pa je zgolj ena od zavez znotraj celovitega obligacijskega razmerja, tudi 333. člen OZ ne more predstavljati pravne podlage za preklic tožničinega soglasja k uporabi dovozne poti in zunanjih dostopnih površin iz 5. člena pogodbe o vzajemnih razmerjih.

19.Presoja sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni imela pravice enostransko odpovedati oziroma preklicati soglasja k (brezplačni) uporabi dovozne poti in zunanjih dostopnih površin iz 5. člena pogodbe o vzajemnih razmerjih, je materialnopravno pravilna in tudi skladna z že uveljavljeno in ustaljeno sodno prakso v primerljivih sporih1, zato ji pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje.

20.Ker so tožničini pritožbeni očitki neutemeljeni in ker pritožbeno sodišče tudi ob uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21.Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po predloženem stroškovniku in v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Stroški pritožbenega postopka tožene stranke obsegajo stroške sestave odgovora na pritožbo v višini 250 točk, kar znaša 150,00 EUR (tar. št. 22/1 OT), materialne stroške v višini 3,00 EUR (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 % DDV, kar skupaj znaša 186,66 EUR. Tako odmerjene stroške pritožbenega postopka je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku osmih dni po prejemu te sodbe (četrti odstavek 458. člena ZPP).

-------------------------------

1Sodbe VSL II Cpg 166/2024 z dne 19. 12. 2024, II Cpg 264/2025 z dne 22. 7. 2025, II Cpg 491/2025 z dne 23. 12. 2025 in II Cpg 14/2026 z dne 13. 3. 2026.