Jedro

Iz navedbe Ministrstva za obrambo, ki v besedilu pojasnila z dne 11. 12. 2006 v oklepaju navaja „ruševine“, ni mogoče nedvoumno sklepati, da je šlo za tako stanje obstoječih objektov, da priglašena vzdrževalna dela niso bila mogoča. Ruševin namreč ZGO-1 ne opredeljuje, inšpekcijski organ pa v obrazložitvi ni pojasnil, kaj naj bi zapis „(ruševine)“ v odgovoru Ministrstva za obrambo pomenil niti na katerega izmed treh obravnavanih objektov naj bi se nanašal.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Inšpektorata RS za promet, energetiko in prostor, Območne enote Ljubljana – Kranj, Inšpekcijske pisarne Kranj, št. 06122-4341/2006 z dne 14. 11. 2012 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 420 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku izrekla inšpekcijske ukrepe zaradi nelegalne gradnje novozgrajenega bivalnega objekta tam navedenih dimenzij in lege, pritličnega osemkotnega paviljona (letne kuhinje) tam navedenih dimenzij in oblik ter brunarice kot lope tam navedenih dimenzij z nadstrešnico, vse na območju A., na zemljišču s parc. št. 168/2 k. o. ... Naložila mu je, da takoj po vročitvi odločbe ustavi gradnjo teh objektov (1. točka izreka), da jih do 17. 5. 2013 odstrani in vzpostavi ustrezno prvotno stanje (2. točka), sicer se bo začel postopek izvršbe, ki se bo opravil po drugih osebah ali s prisilitvijo (3. točka). Za nelegalno gradnjo so bile izrečene prepovedi iz 158. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, 4. točka), toženka pa je še navedla, da stroškov postopka ni (5. točka) in da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (6. točka).

Iz obrazložitve odločbe izhaja, da je bilo z inšpekcijskim nadzorom na lokaciji A. ugotovljeno, da je bila izvedena nadomestna gradnja navedenih objektov. V nadaljnjem ugotovitvenem postopku je bilo med drugim ugotovljeno, da je zemljišče v lasti Republike Slovenije, Ministrstva za obrambo (družbena lastnina), da je nepremičnino s pogodbo z dne 17. 6. 2002 na javni dražbi kupil tožnik, da je Upravna enota Kranj izdala odločbo št. 35100-0573/02-004/KT z dne 4. 7. 2002 za priglasitev tam navedenih vzdrževalnih del, ki obsegajo zamenjavo strešne kritine, letev in posameznih špirovcev, zamenjavo oken, obnovo dimnika in izdelavo nove fasade. Po mnenju inšpekcijskega organa vsi objekti dajejo izgled, da gre za nadomestno gradnjo, ki se je izvedla pred kratkim, to domnevo pa naj bi potrjevalo pojasnilo Ministrstva za obrambo z dne 11. 12. 2006, da je bila tožniku prodana celotna parcela skupaj z objektom (ruševine). Prvostopenjski organ navaja še, da se tožnik ni odzval vabilu na zaslišanje, da pa je njegov pooblaščenec na vprašanje, ali gre za nadomestno gradnjo odgovoril, da so bili na istih mestih v enakih gabaritih objekt stražnice, pekarna in lopa. Ker je bilo stanje objektov ob kontrolnem pregledu 8. 12. 2011 enako in ker tožnik še ni pridobil ustreznega upravnega dovoljenja, gre za nelegalno gradnjo, za katero se izrečejo inšpekcijski ukrepi po 152. členu ZGO-1. Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je izpodbijana odločitev posegla v temeljne človekove pravice in svoboščine iz 14. in 22. člena Ustave RS. Organu druge stopnje očita, da ni odgovoril na njegove pritožbene očitke, zato odločbe ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP). Navaja, da za objekte na zemljišču, ki je bilo predmet nakupa, nima dokazil o gradbenem ali uporabnem dovoljenju, da pa so bili postavljeni po drugi svetovni vojni, torej pred letom 1967. Meni, da je stališče inšpekcijskega organa, da gre za nadomestno gradnjo, izvedeno pred kratkim, arbitrarno, saj temelji izključno na izgledu objektov po obnovi, ki pa je bila izvedena v okviru odločbe o priglasitvi del z dne 4. 7. 2002. Izpodbijane odločbe naj se ne bi dalo preizkusiti v delu, v katerem ugotavlja, da je šlo za ruševine. Ta ugotovitev naj bi bila arbitrarna. Če bi šlo za ruševine, bi bilo to v pogodbi navedeno, odločbe za izvedbo priglašenih del pa ne bi bilo mogoče pridobiti. V nadaljevanju inšpekcijskemu organu očita kršitev načel iz 7., 8. in 9. člena ZUP in meni, da odločitev ni pravilna zlasti zaradi kršitve načela zaslišanja stranke, saj mu ni bila dana možnost, da bi se izjavil o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

Predlaga, naj sodišče odpravi odločbi organov prve in druge stopnje in zadevo vrne organu prve stopnje v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Sodišče glede na tožbene navedbe uvodoma pojasnjuje, da po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika. Po drugem odstavku navedene določbe je upravni akt upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. Ker je v obravnavanem primeru odločba, s katero je bilo odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (upravni akt) izpodbijana inšpekcijska odločba in ne odločba upravnega organa druge stopnje, s katerim je ta zavrnil tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo, sodišče ugovorov, ki se nanašajo na odločbo upravnega organa druge stopnje, ni presojalo.

Izpodbijana odločba je bila izdana na podlagi 152. člena ZGO-1, po katerem gradbeni inšpektor v primeru nelegalne gradnje ustavi takšno gradnjo, odredi odstranitev že zgrajenega objekta ter vzpostavitev prejšnjega stanja ali drugačno sanacijo objekta, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna.

V zadevi je sporno, ali gre v obravnavani zadevi za nelegalno gradnjo, ali pa so bila izvedena vzdrževalna dela na obstoječih objektih po odločbi o priglasitvi del z dne 4. 7. 2002, kar zatrjuje tožnik.

Glede na ugotovitve toženke, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe, da je bila izdana odločba o priglasitvi vzdrževalnih del v obsegu zamenjave dotrajane strešne kritine, letev in posameznih špirovcev, zamenjave oken, obnove dimnika in izdelave fasade, sodišče pritrjuje tožniku, da ugotovitve, da so obravnavani objekti novogradnje, ni mogoče opreti zgolj na njihov izgled. Po presoji sodišča je utemeljen tudi tožbeni očitek, da ugotovitve, da je bila A. v času prodaje ruševine, ni mogoče preizkusiti.

Iz navedbe Ministrstva za obrambo, ki v besedilu pojasnila z dne 11. 12. 2006 v oklepaju navaja „ruševine“, ni mogoče nedvoumno sklepati, da je šlo za tako stanje obstoječih objektov, da priglašena vzdrževalna dela niso bila mogoča. Ruševin namreč ZGO-1 ne opredeljuje, inšpekcijski organ pa v obrazložitvi ni pojasnil, kaj naj bi zapis „(ruševine)“ v odgovoru Ministrstva za obrambo pomenil niti na katerega izmed treh obravnavanih objektov naj bi se nanašal. Iz izpodbijane odločbe je razvidno le, da pa je tožnikov pooblaščenec na vprašanje, ali so objekti nadomestna gradnja (v času, ko je inšpekcijski organ ugotavljal, ali je šlo za nadomestno gradnjo ali ne, je ZGO-1 tako gradnjo opredeljeval v 7.3. točki prvega odstavka 2. člena, zanjo je v prvem odstavku 3. člena tudi predvideval izdajo gradbenega dovoljenja) odgovoril, da je bil na istem mestu v enakih gabaritih objekt stražnice, pekarna na mestu, kjer je sedaj osemkotni paviljon in drvarnica na mestu današnje brunarice kot lope. Po presoji sodišča tak odgovor zlasti ob ugotovljenem dejstvu, da je bila izdana odločba za priglašena vzdrževalna dela, ne zadošča za ugotovitev, da so obravnavani objekti zgrajeni na novo, saj z navedenim pojasnilom tožnikov pooblaščenec ni odgovoril na vprašanje, ali je šlo za nadomestno gradnjo ali ne, temveč, kakšna je bila namembnost objektov. Ali gre za spremembo namembnosti, zaradi katere bi prav tako moralo biti izdano gradbeno dovoljenje, inšpekcijski organ ni ugotavljal in tudi ni izrekel inšpekcijskih ukrepov zaradi spremembe namembnosti brez gradbenega dovoljenja (3. točka prvega odstavka 150. člena ZGO-1).

Navedene ugotovitve inšpekcijskega postopka torej niso zadostna podlaga za ugotovitev, da gre za novozgrajene objekte, kot to izhaja iz izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe. Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba že iz navedenega razloga utemeljena, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo in je tožbi ugodilo (2. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu, ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

Kadar sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika). Ker je odvetnica zavezanka za plačilo DDV, mu v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča od navedenega zneska pripada še zahtevanih 20 % DDV, to je 70 EUR. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1). Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).