Jedro

Ni povsem razumljivo, zakaj se toženca v tem postopku sklicujeta na domnevne napake in nezakonitosti v drugih postopkih, za katerih odpravo imata na voljo v njih predvidene pravne poti oziroma pravna sredstva. Niso pa to razlogi za dvom v nepristranskost kar vseh sodišč z območja Višjih sodišč v Kopru in v Ljubljani, s tem pa tudi ne razlogi za prenos pristojnosti v pomenu določbe 67. člena ZPP, saj je lahko pristran le posamezni in konkretni sodnik, ne pa sodišče. Prav tako niso razlogi za delegacijo po 67. členu ZPP trditve tožencev v predlogu, namenjene graji razveljavitvenega sklepa instančnega sodišča, s katerim je bil vzpostavljen procesni stadij ponovnega odločanja.

Izrek

Predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča izven območij Višjega sodišča v Kopru in Višjega sodišča v Ljubljani se zavrne.

Obrazložitev

Med pravdnima strankama je pri Okrajnem sodišču v Piranu v teku pravdni postopek zaradi plačila 1,341.574,80 SIT s pripadki. Tožnik je že v tožbi, vloženi dne 6.3.2002, predlagal tudi izdajo začasne odredbe, s katero bi se tožencema prepovedalo razpolaganje, obremenjevanje in sleherno spreminjanje njima lastnih nepremičnin parc. št. 2301/1 in 2300/2, obe k.o... - vključno z zaznambo začasne odredbe v zemljiški knjigi, toženca pa sta nato v nadaljevanju postopka med drugim predlagala, da se jima dovoli položitev varščine namesto začasne odredbe. Takemu njunemu predlogu je Okrajno sodišče v Piranu s sklepom, izdanim 20.9.2002, ugodilo, Višje sodišče v Kopru pa s sklepom z dne 19.12.2002 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje; vendar sta toženca že 11.11.2002 zahtevala vrnitev položene varščine - kar je sodišče štelo kot umik njunega predloga za položitev varščine namesto začasne odredbe in 31.1.2003 izdalo temu ustrezen sklep, nato pa s sklepom z dne 25.9.2003 zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe. Ko je Višje sodišče v Kopru dne 26.5.2004 ta sklep na podlagi tožnikove pritožbe razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje o predlogu za izdajo začasne odredbe, sta toženca vložila predlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za postopanje v tej zadevi izven območij Višjih sodišč v Kopru in v Ljubljani.

Toženca v obširnih navedbah, s katerimi utemeljujeta predlog za delegacijo, sprva nizata njuno videnje poteka dogodkov v kazenskih oziroma predkazenskih postopkih, ki sta jih sprožila zoper delavca Policijske postaje v Izoli (kjer naj bi imel tožnik kot sodnik Višjega sodišča v Ljubljani dobra znanstva) in ki naj bi izvajal pritisk na prvo toženko v smeri poplačila tožnikove neresnične in nedokazane terjatve, dodatno stopnjevan z nezakonitim vpisom plomb na nepremičninah tožene stranke, za katere bi naj bila najbolj odgovorna tedanja predsednica Okrajnega sodišča v Piranu, zoper katero sta toženca vložila kazensko ovadbo. V obeh teh postopkih je prva toženka predlagala delegacijo pristojnosti, pri čemer je bilo enemu njenemu predlogu že ugodeno, o drugem pa še ni odločeno. V nadaljnjih navedbah toženca nato povzemata še potek dogodkov v (pred)kazenskih postopkih, ki jih je sprožil tožnik z očitkom toženi stranki o domnevni odtujitvi listine o "ari" ter toženca z očitkom tožniku storitve kaznivih dejanj goljufije in prisiljevanja (preko policijskega šikaniranja ter še posebej s predlagano začasno odredbo in z nezakonitim plombiranjem njunih nepremičnin) ter krive ovadbe. Glede na odločitve in potek dogajanja v teh postopkih ocenjuje tožena stranka slednje kot diskriminatorne - zlasti do prve toženke, ki ni ne Slovenka niti domačinka, sploh pa ne sodnik višjega sodišča. V nadaljnjem sklopu navedb pa toženca izražata prepričanje, da si je "neverjetno diskriminacijo in pristranost" privoščilo Višje sodišče v Kopru z odločitvijo o razveljavitvi sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo začasne odredbe in znova jasno dokazalo, da za toženo stranko ne more biti poštenega sojenja ne pri njem, niti pri katerem koli sodišču na njegovem območju. Do takšne odločitve je po mnenju tožene stranke lahko prišlo le pod vplivom tožnika kot sodnika na Višjem sodišču v Ljubljani. Tožena stranka še navaja, da vsebujejo hipoteke velikih in dolgotrajnih nepravilnosti v postopanju predvsem Višjega sodišča v Kopru močan čustveni naboj, zaradi česar je tožena stranka izgubila sleherno zaupanje v to sodišče (in njemu podrejena sodišča) ter se zato zavzema za ugoditev njenemu predlogu.

Predlog ni utemeljen.

Krajevna in stvarna pristojnost sodišča za odločanje v pravdnem postopku je urejena z Zakonom o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 36/2004 - uradno prečiščeno besedilo) in pravdne stranke mimo teh določb ne morejo izbirati sodišča. Pristojnosti morajo biti vnaprej določene, da se vedo ravnati stranke in sodišče. Tudi pogoji za sicer izjemno predvideno možnost odstopa od takšne ureditve so določeni v zakonu. Po določbi 67. člena ZPP lahko vrhovno sodišče na predlog stranke določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi.

Glavni namen delegacije pristojnosti po 67. členu ZPP je smotrnost. Da bi se postopek laže opravil pred drugim sodiščem, tožena stranka ne zatrjuje. Zato je treba presoditi, ali razlogi, ki jih v predlogu navaja tožena stranka, predstavljajo "druge tehtne razloge" v pomenu določbe 67. člena ZPP. Tožena stranka jih vsebinsko uveljavlja v dveh sklopih, pri čemer se prvi sklop nanaša na odločitve in postopanja v številnih drugih (pretežno kazenskih ali predkazenskih) postopkih, v katerih je (bila) tožena stranka v različnih vlogah udeležena in ki jih ocenjuje kot diskriminatorne. Ni povsem razumljivo, zakaj se toženca v tem postopku sklicujeta na domnevne napake in nezakonitosti v drugih postopkih, za odpravo katerih imata na voljo v njih predvidene pravne poti oziroma pravna sredstva. Niso pa to razlogi za dvom v nepristranskost kar vseh sodišč z območja Višjih sodišč v Kopru in v Ljubljani, s tem pa tudi ne razlogi za prenos pristojnosti v pomenu določbe 67. člena ZPP, saj je lahko pristran le posamezni in konkretni sodnik, ne pa sodišče. Na to kaže tudi institut izločitve po 70. členu ZPP, ki je namenjen zagotovitvi nepristranskosti sojenja z možnostjo izločitve le določenega sodnika, ne pa sodišča oziroma sodišč.

Prav tako niso razlogi za delegacijo po 67. členu ZPP trditve tožencev v predlogu, namenjene graji razveljavitvenega sklepa inštančnega sodišča, s katerim je bil vzpostavljen procesni stadij ponovnega odločanja (o predlogu za izdajo začasne odredbe) na prvi stopnji. V primeru, da toženca z odločitvijo sodišča, ki je za odločanje v sedanji fazi postopka stvarno pristojno, ne bosta zadovoljna, bosta imela na razpolago z zakonom predvidena pravna sredstva, medtem ko so trditve tožencev o vplivu tožnika (kot sodnika Višjega sodišča v Ljubljani) na odločitev Višjega sodišča v Kopru očitno odraz le njunega prepričanja, ki nima nobene dokazne opore in ki ga zato ni mogoče uvrstiti med razloge iz 67. člena ZPP.

Ker torej tehtni razlogi, ki bi terjali prenos pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče, niso podani, je bilo treba predlog tožene stranke zavrniti.