Jedro

Pravdni postopek se po 4. točki prvega odstavka 205. člena ZPP z začetkom stečajnega postopka prekine. Ker so bila v tej pravdi do prekinitve že opravljena vsa procesna dejanja v zvezi s pritožbo zoper izdano sodbo, je sodišče druge stopnje ob upoštevanju drugega odstavka 207. člena ZPP kljub začetemu stečajnemu postopku smelo opraviti pritožbeni preizkus in odločiti o pritožbi.

Res je, da pravdni stranki v sporu majhne vrednosti v pripravljalnih vlogah ne smeta več navajati novih dejstev in dokazov. Izjema pa je primer, ko je to nujno zaradi odgovora na navedbe v odgovoru na tožbo ali navedbe v pripravljalni vlogi nasprotne stranke (tretji in četrti odstavek 452. člena ZPP). Toženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni substancirano ugovarjal višini tožbenega zahtevka, zato tožničine trditve o dejstvih, s katerimi se je tožnica odzvala na toženčeve trditve v odgovoru na tožbo, niso bile nedopustne novote. Pritožbeni pomislek o domnevni nesklepčnosti tožbe je torej brez podlage. Nenazadnje bi upoštevanje morebitnih prepoznih trditev lahko pomenilo le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

S tem, ko je A. A. naročila tožničino storitev tudi v toženčevem imenu, nastalo pogodbeno razmerje (tudi) med pravdnima strankama. Res pa se izpodbijana sodba zmotno sklicuje na določilo drugega odstavka 776. člena OZ, po katerem mora obveznosti, ki jih je prevzemnik prevzel nase, ko je v svojem imenu opravljal zaupane mu posle, prevzeti naročitelj. To zakonsko določilo namreč velja le za primer posrednega zastopanja, kadar mandatar sklepa posle za mandanta v svojem imenu; tedaj ostane mandatar zavezanec nasproti tretjemu. Ker je šlo v obravnavanem primeru za neposredno zastopanje, navedeno zakonsko določilo za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka ni uporabno. Čeprav je potemtakem sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, pa je izpodbijana odločitev iz prej navedenih razlogov vendarle pravilna, zato toženec drugačne odločitve o tožbenem zahtevku ne more doseči.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. in 2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 186,66 EUR stroškov pritožbenega postopka, v osmih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati tožnici 235,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 9. 2017 dalje in še 1.074,56 EUR pravdnih stroškov z obrestmi. V presežku je obrestni zahtevek od pravdnih stroškov zavrnilo.

2. Toženec se v pritožbi sklicuje na bistvene kršitve določb postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka. Navaja, da je sodišče na podlagi sodne poravnave z dne 8. 4. 2015 napačno sklepalo o obsegu pooblastila, ki ga je od ostalih solastnikov dobila A. A. Pooblaščena je bila le za naročilo parcelacije pri geodetskem podjetju, ne pa tudi, da toženca zaveže k plačilu geodetske storitve. O tem v sodni poravnavi ni nobenega zapisa, pač pa je povzet le dogovor o delitvi stroškov v notranjem razmerju med solastniki. Če mora toženec, kot navaja sodba, prevzeti obveznosti, ki jih je A. A. kot mandatarka prevzela nase, potem je logično, da gre pri plačilu vtoževanega zneska za razmerje med A. A. in tožencem, ne pa za razmerje med pravdnima strankama. Sicer pa ugotovitev, da je A. A. dobila mandat, da toženca zaveže k plačilu v razmerju do tožnice, v nasprotju z ugotovitvijo, da mora toženec prevzeti obveznosti, ki jih je A. A. prevzela nase. Navedeno nasprotje predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem posotpku (ZPP). Sodišče prve stopnje pa je kršilo tudi 451. člen ZPP, ker je upoštevalo prepozne tožničine navedbe glede višine terjatve. Tožnica jih je podala šele v pripravljalni vlogi namesto v dopolnitvi tožbe, ki je bila zato nesklepčna. Nepravilno pa je odločilo tudi o stroških postopka, ko je tožnici priznalo odvetniško nagrado 200 točk za pristop na narok, ki ni bil prvi narok.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotuje pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nad tožnico se je s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju St ... z dne 15. 3. 2023 začel stečajni postopek. Pravdni postopek se po 4. točki prvega odstavka 205. člena ZPP z začetkom stečajnega postopka prekine. Ker so bila v tej pravdi do prekinitve že opravljena vsa procesna dejanja v zvezi s pritožbo zoper izdano sodbo, je sodišče druge stopnje ob upoštevanju drugega odstavka 207. člena ZPP kljub začetemu stečajnemu postopku smelo opraviti pritožbeni preizkus in odločiti o pritožbi.

6. Trditve, s katerimi je tožnica v svoji pripravljalni vlogi, ki je sledila toženčevemu odgovoru na dopolnjeno tožbo, obrazložila višino sporne terjatve, niso bile prepozne, kot je tožencu pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje. Res je, da pravdni stranki v sporu majhne vrednosti v pripravljalnih vlogah ne smeta več navajati novih dejstev in dokazov. Izjema pa je primer, ko je to nujno zaradi odgovora na navedbe v odgovoru na tožbo ali navedbe v pripravljalni vlogi nasprotne stranke (tretji in četrti odstavek 452. člena ZPP). Toženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi ni substancirano ugovarjal višini tožbenega zahtevka, zato tožničine trditve o dejstvih, s katerimi se je tožnica odzvala na toženčeve trditve v odgovoru na tožbo, niso bile nedopustne novote. Pritožbeni pomislek o domnevni nesklepčnosti tožbe je torej brez podlage. Nenazadnje bi upoštevanje morebitnih prepoznih trditev lahko pomenilo le relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki v sporu majhne vrednosti ni dopusten pritožbeni razlog (prvi odstavek 458. člena ZPP).

7. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev ustrezno, torej izčrpno, skrbno in razumljivo obrazložilo. Nasprotje v razlogih sodbe, na katerega opozarja pritožba, je posledica zmotne uporabe materialnega prava in ni takšno, da bi lahko onemogočilo pritožbeni preizkus. Izpodbijana sodba zato ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da se je A. A. v sodni poravnavi z dne 8. 4. 2015 zavezala naročiti parcelacijo solastnih nepremičnin v imenu vseh treh solastnikov, ki so se zavezali stroške parcelacije poravnati vsak do 1/3. A. A. je naročilo izvršila, tožnica pa je naročene geodetske storitve opravila, kar za toženca ni sporno. Ker je šlo v tem primeru za neposredno zastopanje, saj A. A. pri naročilu tožničinih storitev ni nastopala (samo) v svojem imenu, ampak v imenu vseh treh solastnikov, so obveznosti, ki izvirajo iz naročenih in izvršenih storitev, nastale za vsakega od zastopanih solastnikov, torej tudi za toženca. Toženec se tožničinemu plačilu ne more uspešno upirati z ugovorom, da naj bi bil dogovor solastnikov ob sklepanju sodne poravnave glede plačila stroškov parcelacije drugačen. Tudi vsebina sklenjene poravnave takšne razlage ne omogoča, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje.

9. Tožnica je zato svoj zahtevek za plačilo njegove tretjine stroškov parcelacije pravilno naperila zoper toženca. Zmotno je namreč pritožbeno stališče, da gre pri plačilu spornega zneska za razmerje med A. A. in tožencem. V resnici je s tem, ko je A. A. naročila tožničino storitev tudi v toženčevem imenu, nastalo pogodbeno razmerje (tudi) med pravdnima strankama. Res pa se izpodbijana sodba zmotno sklicuje na določilo drugega odstavka 776. člena Obligacijskega zakonika (OZ), po katerem mora obveznosti, ki jih je prevzemnik prevzel nase, ko je v svojem imenu opravljal zaupane mu posle, prevzeti naročitelj. To zakonsko določilo namreč velja le za primer posrednega zastopanja, kadar mandatar sklepa posle za mandanta v svojem imenu; tedaj ostane mandatar zavezanec nasproti tretjemu. Ker je šlo v obravnavanem primeru za neposredno zastopanje, navedeno zakonsko določilo za presojo utemeljenosti tožničinega zahtevka ni uporabno. Čeprav je potemtakem sodišče prve stopnje deloma zmotno uporabilo materialno pravo, pa je izpodbijana odločitev iz prej navedenih razlogov vendarle pravilna, zato toženec drugačne odločitve o tožbenem zahtevku ne more doseči. 10. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi odmeri pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje je v zadevi opravilo dva naroka. Na enem so se obravnavala procesna vprašanja, na drugem pa izvajali dokazi. Tožnica je torej upravičena do povračila stroškov za zastopanje na dveh narokih, enkrat po 1. točki in drugič po 2. točki tar. št. 21 Odvetniške tarife, četudi so se dokazi izvajali šele na drugem naroku. Za predlagano spremembo stroškovne odmere tako ni podlage.

11. Pritožbeni razlogi po navedenem niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in prvo sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen v zvezi s 442. členom ZPP).

12. Toženec je s pritožbo propadel, zato mora tožnici povrniti njene stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Tožnica jih je priglasila v skladu z Odvetniško tarifo, obsegajo pa nagrado za sestavo odgovora, administrativne stroške in DDV. Skupaj znašajo 186,66 EUR. Če bo toženec s plačilom zamujal, bo od navedenega zneska po poteku izpolnitvenega roka tožnici dolgoval še zakonske zamudne obresti (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 299. člena in prvim odstavkom 378. člena OZ).