Jedro

Toženka, ki je čekovne blankete in kartico hranila sicer skupaj v ročni torbici, vendar v zaklenjeni hiši, je ravnala s potrebno skrbnostjo, zato za minus na tekočem računu, to je škodo, ki je nastala z vnovčenjem ob vlomu v hišo ukradenih čekov, ni odgovorna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje svoj sklep o izvršbi I 127/96 z dne 30.7.1996 vzdržalo v veljavi za glavnico 3.897,27 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 3.4.1996 dalje do plačila ter za izvršilne stroške 3.500,00 SIT z enakimi obrestmi od 30.7.1996 dalje. V ostalem (do 135.220,30 SIT s prip. zmanjšanih za 18.000,00 SIT po delnem umiku tožbe) je ta sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je toženka čeke in čekovno kartico hranila dovolj skrbno in zato za njihovo vnovčenje po tatvini ne odgovarja. Proti sodbi se brez navedbe pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka s predlogom, da se spremeni tako, da se zahtevku v celoti ugodi, oz. da se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. Meni, da toženka pri hrambi čekovnih blanketov in čekovne kartice nikakor ni ravnala dovolj skrbno, še toliko manj pa v zvezi s PIN šifro za bankomat, ki jo je napisano na listku imela zraven kartice. Vse skupaj je hranila v torbici, pa čeprav v zaklenjeni hiši. Vlomi v stanovanja so namreč že povsem vsakdanja stvar in ne nekaj neobičajnega. Škodo, ki je nastala z vnovčenjem ukradenih čekov ter z dvigom 10.000,00 SIT na bankomatu, je torej toženka dolžna v celoti nositi sama in ne banka. V odgovoru na pritožbo toženka poudarja, da k tatvini ni prav z ničemer prispevala, banka pa kljub takojšnjemu obvestilu ni ustrezno ukrepala, da bi vnovčenje ukradenih čekov preprečila. Neupravičeni dvig na bankomatu pa je tožnici poravnala. Pritožba naj se torej zavrne. Pritožba ni utemeljena. Čeprav sicer vlomi v stanovanjske hiše res že postajajo dokaj vsakdanji pojav, pa vendar ni in ne more biti sprejemljivo stališče pritožnice, da gre za predvidljiv dogodek, ki bi ga tožnica lahko preprečila. Nobenega dvoma ni, da vlom predstavlja okoliščino, ki tožničino krivdo izključuje. Njene odgovornosti za tatvino pa prav tako ne pomeni nesporno dejstvo, da je čekovne blankete in kartico hranila v torbici skupaj, saj je splošno znano, da vlomilci stvari v stanovanju preiščejo tako, da bi brez dvoma našli oboje, tudi v primeru ločene hrambe. Pravilna je torej prvostopenjska ocena, da za škodo, to je minus na tekočem računu, ki je nastala z vnovčenjem ukradenih čekovnih blanketov, torej toženka, ki je tožečo stranko o tatvini tudi nemudoma obvestila, ne odgovarja. Zmotno pa je tako stališče prvega sodišča glede zneska 10.000,00 SIT, dvignjenega na bankomatu, saj šifre, ki dvig omogoča, toženka v skladu z bančnimi pravili dejansko ne bi smela imeti napisane, še toliko manj jo imeti označeno v neposredni bližini bančne kartice. Toženka to tudi sama priznava, zato je, kot sledi iz podatkov v spisu, ustrezno povzetih v razlogih izpodbijane sodbe, navedeni znesek tožnici že poravnala. Izpodbijana odločitev je torej ne glede na v takem obsegu napačno prvostopenjsko oceno pravilna in zakonita, zato je pritožbeno sodišče, ki tudi ni našlo uradoma upoštevnih kršitev, sodbo potrdilo (čl. 368 ZPP/77). Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker jih toženka ni priglasila.