Jedro

Objektivni rok za obnovo postopka začne teči z dnem vročitve odločbe strankam, ki so sodelovale v postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 16. 5. 2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Upravne enote Kranj z dne 28. 10. 2004, s katerim je navedeni prvostopni upravni organ zavrgel tožničino zahtevo za obnovo postopka, končanega z lokacijskim dovoljenjem, ki ga je izdal isti prvostopni organ z dne 8. 10. 1999, investitorju A.A. za gradnjo hleva in gospodarskega poslopja (garaže) na zemljišču s parc. št. ... k.o. ....

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 5. točke prvega odstavka in četrtega odstavka 263. člena in 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02), in pritrjuje stališču upravnih organov, da je bilo treba predlog za obnovo postopka zavreči, ker je bil prepozen.

Tožnica v reviziji (prej pritožbi) uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu. Predlaga, da vrhovno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku. Ne strinja se z razlago določb ZUP, kot jo je navedlo sodišče prve stopnje. Meni, da predstavlja takšna razlaga bistveno kršitev pravil postopka ter hkrati posega v njeno pravico do enakega sodnega varstva in učinkovitega pravnega sredstva, ki sta varovani v 22. členu Ustave Republike Slovenije. Meni, da prične petletni rok za vložitev predloga za obnovo postopka teči z dnem vročitve odločbe stranki, ki je predlagala obnovo postopka. Če bi zakonodajalec s sprejemom ZUP želel navedeno spremeniti, bi moral to jasno in določno zapisati, pa tega ni storil, ampak je besedilo, ki se nanaša na obnovo postopka, ostalo enako. Iz tega je mogoče sklepati, da je bil namen zakonodajalca tak, da začne petletni rok teči z vročitvijo odločbe stranki, ki obnovo predlaga.

Tožena stranka in prizadeta stranka - investitor A.A. na revizijo (prej pritožbo) nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče v vseh že vloženih zadevah odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1 obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoj za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočna sodba po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta, ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se že vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba, in so pravočasne ter dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbe se v obravnavanem primeru vložena pritožba šteje kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna s 1. 1. 2007. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru se izvaja tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je v tem upravnem sporu sporno vprašanje pravočasnosti tožničinega vloženega predloga za obnovo postopka, končanega z izdajo lokacijskega dovoljenja. Tožnica je namreč vložila predlog za obnovo postopka iz razlogov po 9. točki 260. člena ZUP, s tem, da je upravni organ prve stopnje njen predlog zavrgel kot prepozen in tako odločitev je z izpodbijano odločbo potrdila tudi tožena stranka.

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da ima vročitev odločbe predlagatelju obnove (tožnici) za posledico začetek teka subjektivnega roka (5. točka prvega odstavka 263. člena ZUP), ne pa tudi objektivnega (po preteku petih let od vročitve odločbe stranki se obnova ne more več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti), saj v nasprotnem primeru določba 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP (stranka lahko predlaga obnovo postopka samo v enem mesecu, in sicer v primeru iz 9. in 10. točke 260. člena - od dneva, ko ji je bila odločba vročena) niti ne bi bila smiselna oziroma niti ne bi bila potrebna. Poleg tega pa taka razlaga tudi po presoji revizijskega sodišča zagotavlja tudi večjo pravno varnost udeležencev v postopku, saj v nasprotnem primeru stranka, kateri je bila izdana odločba v upravnem postopku (v obravnavanem primeru lokacijsko dovoljenje z dne 8. 10. 1999) ter je postala dokončna ali celo pravnomočna, ne bi imela zagotovljene nobene pravne varnosti. Torej, po preteku objektivnega roka petih let od dneva vročitve odločbe stranki (to je osebi, ki je v upravnem postopku sodelovala kot stranka) pa obnove, tudi po mnenju revizijskega sodišča, ni mogoče več predlagati in tudi ne začeti po uradni dolžnosti (razen izjem po petem odstavku 263. člena ZUP, med katerimi pa ni 5. točke prvega odstavka 263. člena ZUP).

Ker iz podatkov in listin v upravnih spisih, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja, da je tožnica predlagala obnovo postopka dne 13. 10. 2004, lokacijsko dovoljenje z dne 8. 10. 1999 pa je bilo investitorju in vsem ostalim strankam v postopku vročeno dne 12. 10. 1999, kar je razvidno iz vročilnic, ki se nahajajo v upravnem spisu, kar med strankama niti ni sporno, je glede na navedene datume bil predlog za obnovo postopka (vložen 13. 10. 2004), vložen po preteku petletnega roka (ki se je iztekel s potekom 12. 10. 2004). V skladu s 100. členom ZUP se roki, ki so določeni v letih, končajo s pretekom tistega dneva v letu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko se je zgodil dogodek, od katerega se šteje rok. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da začne objektivni rok teči z vročitvijo odločbe stranki, ki je sodelovala v postopku, to je bilo 12. 10. 1999. Takšna odločitev tudi po presoji revizijskega sodišča ni v nasprotju z ustavno varovanimi pravicami, na katere se sklicuje tožnica, saj bi bila v nasprotnem primeru stranki, kateri je bila izdana odločba v upravnem postopku (investitor) ter je postala dokončna ali celo pravnomočna, ogrožena pravna varnost. Ker v obravnavanem primeru niso bili podani uveljavljani revizijski razlogi, niti kršitve materialnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti, je vrhovno sodišče na podlagi 92. člena ZUS-1 zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.