Jedro

Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala z navedbami, da naj bi si toženka, ki je bila že vrsto let zaposlena v njeni notarski pisarni na delovnem mestu tajnica ‒ administratorka, v spornih letih nezakonito prisvojila gotovino v vtoževanem znesku. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo premoženjske škode je pravilna, ker niso dokazane predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 2.257,49 EUR z zakonskimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati 183.805,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka sodbe). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka, toženki pa je dolžna povrniti stroške postopka v znesku 3.538,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka sodbe).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev določbe prvega odstavka 5. člena ZPP in kršitev pravic iz 14. in 22. člena Ustave RS. Sodišču očita, da bi moralo pri odločitvi upoštevati okoliščino, da je bila toženka pooblaščena tudi za polaganje in dvigovanje gotovine z njenega osebnega transakcijskega računa. Sodišče pri odločitvi neutemeljeno ni upoštevalo, da je toženka izvajala "knjigovodsko veriženje" na način, da je gotovino dvignila s tožničinega osebnega ali poslovnega računa, nato pa jo nazaj na račun položila ravno tolikokrat, da je blagajna fiktivno prikazovala 100 %. V zvezi s tem se sklicuje na izpoved izvedene priče A.A., da je bilo v istem dnevu "gor in dol nakazano", da so se na ta način vršila fiktivna nakazila ter da mora izvedensko mnenje v smeri blagajniškega veriženja še dopolniti. Ker je po izpovedi bančne uslužbenke finančne transakcije na bančnem okencu vedno opravljala le toženka, je edino logično, da je bila ona tista, ki je izvajala sporno prelivanje denarja. Navaja, da bi lahko ob ponedeljkih še tako skrbno pregledovala razpredelnice, pa omenjenega fiktivnega polaganja gotovine ne bi mogla ugotoviti. Razpredelnice, ki jih je izdelala toženka, so bile namreč prirejene, dokler so se obveznosti pisarne redno plačevale, pa ni imela razloga za sum v toženkino delo. Poleg tega je toženka te razpredelnice sproti uničevala. Sodišče je neutemeljeno štelo, da se toženka na blagajniško poslovanje ni spoznala, saj je po izobrazbi poštni manipulant. Neutemeljeno je verjelo izpovedi toženke, da ji je tožnica dala izrecna navodila glede kroženja denarja. Ker se tudi pri kroženju denarja za vsak polog zaračuna bančna provizija, ni logično, da bi tožnica toženki zaradi provizije prepovedala dnevno polaganje gotovine na poslovni račun. Sodišče bi moralo slediti izpovedi tožnice, da je morala zaradi težav z likvidnostjo pisarne razdreti svojo zavarovalno pogodbo in zavarovalni pogodbi svojih otrok, denar, ki ga je prejela iz tega naslova, pa iz osebnega nakazati na poslovni račun. Listinski dokaz o tem se nahaja v kazenskem spisu, ki bi si ga sodišče lahko ogledalo. Sodišče je na podlagi njene izpovedi, da jo je toženka vedno opozorila na to, da je vzeto gotovino treba vpisati v popisni zvezek, sprejelo napačen zaključek, da si je sama prisvojila celoten znesek manjkajoče gotovine. Sicer drži, da je tudi sama dvigovala denar iz blagajne, vendar pa je iz razpredelnic jasno razvidno, koliko denarja je vzela in koliko denarja bi moralo biti položenega. Toženka bi jo gotovo opozorila, da mora dvig gotovine iz blagajne vpisati v popisni zvezek, če bi to opazila. Ni jasno, zakaj toženka o dvigih gotovine ni vodila lastne evidence. Sodišče je to, da tožnica odvzete gotovine ni vpisala v popisni zvezek, zaključilo le na podlagi izpovedi tožnice, ki ima interes za uspeh v tem sporu. Opozarja, da vse od septembra 2014 iz notarske pisarne ni izginil niti en cent. Sodišče je neutemeljeno kot verodostojno ocenilo izpoved toženke, da se je tožnica pritoževala o tem, da mora vzdrževati moža in otroka. V zvezi s tem je neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog za zaslišanje moža B.B.. Dejstvo, da je bilo pri toženki zaseženega ogromno blaga, po njenem mnenju dokazuje, da si je manjkajočo gotovino prisvojila prav toženka. Z obširnimi pritožbenimi navedbami nasprotuje ugotovitvam sodišča glede višine toženkinih prihodkov v vtoževanem obdobju. Sodišče je neutemeljeno verjelo toženki, da si je vso zaseženo blago kupila pred 20 leti. Pri ugotavljanju dejstev v zvezi s tem tudi ni upoštevalo, da je toženki po plačilu nujnih življenjskih stroškov od plače ostalo največ 200,00 EUR mesečno. Sodišče v obrazložitvi sodbe ni pojasnilo, zakaj je v zvezi s tem verjelo izpovedi toženke, ki ima interes, da v tem sporu uspe in ki za svoje navedbe ni predložila niti enega bančnega izpiska ali položnice. Neutemeljeno je verjelo tudi izpovedim prič C.C. in D.D.. Vztraja, da toženka ni izkazala, da je razpolagala z zadostno količino denarja za nakup vsega blaga, sicer pa zaseženi predmeti ne dokazujejo niti tega, da si je denar toženka prilastila, niti tega, da si ga ni.

3. Toženka je vložila dva odgovora na pritožbo, v katerih prereka tožničine pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Priglaša stroške odgovorov na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba namreč glede vseh odločilnih dejstev vsebuje jasne in prepričljive razloge, med katerimi ni nasprotij, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sicer pa tožnica navedeno kršitev uveljavlja predvsem zaradi nestrinjanja z dejanskimi ugotovitvami in materialnopravno presojo sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

7. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker pritožbeno sodišče na to kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, bi morala tožnica v pritožbi določno navesti, glede katerih odločilnih dejstev naj bi bilo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Ker tega ni storila in to kršitev uveljavlja le pavšalno, pritožbeni preizkus uveljavljane protispisnosti niti ni mogoč.

8. Tožnica v pritožbi uveljavlja tudi relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 5. člena ZPP, vendar ne obrazloži, s katerim ravnanjem naj bi sodišče prve stopnje storilo očitano kršitev, kot tudi ne, kako bi to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve. Tudi tega pritožbenega očitka zato ni mogoče preizkusiti in je zato neutemeljen.

9. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tožničin dokazni predlog za zaslišanje njenega moža B.B., zato pritožba neutemeljeno uveljavlja nasprotno. V zvezi s tem je zavzelo pravilno stališče, da izvedba tega dokaza glede na to, da nobena od strank ni navajala, da bi bila priča kdaj prisotna v notarski pisarni, za odločitev v tem sporu ni bila potrebna. Četudi bi tožnica z izvedbo tega dokaza dokazala svoje navedbe, da je bil B.B. finančno sposoben vzdrževati tako sebe kot njuna otroka, to namreč ne bi utemeljevalo zaključka, da si je toženka nezakonito prilastila gotovino v vtoževanem znesku.

10. Ker sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je v zvezi s tem neutemeljen tudi pritožbeni očitek kršitve tožničine pravice do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.) in do enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

11. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo premoženjske škode v znesku 183.805,64 EUR. Tožnica je tožbeni zahtevek utemeljevala z navedbami, da naj bi si toženka, ki je bila že vrsto let zaposlena v njeni notarski pisarni na delovnem mestu tajnica ‒ administratorka, v letih 2013 in 2014 nezakonito prisvojila gotovino v vtoževanem znesku. Toženki je v zvezi s tem 25. 10. 2014 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) in zoper njo vložila kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja poneverbe. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jim pritožba ne nasprotuje, izhaja, da je bila toženka skladno s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in navodili tožnice med drugim zadolžena za gotovinsko poslovanje, za polaganje gotovine na tožničin poslovni račun ter za spletno bančništvo. V okviru te obveznosti je strankam izdajala račune in prejeti denar polagala v blagajno, gotovino pa je bila dolžna polagati na tožničin poslovni račun. V septembru 2014 je bila s strani tožnice in njene računovodkinje ugotovljena razlika v skupnem znesku 183.805,64 EUR med vsoto v letih 2013 in 2014 izdanih računov, ki so bili plačani v gotovini, in vsoto dvigov gotovine s strani tožnice, ki so bili vpisani v popisni zvezek, na eni strani, ter vsoto položene gotovine na tožničin poslovni račun v teh letih na drugi strani.

12. Sodišče prve stopnje se je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno oprlo na določbo prvega odstavek 177. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), v skladu s katero mora delavec delodajalcu povrniti škodo, ki mu jo povzroči na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti. Za utemeljenost odškodninskega zahtevka morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti toženke, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika - OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.): nastanek škode (tožnici), nedopustno ravnanje toženke, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem toženke ter odgovornost toženke.

13. Tožnica je obstoj protipravnega ravnanja toženke zatrjevala z navajanjem številnih indicev, ki naj bi kazali na to, da si je manjkajoči znesek iz gotovinske blagajne nezakonito prisvojila prav toženka. Med drugim je zatrjevala, da je bila toženka edina v notarski pisarni zadolžena za blagajniško poslovanje in za redno polaganje gotovine na njen poslovni transakcijski račun ter da je bila pri hišni preiskavi toženkinega doma najdena večja količina blaga višjega cenovnega razreda, ki presega znesek, ki ga je toženka prejela v vseh letih zaposlitve pri tožnici. Po presoji sodišča prve stopnje tožnica ni dokazala nobenega od zatrjevanih indicev, kar je utemeljilo z naslednjimi ugotovitvami: - toženka preko spletne banke v imenu tožnice ni opravljala nobenih nepooblaščenih nakazil; - za izdajanje računov in sprejemanje gotovine od strank sta bili poleg toženke zadolženi tudi tožnica in E.E.; - tožnica gotovine, ki jo je za lastne potrebe vzela iz gotovinske blagajne, ni vedno vpisala v popisni zvezek; - tožnica je bila v zvezi s poslovanjem zelo skrbna in je bila tedensko seznanjena s prihodki in odhodki notarske pisarne ‒ v zvezi s tem je redno pregledovala listine, ki so bile posredovane računovodstvu, prejemala je tudi bančne izpiske za osebni in poslovni transakcijski račun; - toženka je razpolagala z zadostno količino lastnih denarnih sredstev za nakup predmetov, ki so ji bili zaseženi v okviru preiskave v predkazenskem postopku.

14. Tožnica na več mestih v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da bi sodišče prve stopnje glede odločilnih dejstev moralo verjeti njej in ne toženki. Čeprav pritožba uveljavlja nasprotno, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo razloge za to, zakaj izpoved toženke ocenjuje kot verodostojnejšo od izpovedi tožnice. Izdelana dokazna ocena je celovita, prepričljiva in ustrezno obrazloženo, zato jo pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene.

15. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi toženke in priče E.E., kot tudi na podlagi izpovedi tožnice, ki jo je ta podala v individualnem delovnem sporu opr. št. I Pd 309/20161, pravilno ugotovilo, da toženki od leta 2008 dalje prejete gotovine ni bilo treba dnevno polagati na tožničin poslovni račun. Pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da naj bi toženka s fiktivnim polaganjem gotovine na poslovni transakcijski račun ter z nakazovanjem denarja z osebnega na poslovni račun in obratno, ustvarjala privid "polne gotovinske blagajne" in si na ta način nezakonito prisvajala del gotovine, ki ji je bila zaupana. Pritožbeno sodišče namreč kot pravilno sprejema dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela toženka glede t. i. kroženja denarja (med osebnim in poslovnim transakcijskim računom) ustna ali pisna navodila tožnice, saj jo poleg izpovedi toženke potrjuje tudi tožničino lastnoročno napisano navodilo v prilogi B 69. Ker je toženka po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje vsa nakazila preko spletne banke opravila po navodilu tožnice, pritožba neutemeljeno kot bistveno izpostavlja, da je bila toženka pooblaščena tudi za dvigovanje in polaganje gotovine z njenega osebnega računa.

16. Tožničinih navedb o "knjigovodskem veriženju z denarjem", ki naj bi ga toženka izvajala samovoljno, ne dokazuje niti izpoved priče A.A., na katero se sklicuje pritožba. Omenjena je kot sodna izvedenka za področje ekonomije izdelala izvedensko mnenje za potrebe predkazenskega postopka, ki je zaradi suma storitve kaznivega dejanja poneverbe tekel zoper toženko. Priča je sicer res izpovedala, da so bili po njenih ugotovitvah v istem dnevu s tožničinega osebnega računa na poslovni račun in obratno nakazani isti zneski denarnih sredstev, vendar razloga za to ni ugotovila. Predvsem v izpovedi ni potrdila tožničinih navedb, da so bila nekatera od teh nakazil le navidezna, niti navedb, da je navidezna nakazila izvajala toženka.

17. Pritožbeno sodišče nima pomislekov o pravilnosti presoje sodišča prve stopnje, da si toženka tako velike količine denarja brez vednosti tožnice ne bi mogla prisvojiti. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem kot verodostojno ocenilo izpoved toženke, da je tožnica vsak ponedeljek pregledovala razpredelnice, ki jih je toženka pripravila glede pologov gotovine na poslovni račun. Pritožbena navedba, da je toženka te razpredelnice sproti uničevala, je nedovoljena pritožbena novota (prvi odstavek 337. člena ZPP) in je pritožbeno sodišče pri odločitvi ne sme upoštevati. Neutemeljeno je pritožbeno uveljavljanje, da tožnica toženkinega nezakonitega ravnanja s še tako skrbnim pregledovanjem spornih razpredelnic ne bi mogla opaziti, češ da so bile te prirejene. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki jo potrjuje tudi izpoved tožnice v zadevi opr. št. I Pd 309/2016, je tožnica redno prejemala bančne izpiske o stanju na osebnem in poslovnem transakcijskem računu, zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni verjetno, da razhajanja med vsoto položene gotovine, kot je bila razvidna iz podatkov v razpredelnicah, in stanjem na transakcijskih računih ne bi opazila, še posebej ob upoštevanju dejstva, da je bilo to razhajanje občutno. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje je namreč manko gotovine v vseh sedmih letih, v katerih naj bi si toženka nezakonito prisvajala gotovino ‒ z izjemo leta 2014 ‒ predstavljal več kot 40 % letnega gotovinskega dohodka notarske pisarne. Pravilnost navedene presoje potrjujejo tudi nadaljnje ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožnica pri poslovanju sicer zelo skrbna in da je želela biti tedensko seznanjena s poslovnimi prihodki in odhodki notarske pisarne. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da tožnica vse dokler je notarska pisarna redno poravnavala svoje obveznosti, ni imela razloga za dvom v toženkino delo. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje, ki ji pritožba ne nasprotuje, je bila tožnica seznanjena s slabim finančnim stanjem notarske pisarne in je z namenom ponovne vzpostavitve likvidnosti poslovnega računa z banko sklenila več pogodb za povečanje limita na poslovnem računu.

18. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnica gotovine, ki jo je za lastno potrošnjo vzela iz gotovinske blagajne, ni vedno zabeležila v popisnem zvezku, ki je bil temu namenjen. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje to ugotovitev oprlo le na izpoved toženke, saj je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje tožnica v sporu opr. št. I Pd 309/2016 izpovedala, "da je absolutno res, da je tudi vzela denar iz blagajne, ne da bi se podpisala". Ker torej podatki iz popisnega zvezka ne odražajo resnične vsote gotovine, ki jo je tožnica iz gotovinske blagajne vzela za lastne potrebe, zaradi česar skupnega zneska te gotovine ni mogoče ugotoviti, pritožba neutemeljeno kot bistveni izpostavlja okoliščini, da je bila toženka edina zadolžena za gotovinsko poslovanje ter da je bila edina zadolžena za polaganje gotovine na tožničin poslovni račun. Tožnica v pritožbi tudi neutemeljeno uveljavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati njene navedbe o tem, da je izgubo na poslovnem transakcijskem računu znižala z denarjem, ki ga je prejela iz naslova razdrtja svoje zavarovalne pogodbe in zavarovalne pogodbe svojih otrok. Tudi če bi bilo ugotovljeno, da je tožnica denarna sredstva na osebni račun prejela iz naslova omenjenih zavarovalnih pogodb, to ne bi dokazovalo, da si je toženka nezakonito prilastila vtoževano gotovino.

19. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da je toženka razpolagala z zadostno količino denarnih sredstev za nakup predmetov, zaseženih v okviru preiskave v predkazenskem postopku, za odločitev v zadevi niso bistvene, zato so neutemeljene vse pritožbene navedbe, ki tem ugotovitvam nasprotujejo. Tudi v primeru, če toženka ne bi znala pojasniti izvora zaseženih predmetov, to namreč ne bi dokazovalo, da so očitki tožnice glede odvzete gotovine utemeljeni. Iz istega razloga za odločitev niso pomembne pritožbene navedbe glede toženkine izobrazbe. To, da naj bi bila toženka vešča blagajniškega poslovanja, namreč ne utemeljuje zaključka, da si je prilastila vtoževani znesek gotovine.

20. Glede na vse navedeno je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za povračilo premoženjske škode v skupnem znesku 183.805,64 EUR pravilna, saj niso dokazane predpostavke za odškodninsko odgovornost toženke. Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, ki ga določa 154. člen ZPP, toženki dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Ob upoštevanju določb Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008 in nasl.) je toženka utemeljeno priglasila 2.257,49 EUR pritožbenih stroškov (1.830,40 EUR nagrade za odgovor na pritožbo po tar. št. 3210 ZOdvT in 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT, oboje povečano za 22 % DDV po tar. št. 6007 ZOdvT). Pritožbeno sodišče je tožnici naložilo, da mora toženki povrniti le stroške enega odgovora na pritožbo, saj vložitev dveh odgovorov na pritožbo ni bila potrebna (155. člen ZPP).

1 Sodišče je v tem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podala toženki 25. 10. 2014. Presodilo je, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, čemur je v sodbi opr. št. Pdp 551/2017 z dne 18. 10. 2017 pritrdilo tudi pritožbeno sodišče.