Jedro

Če garaža ni zemljiškoknjižno vpisana na zapustnika in je zemljiškoknjižni lastnik nekdo tretji, ta garaža (zaenkrat) ne more biti del zapuščine in ni pogojev za izdajo dodatnega sklepa o dedovanju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo dodatni sklep o dedovanju, s katerim je na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju med zapustnikova otroka razdelilo dodatno zapuščino (vsakemu 1/2), za katero je ugotovilo, da sestoji iz terjatve za zahtevek za sklenitev Pogodbe o priznanju lastninske pravice za garažo št. ... v nizu garaž ob bloku na naslovu ....

2. Proti ugotovitvi, kaj predstavlja dodatno zapuščino, se pravočasno pritožuje dedinja. Ne strinja se, da je kot lastnica garaže vknjižena RS, saj iz listin izhaja, da je bil zapustnik investitor in je zanjo plačal, kar ni bilo sporno. Upoštevati je treba, kaj se je z izgradnjami garaž dogajalo v času družbene lastnine ter da je bil vpis v zemljiško knjigo le deklaratorne narave. Ugotovitev sodišča prve stopnje je tudi v nasprotju z aktom o oblikovanju etažne lastnine in priznanju lastninske pravice s strani RS s 25. 5. 2015. Uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je garaža ena in ista. Zapuščina ne more biti terjatev za zahtevek, saj to ne more biti predmet zapuščine. Po 2. členu se lahko dedujejo le stvari in pravice. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sodbe.

3. Sodedič je na vročeno pritožbo odgovori. ter smiselno pritrjuje pritožbenim navedbam sodedinja.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni res, da terjatev ne more biti predmet dedovanja. Nasprotno, v skladu z 2. členom ZD so predmet dedovanja stvari in pravice, pravice pa so tudi pravice iz obligacijskih razmerij1 - terjatve. Izjema velja le za nekatera obligacijska razmerja, med katera pa to, o katerem je odločalo sodišče prve stopnje, ne sodi2. 6. Ne drži torej, da pritožnica in sodedič ne bi mogla podedovati obligacijske pravice - terjatve na sklenitev pogodbe, a pritožnico pravzaprav moti, da sodišče prve stopnje ni že kar v sklepu o dedovanju odločilo, da je predmet zapuščine to, kar naj bi prinesla ((še)le) realizacija obligacijske pogodbe, sklenjene z zemljiškoknjižnim lastnikom - RS.

7. Sodišče prve stopnje ima prav. Lastninska pravica na nepremičninah se izkazuje v vpisom zemljiško knjigo (11. člen SPZ), in ta ni vpisana v korist zapustnika, zato ne more biti del zapuščine, kot zmotno meni pritožnica. Zemljiškoknjižna lastnica je RS. Višja sodišča so že obravnavala tovrstne situacije (šlo je prav tako za nevpisane garaže) in odločitev je bila vselej enaka: če zapustnik ni vpisan v zemljiško knjigo, (še) ni lastnik garaže, zato ta ne more biti predmet (dodatnega) sklepa o dedovanju3. 8. Glede na pritožbene navedbe višje sodišče pritožnici še pojasnjuje, da zapuščinski postopek ni namenjen ugotavljanju, kdo je lastnik, pogodba o priznanju lastninske pravice, na katero se sklicuje, pa je bila sklenjena 4. 9. 2015, skoraj 21 let po zapustnikovi smrti, torej zapustnik na tej podlagi ni mogel postati lastnik sporne nepremičnine. Očitana bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena je tako brez pomena.

9. S pritožbo uveljavljani razlogi niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP v zvezi s 163. členom ZD potrdilo.

10. Pritožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

1 Primerjaj sklep VSL I Cp 89/2013 s 6. 3. 2013. 2 Tako Zupančič, K., Dedno pravo, 2., spremenjena in dopolnjena izdaja, ČZ Uradni list, 1991, str. 32, točki 41 in 42. 3 Tako VSL I Cp 2570/2016 s 7. 12. 2016, II Cp 892/2013 s 24. 4. 2013, II Cp 1208/2013 s 3. 7. 2013.