Jedro

Zmotno je tožnikovo stališče, da bi mu upravni organ moral izdati osebno delovno dovoljenje kljub zamudi roka iz 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Ur.l. RS, št. 33/92), ker bo sicer ovirana izvršitev sodne odločbe, s katero je bil tožnik vrnjen na delo (4. odstavek 2. člena zakona o sodiščih, Ur.l. RS, št. 19/94 in 45/95). Upravni organ ne more biti vezan na neko sodno odločbo brez zakonskih omejitev, saj morajo posamični akti državnih organov temeljiti na zakonu (4. odstavek 153. člena ustave Republike Slovenije).

Izrek

Tožba se zavrne. Predlogu za oprostitev plačila sodnih taks se ugodi.

Obrazložitev

Republiški zavod za zaposlovanje, Območna enota, je z odločbo z dne 2.2.1994 zavrnil tožnikov zahtevek za izdajo osebnega delovnega dovoljenja po 23. členu zakona o zaposlovanju tujcev. Tožena stranka je z odločbo, ki se izpodbija v tem upravnem sporu, tožnikovo pritožbo proti odločbi prve stopnje zavrnila, odločbo prve stopnje odpravila ter tožnikov zahtevek za izdajo osebnega delovnega dovoljenja zavrgla. Svojo odločitev je utemeljila z ugotovitvijo, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja 16.7.1993. Rok za vložitev prošenj po 23. členu navedenega zakona je iztekel 15.10.1992, to je 90 dni po uveljavitvi zakona. Zakon o zaposlovanju tujcev je daljši rok za vložitev prošenj določil samo za osebe, ki so vložile prošnjo za sprejem v državljanstvo po 40. členu zakona o državljanstvu Republike Slovenije in jim je bila izdana negativna odločba, vendar pri tožniku ne gre za tak primer. Drugih izjem glede poteka roka zakon o zaposlovanju tujcev ne določa, prav tako tudi ne opravičljivih razlogov za zamudo roka. Rok, določen v 23. členu, je materialni prekluzivni rok, in z njegovim potekom preneha obstajati eden od pogojev za pridobitev pravice do osebnega delovnega dovoljenja po 23. členu zakona. Ker v tožnikovem primeru zaradi zamude roka za vložitev prošnje za izdajo osebnega delovnega dovoljenja ni bilo več pogojev za uvedbo postopka, bi moral prvostopni organ zahtevek (pravilno: zahtevo) zavreči po 2. odstavku 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ne pa o zadevi odločati, s čemer je napačno uporabil procesni predpis. Zato je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 243. člena ZUP prvostopno odločbo odpravila, pritožbo zavrnila, tožnikovo zahtevo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja pa po 2. odstavku 125. člena ZUP zavrgla. Pritožbeni ugovor, da je tožnik vložil prošnjo pravočasno, saj jo je vložil takoj po pravnomočnosti sodbe, izdane v delovnem sporu zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, je tožena stranka zavrnila z utemeljitvijo, da delovni spor ne opravičuje zamude roka iz 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev, pač pa bi ob pravočasno vloženi prošnji za izdajo osebnega delovnega dovoljenja sodni postopek glede obstoja tožnikovega delovnega razmerja pomenil razlog za prekinitev upravnega postopka po 144. členu ZUP.

Tožnik v tožbi navaja, da je prošnjo za izdajo delovnega dovoljenja vložil po preteku zakonskega roka zato, ker se je bil vrnil v Slovenijo šele 16.11.1992, saj zaradi znanih razmer v BIH od tamkaj prej ni mogel odpotovati. Takoj po vrnitvi mu je bil vročen sklep o prenehanju delovnega razmerja, ki pa je bil kasneje razveljavljen kot nezakonit s sodbo Sodišča združenega dela z dne 11.5.1993, ki je postala pravnomočna 29.5.1993. Prošnjo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja je vložil šele po pravnomočnosti navedene sodbe, s katero je bil vrnjen nazaj na delo, saj je dobil pri območni enoti Republiškega zavoda za zaposlovanje pojasnilo, da v primeru delovnega spora zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja prošnjo lahko vloži šele po pravnomočnosti sodne odločbe in da rok za vložitev prošnje za podobne primere začne teči šele od tedaj. Tudi po tolmačenju namestnice ministra za delo, objavljenem v Pravni praksi št. 19/92, naj bi rok za vložitev prošenj iz 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev začel teči delavcem, ki so bili vpoklicani v vojsko BIH oziroma, ki so odšli na izvrševanje vojaške obveznosti, šele od tedaj, ko se tujec vrne nazaj na delo. Enako stališče Ministrstva za delo je bilo posredovano spomladi 1993 tudi sodnikom sodišč združenega dela na seminarju. Če ne bi bilo navedenih zagotovil, bi tožnik vložil zahtevo takoj in hkrati predlagal vrnitev v prejšnje stanje. Tožnik tudi meni, da gre v zakonu za pravno praznino, saj ni določen rok za delavce, ki jim je neupravičeno prenehalo delovno razmerje. Izdajo pozitivne upravne odločbe narekujejo tudi določbe 1., 2. in 4. odstavka 2. člena zakona o sodiščih, saj mora sodne odločbe spoštovati vsaka oseba in vežejo tudi državne organe, njene izvršitve pa ne more ovirati odločba drugega državnega organa. Tožnik zato smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in tožniku podeli delovno dovoljenje za nedoločen čas. Ker je brez sredstev za preživljanje, tožnik tudi predlaga oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ni spora o tem, da je tožnik zamudil rok za vložitev prošnje za izdajo osebnega delovnega dovoljenja, določen v 3. odstavku 23. člena zakona o zaposlovanju tujcev (Uradni list RS, št. 33/92, dalje: ZZT) in tudi ne spora o tem, da pri tožniku ne gre za primer, urejen v 1. odstavku 24. člena istega zakona. Ob nesporni okoliščini, da je tožnik vložil prošnjo po poteku zakonskega roka, je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Rok iz 3. odstavka 23. člena ZZT je namreč materialni zakonski rok, kar pomeni, da ga ni mogoče podaljševati z nikakršnim pravnim tolmačenjem, zamude takšnega roka pa tudi ni mogoče sanirati z inštitutom vrnitve v prejšnje stanje, kot v tožbi zmotno navaja tožnik, saj ne gre za procesni rok. S potekom navedenega roka je tožnik izgubil pravico do osebnega delovnega dovoljenja pod pogoji, določenimi v 23. členu ZZT, zato je tožena stranka ravnala pravilno, ko je tožnikovo zahtevo za izdajo osebnega delovnega dovoljenja na podlagi 23. člena ZZT v skladu z 2. odstavkom 125. člena ZUP zavrgla. Tožbeni ugovor, da je odločba nezakonita, ker je datum vložitve prošnje za izdajo osebnega delovnega dovoljenja posledica pravnega pouka, ki ga je tožnik dobil pri prvostopnem organu, na odločitev sodišča ne more vplivati. Rok za vložitev prošnje je potekel 15.10.1992, tožnik pa je zatrjevani pravni pouk dobil po 16.11.1992, saj v tožbi navaja, da se je na prvostopni organ obrnil po vrnitvi iz BIH. Tudi, če bi mu bil prvostopni organ dal napačni pouk, kar pa ni izkazano, bi mu ga bil torej dal po poteku zakonskega materialnega roka, torej v času, ko je tožnik pravico do osebnega delovnega dovoljenja iz 23. člena ZZT že izgubil. Zatrjevana kršitev pravil postopka (14. člen ZUP) torej na zakonitost odločitve upravnega organa v tem primeru ni mogla imeti vpliva, prav tako tudi ne strokovni članek in pojasnila sodnikom sodišč združenega dela, na katera se v tožbi sklicuje tožnik.

Zmotno je tudi tožnikovo stališče, da bi mu upravni organ moral izdati osebno delovno dovoljenje, ker bo sicer ovirana izvršitev odločbe sodišča združenega dela, s katero je bil tožnik vrnjen na delo. 2. člen zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 in 45/95) sicer med drugim določa, da so državni organi vezani na odločbe sodne oblasti (2. odstavek) ter da izvršitve odločbe sodišča ne more ovirati odločba drugega državnega organa (4. odstavek), toda po presoji sodišča to še ne pomeni, da je nosilec javnih pooblastil oziroma upravni organ pri odločanju v upravnih stvareh dolžan odločati mimo zakona. Na sodno odločbo, na katero se sklicuje tožnik, bi bil upravni organ v primeru pravočasne vložitve prošnje vezan le v pogledu obstoja delovnega razmerja (1. alinea 1. odstavka 23. člena ZZT v zvezi s 144. členom ZUP oziroma v zvezi s 5. točko 249. člena ZUP). Ne more pa biti upravni organ vezan na neko sodno odločbo brez zakonskih omejitev, saj morajo posamični akti državnih organov temeljiti na zakonu (4. odstavek 153. člena ustave Republike Slovenije). Kolikor bo izvršitev sodne odločbe v tožnikovem primeru ovirana s tem, da tožnik ni dobil osebnega delovnega dovoljenja, bo do tega prišlo zaradi okoliščine na tožnikovi strani, to je zaradi zamude roka za vložitev prošnje. V takem položaju pa tožnik ne more uspešno zahtevati izdajo pozitivne upravne odločbe s sklicevanjem na 4. odstavek 2. člena zakona o sodiščih.

Po navedenem je torej tožba neutemeljena, zato jo je moralo sodišče zavrniti. Svojo odločitev je oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je enako kot ZUP smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I).

Ker je tožnik po podatkih spisov brez sredstev za preživljanje, je sodišče predlogu za oprostitev plačila sodnih taks ugodilo.