Jedro

Umik revizije je procesno dejanje v revizijskem postopku, zato mora imeti oseba, ki ga vloži, opravljen pravniški državni izpit. Prenizko plačilo sodne takse se šteje za neplačilo v smislu tretjega odstavka 105.a člena ZPP.

Izrek

I. Revizija prvega tožnika se zavrže. II. Vloga drugega in tretjega tožnika o umiku revizije se zavrže. III. Ugotovi se, da se revizija drugega in tretjega tožnika šteje za umaknjeno.

IV. Tožniki sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo tožbo, s katero so vsi trije tožniki izpodbijali sklepa Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor z dne 19. 6. 2007 in z dne 19. 7. 2003, s katerima so bile zavržene pritožbe tožnikov zoper več dopisov. Tožena stranka je z odločbo z dne 10. 3. 2008, zavrnila pritožbo tožnikov zoper prvostopna sklepa.

2. Zoper pravnomočno sodbo so vsi trije tožniki po odvetniku dne 30. 9. 2009 vložili revizijo in predlog za oprostitev plačila sodnih taks za to pravno sredstvo. Prvi tožnik je bil s sklepom oproščen plačila sodnih taks, enaka zahteva drugega in tretjega tožnika pa je bila pravnomočno zavrnjena. Drugi in tretji tožnik sta zato pri sodišču prve stopnje 9. 6. 2010 sama vložila umik revizije in hkrati plačala 54,12 EUR sodne takse.

K I. točki izreka:

3. Revizija prvega tožnika ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v sklepu Up-858/08 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/2008) obrazložilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS. To stališče pa je potrdilo v odločbah Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009 in Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009. 5. Prvi tožnik navaja, da je revizija dovoljena po 2. in 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, za njegovo zdravje in življenje težko popravljive posledice. Pravnomočna inšpekcijska odločba, s katero je bilo odločeno o varstvu njegovih pravic in pravnih koristi, se ne izvrši, kajti njegove pritožbe in prijave se odstopajo med Zdravstvenim inšpektoratom RS in Inšpektoratom RS za okolje in prostor. Odločitev sodišča bistveno odstopa od upravne in sodne prakse ter pravne ureditve v Republiki Sloveniji, ki je pravna država.

6. Zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije se mora glede na vsebino vseh treh točk drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nanašati na vsebino zadeve. V obravnavani zadevi je sporno vprašanje, ali je zoper dopis upravnega organa dopustno vložiti pritožbo. Ni pa vsebina zadeve izvršitev inšpekcijske odločbe, kot to zmotno navaja prvi tožnik v reviziji. Pa tudi sicer se po sodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. sodba U 139/82 z dne 3. 6. 1982) odločbe, izdane v zaščito javne koristi, izvršujejo po uradni dolžnosti in posamezniki niso upravičeni zahtevati oprave izvršbe.

7. Zakon o pravdnem postopku – ZPP se na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 primerno uporablja za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena. Zato mora revident, ki zatrjuje odstop od sodne prakse natančno in konkretno (z navedbo opravilnih številk zadev) navesti sodno prakso Vrhovnega sodišča, od katere izpodbijana sodba sodišča prve stopnje odstopa (četrti in peti odstavek 367.b člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa odstop od upravne prakse ter odstop od pravne ureditve v Republiki Sloveniji ni eden od pogojev za dovoljenost revizije. Poleg tega pa izpodbijani sklep o zavrženju pritožbe zoper dopis upravnega organa, s katerim ni bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke, po presoji Vrhovnega sodišča ne odstopa od njegove sodne prakse (npr. sklep Vrhovnega sodišča U 438/92 z dne 28. 1. 1993). Ker je sporno pravno vprašanje s sodno prakso Vrhovnega sodišča že rešeno, ne more iti za pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Tudi zatrjevane zelo hude posledice (3. točka drugega odstavka 83. člena ZUS-1) se morajo neposredno nanašati na vsebino obravnavane zadeve. Za dovoljenost revizije namreč po presoji Vrhovnega sodišča ni dovolj, da se domnevno nastale zelo hude posledice nanašajo na vsebino zadeve zgolj posredno oziroma se na vsebino zadeve sploh ne nanašajo. Zato prvi tožnik ni izkazal zelo hudih posledic s tem, ko zatrjuje, da mu zaradi neizvršitve inšpekcijske odločbe domnevno nastajajo zelo hude posledice. Nastanka zelo hudih posledic zaradi zavrženja njegove pritožbe zoper dopis pa prvi tožnik sploh ne zatrjuje.

9. Ker prvi tožnik ni izkazal nobenega od pogojev za dovoljenost revizije po drugem odstavku 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče njegovo revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

10. Vloga o umiku revizije drugega in tretjega tožnika ni dovoljena.

11. Po drugem odstavku 22. člena ZUS-1 lahko dejanja v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja stranka samo po pooblaščencu, ki ima opravljen pravniški državni izpit. Glede na določbo prvega odstavka 22. člena ZUS-1 se za vprašanja postopka, ki v ZUS-1 niso urejena, primerno uporablja ZPP. Ta pa v četrtem odstavku 86. člena določa, da sme pravdna dejanja v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravljati tudi stranka sama ali njen zakoniti zastopnik v primerih, če imata opravljen pravniški državni izpit. Po določbi 83. člena ZUS-1 je revizija izredno pravno sredstvo v upravnem sporu, saj se vloži zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje. To pomeni, da so vsa procesna dejanja, opravljena v revizijskem postopku, dejanja v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, zaradi česar zanje veljajo drugi odstavek 22. člena ZUS-1 in primerno tudi četrti odstavek 86. člena ZPP.

12. Tudi umik revizije je procesno dejanje v revizijskem postopku, za katerega mora imeti oseba, ki ga vloži, opravljen pravniški državni izpit. Ob smiselni uporabi tretjega odstavka 83. člena ZUS-1 je umik v obravnavani zadevi vložen po osebah, ki te pravice nimata. Kajti drugi in tretji tožnik sta revizijo umaknila sama, pri tem pa nista izkazala in tudi ne zatrjevala, da imata opravljen pravniški državni izpit. Upoštevaje določbo 383. člena v zvezi z 336. členom ZPP Vrhovno sodišče drugega in tretjega tožnika ni pozivalo na predložitev dokazila o opravljenem pravniškem državnem izpitu.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče vlogo, s katero sta drugi in tretji tožnik umaknila revizijo, ob smiselni uporabi 89. člena ZUS-1, zavrglo.

K III. točki izreka:

14. Ugotovi se, da se revizija drugega in tretjega tožnika šteje za umaknjeno.

15. Drugi in tretji tožnik sta po odvetniku dne 19. 5. 2010 prejela nalog, da naj v 15 dneh plačata sodno takso za revizijo v znesku 164,00 EUR (tar. št. 6131 Zakona o sodnih taksah - ZST-1). Nalog vsebuje tudi opozorilo, da se bo v primeru neplačila štelo, da sta glede na določbo tretjega odstavka 105.a člena ZPP revizijo umaknila. Dne 3. 6. 2010 sta s plačilnim nalogom, v katerem je navedeno, da plačujeta sodno takso za „umik revizije“, plačala 54,12 EUR.

16. V ZUS-1 vprašanje plačila sodnih taks ter posledic njihovega neplačila oziroma umika revizije ni urejeno, zato se tudi v upravnem sporu primerno uporabljata prvi in drugi odstavek 105.a člena ZPP, po katerih mora biti predpisana sodna taksa plačana ob vložitvi revizije, najkasneje pa v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, v katerem stranko tudi opozori na posledice neplačila. Tretji odstavek istega člena pa določa, da se šteje, če predpisana sodna taksa ni plačana v navedenem roku in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, da je vloga umaknjena.

17. Ker drugi in tretji tožnik kljub prejetemu nalogu za plačilo predpisane sodne takse le-te v roku 15 dni nista v celoti plačala, pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks pa niso podani, je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 105.a člena ZPP štelo, da je revizija umaknjena in ugotovilo umik revizije. Tudi nepopolno plačilo sodne takse se namreč šteje za neplačilo v smislu tretjega odstavka 105.a člena ZPP.

K IV. točki izreka:

18. Ker je Vrhovno sodišče zavrglo revizijo prvega tožnika, za drugega in tretjega tožnika pa ugotovilo umik revizije, zaradi neplačila celotne sodne takse, vsi trije na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka.