Jedro

Tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbe je potrebno naperiti zoper obe pogodbeni stranki, ki sta nujna enotna sospornika, saj je možno ugotoviti ničnost pogodbe le zoper oba pogodbenika skupaj.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka trpi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je nična prodajna pogodba, sklenjena dne 29.1.1997 med toženim P.mizarstvom, ki jo je v imenu tožene stranke sklenila stečajna upraviteljica M.R. ter družbo d.o.o., kot kupcem za nepremičnine pri vložku št. 583 k.o., v naravi parcela št. 258 - dvorišče v izmeri 854 m2, v izmeri 1016 m2, parcela št. 262/4 - neplodno, v izmeri 2107 m2 in parcela št. 262/3 v izmeri 437 m2. Zavrnilo je nadaljnji del tožbenega zahtevka za ugotovitev, da pripada tožniku pravica na vrnitev v naravi podržavljenih nepremičnin, vpisanih v vložku št. 583 k.o. in sicer v korist in na ime dedičev po pokojnem J.P., umrlem dne 19.4.19XX, katero se izloči iz stečajne mase ter prenese na Sklad RS za razvoj. Zavrnilo je tudi dva podrejena tožbena zahtevka in sicer za ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene do prednostnega poplačila denarnega zneska 101.417.045,00 SIT iz izkupička kupnine za v stečajnem postopku prodane nepremičnine, in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati ta znesek z zamudnimi obrestmi od dneva uvedbe stečajnega postopka do dneva plačila in zahtevek za ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke v stečajnem postopku St 45/95 pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v znesku 101.XXX,00 SIT in končno, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške. Glede na to, da je sodišče prve stopnje zavrnilo vse tožbene zahtevke, je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki njene pravdne stroške z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila. Zoper to sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po členu 353/I ZPP in predlaga spremembo sodbe in ugoditev kateremu od zahtevkov tožeče stranke, oziroma razveljavitev ali vsaj delno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka nima nobene terjatve do tožene stranke v stečajnem postopku temveč le do Slovenskega odškodninskega sklada, zmotna. Nadalje navaja, da je zmotno tudi stališče, ki ga sodišče prve stopnje v tretjem odstavku na 8. strani sodbe zagovarja, češ da gre za nedovoljeno retraktivno uporabo 36. člena spremenjenega Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji pravno nevzdržno, saj spravlja denacionalizacijske upravičence v neenak položaj s tistimi, kjer je bil postopek stečaja nad zavezanci za vrnitev premoženja uveden po 1.7.1997. Nobenega dvoma namreč ne more biti, da se določila člena 36 Zakona o spremembah ZPPLS, lahko analogno uporablja tudi za primere pred 1.7.1997, kadar je bila izdana začasna odredba po ZPPLS. Tako je namreč odločilo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi opr. št. U - I - 278/96 z dne 16.9.1997, ko je na zmotno prakso sodišč odgovorilo, da ni nobenih pomislekov, da določba 36. člena Zakona o spremembah ZPPLS velja tudi za primere stečajnih postopkov pred uveljavitvijo te spremembe in da tudi za njihovo veljavnost za nazaj ni nobenih pomislekov. Pritožnik še pripominja, da ni nikoli terjal zahtevka v imenu koga drugega temveč, da je s tenorjem le hotel poudariti, da pripadajo skladno z denacionalizacijskimi predpisi pravice na podržavljenih nepremičninah, katere odločba se mora glasiti na upravičenca J.P. in v bistvu njena pravnomočnost pomeni, da je premoženje prešlo na dediče. Vse to je v skladu z določbami ZDEN. Tam se namreč odločba vselej glasi na upravičenca in ima aktivno ravnanje enega od sodedičev vpliv in korist tudi za druge dediče. Nadalje pritožnik meni, da lahko uveljavlja zahtevek v naravi podržavljenih nepremičnin, čeprav se je morda vrednost kaj povečala. Stvar zavezanca je, da uveljavlja povečano vrednost, ki pa jo je on pripravljen poravnati, če bi se izkazalo, da je do povečanja vrednosti res prišlo. Pritožnik tudi meni, opirajoč se na 36. člen Zakona o spremembah ZPPSL, ki upravičencem iz ZDEN pod prej navedenimi pogoji priznava poseben status, da je zaradi prodaje v nasprotju s pravilno interpretacijo prejšnjega stečajnega zakona gotovo upravičen terjati izkupek od kupnine, ki pripada denacionalizacijskemu upravičencu in ni del stečajne mase ter torej ni od tožene stranke temveč od tožnika. Tudi ni sprejemljivo stališče, da bi morali vsi dediči nastopati skupno, ker sicer v procesu ne bi bili aktivno legitimirana stranka. Sodišču je dobro znano, da uveljavlja izločitveno pravico tudi dedinja S.K., pa vendar ni združilo pravd in ta način saniralo situacijo, ko je stečajni senat vsakega dediča posebej napotil na pot ugotovitvene pravde. Pritožnik izraža prepričanje, da tudi dejstvo, da je moč v sporu izdati le enako sodbo, samo po sebi še ne ustvarja nujnega susporništva, zlasti ko gre za udeležence na aktivni strani. Dedič se namreč lahko vselej z enostransko izjavo odpove dedovanju. Tukaj pa tudi še ne gre za dedni spor, ampak za pravdo tretje osebe. Pritožnik je zasledil stališče Vrhovnega sodišča, da ni mogoče enemu vsiljevati, drugemu pa odreči pravnega varstva, če je prvi pasiven in tudi prvi po učinkih pravde in sodbe, zaradi svoje neudeležbe ni v ničemer na slabšem. J.P. je itak pokojna, J.P. ničesar ne osporava tožniku in zaradi svoje pasivnosti glede uveljavljanja terjatve do tretjih oseb, nista v ničemer prikrajšana ali da bi se počutila prikrajšana. Zato ni primerno in nedopustno nikogar siliti na aktivni strani v tožbe, če se mu ne zdi potrebno tožariti. V tem je podana kršitev materialnega zakona, saj gre za vprašanje podlage tožbenega zahtevka in ne procesne predpostavke. Na pritožbo je tožena stranka odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe. Pritožba ni utemeljena. Tožnik v svojem primarnem tožbenem zahtevku zahteva ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe in posledično temu ugotovitev, da mu pripada pravica na vrnitev v naravi podržavljenih nepremičnin, vpisanih v vložku št. 583 k.o.. Sodišče prve stopnje je ta tožbeni zahtevek zavrnilo in se pri tem postavilo na stališče, da po določbi člena 109. ZOR, ničnost učinkuje zoper vsakogar in zato ni potrebno, da kupec iz prodajne pogodbe nastopa v pravdnem postopku, saj ničnost učinkuje zoper vsakogar in ne samo zoper stranke v pravdi. Da ničnost učinkuje zoper vsakogar, ni nobenega dvoma, vendar pa šele potem ko je ta ugotovljena. Ugotavljanje ničnosti pa ni sama sebi namen, ampak jo uveljavlja lahko samo tisti, ki ima pravni interes. V našem primeru je to tožnik. Če pa je že vložil tožbo na ugotovitev ničnosti, pa bi jo moral vložiti zoper obe pogodbeni stranki, saj je mogoče po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor možno rešiti samo na enak način za vse sospornike. Tožnik bi torej moral tožiti tudi družbo, ki je v pogodbi z dne 29.1.1997 nastopala kot kupec. Tožnik torej ni tožil prave stranke, ko je tožil samo P.mizarstvo, saj bi moral kot nujnega enotnega suspornika tožiti tudi drugo pogodbeno stranko. K temu pritožbeno sodišče le dodaja, da se učinki pravnomočne sodbe rastezajo samo na pravdne stranke in s sodbo, kakršno je predlagal s svojim tožbenim zahtevkom, ne bi pridobil izvršilnega naslova zoper družbo, ki je nepremičnino vložka št. 583 k.o. kupila. Sodišče prve stopnje je torej primarni tožbeni zahtevek sicer pravilno zavrnilo, čeprav iz povsem drugih razlogov, o katerih se pritožbeno sodišče niti ne bo izjavljalo glede na to, da tožbeni zahtevek ni utemeljen iz povsem drugih materialnopravnih razlogov. Sodišče prve stopnje pa je pravilno odločilo tudi o podrejenih dveh tožbenih zahtevkih, s katerimi je tožnik terjal, da obstoji njegova prednostna pravica do poplačila denarnega zneska 101.XXX,00 SIT iz izkupička za v stečajnem postopku prodane nepremičnine tožeče stranke, oziroma za ugotovitev, da obstoji terjatev tožeče stranke v stečajnem postopku v enakem znesku kot jo uveljavlja kot svojo prednostno pravico do poplačila. Pri tem pritožbeno sodišče dodaja, da se povsem strinja z mnenjem tožnika v pritožbi, da je treba upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, opr. št. U - I - 278/96 z dne 16.9.1997 po kateri ni nobenih pomislekov, da določba 36. člena Zakona o spremembah ZPPLS, velja tudi za primere začetih stečajnih postopkov pred uveljavitvijo te spremembe, in da tudi za njihovo veljavnost za nazaj ni nobenih pomislekov. Ta odločba Ustavnega sodišča pomeni, da ima tožnik izločitveno pravico v stečajnem postopku, ne pa pravice do prednostnega poplačila denarnega zneska, katerega uveljavlja v podrejenem tožbenem zahtevku. Kot tožniku ne gre pravica do prednostnega poplačila denarnega zneska, tako tudi ni mogoče slediti njegovemu drugemu podrednemu zahtevku, da se ugotovi, da obstoji njegova terjatev do tožene stranke v stečajnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v znesku 101.XXX,00 SIT. Če gre namreč tožniku izločitvena pravica, potem mu seveda ne gre pravica do poplačila v denarju. Vendar pa izločitvena pravica v tem postopku ni bila uveljavljana, saj je bil primarni zahtevek uperjen na ugotovitev ničnosti prodajne pogodbe, za katerega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da ni utemeljen, ker ni bil uperjen zoper pravo stranko, podrejena zahtevka pa na poplačilo v denarju. Pritožbeno sodišče je torej v skladu s 368. členom ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno, saj uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ker je tožena stranka na pritožbo odgovorila in zaznamovala stroške za takse, je pritožbeno sodišče odločilo tudi o teh stroških in sicer v skladu z določbo I. odstavka 166. člena ZPP. Pri tem je ugotovilo, da stroškov odgovora na pritožbo glede na stanje stvari in vsebino pritožbe ter odgovora nanjo, ni mogoče šteti za potrebnih v smislu I. odstavka 155. člena ZPP ter jih mora zato tožena stranka trpeti sama.